Kako in kaj dediščiniti na območju, “izpraznjenem” dediščine? Hodinar po Benečiji

Sredi septembra sem se kot nova članica programske skupine Dediščina na obrobjih prvič udeležila t. i. hodinarja (pohodnega seminarja oz. raziskovalnega pohoda), ki smo ga tokrat postavili na skrajni zahodni rob slovenskega življa: v Beneško Slovenijo. Namen dvodnevnega pohoda je bil, da se člani skupine čim bolje seznanimo z dediščino in dediščinjenjem na tem območju, in sicer s poudarkom na primerjavi dveh mikroobmočij (vzhodno 1. dan in skrajno zahodno 2. dan), ki sta bili v nedavni preteklosti izpostavljeni različnim vplivom, npr. različni intenziteti potresov leta 1976, ki so na zahodu uničili večji del stavbnega fonda kot na vzhodu.

Prvi dan, tj. v ponedeljek, 11. 9. 2022, smo se že v ranih jutranjih urah odpravili iz Ljubljane in se pripeljali pred muzej SMO (Slovensko multimedialno okno) v Špetru (it. San Pietro al Natisone), središču Nadiških dolin, ki se raztezajo med skrajnim vzhodnim robom Furlanije in zgornjim tokom Soče ter Gorico. Muzej prikazuje kulturno pokrajino od Mangrta v Julijskih Alpah do Tržaškega zaliva. Pri samem vstopu v muzej nas na steni pričaka napis MI SMO TU, ki opozarja, da v Italiji živijo tudi Slovenci (tako se je npr. glasil tudi naslov koncerta ob 40. obletnici delovanja tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič novembra 2012).

Muzej je sodobno zasnovan in organiziran, kar ga postavlja ob bok tematskih in pokrajinskih muzejev, ki ne temeljijo več na zbiranju predmetov, temveč na narativnem in mestoma umetniško-eksperimentalnem prikazu dediščine teh območij. Gre za »rastoči« muzej, saj poleg dokumentiranja omogoča tudi stalno se razvijajoč arhiv in dopolnjevanje vsebin. Muzej obiskovalcu nudi interaktivna popotovanja s pomočjo multimedialnih predstavitev, ki ne zahtevajo več vodenja po muzeju, ampak nagovarjajo k samostojnemu ogledu, večurni posnetki nas vabijo, da se izgubimo v času te slikovite tržaške, goriške in videmske pokrajine. Bili smo priča ustvarjanju in posredovanju dediščine na moderen način: skozi video-zgodbo in interaktivni zemljevid, ki se skozi čas spreminja pred našimi očmi. Novodobna digitalizirana zbirka v Špetru je nekakšen kontrapunkt projektu Zborzbirk, ki vrednotil in promovira zbirke kulturne dediščine, ki so jih v preteklosti ustvarili domačini.

V Mašerah (it. Masseris) nas je pričakala energična Luisa Battistig, poznavalka lokalnih običajev, kulture in jezika, varuhinja muzeja in predsednica Planinske družine Benečije. V nasprotju z muzejem SMO je zbirka starih predmetov klasična etnološka zbirka oz. etnološki muzejček, po kateri nas je s pripovedovanjem v narečju vodila gospa Luisa. Kovačija, zbirka ohranjenega kovaškega orodja, je bila z vsemi potrebnimi predmeti in orodji videti, kot da že stoletje ni nihče stopil vanjo.

V vasi Matajur (it. Montemaggiore) smo se srečali z župnikom Božom Zuanello, ki nam je v tamkajšnji cerkvi predstavil jezikovno situacijo tega področja skozi čas; v nasprotju z narečno govorico gospe Battistig je duhovnik govoril oz. predaval knjižno in/ali pogovorno, saj se je vsaj deloma šolal in obiskoval predavanja na Univerzi v Ljubljani v knjižni slovenščini.

Sledil je poznopopoldanski pohod na Matajur, ki je »sveta gora Beneških Slovencev«, simbol tega območja, saj je po njem poimenovan celo lokalni časopis oz. tednik Slovencev videmske pokrajine Novi Matajur. Podoba tega mejnega hriba je globoko zasidrana tudi v ljudskem pripovedništvo teh krajev, npr. v pripoved Kako so velikani pomagali Čečici (‘deklici’) ipd. Ustavili smo se pri planinski koči Planinske družine Benečije, ki se nahaja na višini 1545m.

Mističnost Matajurja se nas je vseh dotaknila in smo pozabili na čas; tako smo se že po mraku z avtomobilom podali na pot prek Breginja, Tipane (it. Taipana) in Viškorše (it. Monteaperta) in do noči prispeli do Barda (it. Lusevera) v Terski dolini. Tam nas je čakala odlična večerja, ki nam jo je dodatno začinila tudi lakota. Na večerji se nam je pridružil Igor Černo iz Barda, govorec terskega narečja, tudi član glasbene skupine BK evolution (BK je kratica za beneške korenine) in nam podal svoje izkušnje ter prikazal trenutno jezikovno, kulturno in politično stanje v tem kraju. Po večerji smo v poznih večernih urah izvedli še evalvacijsko delavnico in se odpravili spat krepko po polnoči.

Drugi dan hodinarja smo si z lokalno kulturno delavko, gospo Luiso Cher, ki nam je za začetek povedala zgodbico v terskem narečju, ogledali cerkev svetega Jurija, kjer nam je prebrala še narečno pripoved z njihovega koledarja ter nato še muzejsko zbirko v Bardu.

Po tem intenzivnem dopoldanskem vpijanju dediščinjenja v Bardu smo se odpravili v vas Breg (it. Pers) in peš prečili dolino Bedrože (it. Vedronza) do Fejplana (it. Flaipano) – oba kraja predstavljata najzahodnejši zgodovinski točki slovenskega jezikovnega prostora ter sta obenem najbližje epicentru potresov. Hoja je potekala po težko prehodnem območju, po strminah in ozkih vijugastih stezicah, tako da smo si hodinarjevci laže predstavljali, kako so se tod ljudje premikali, hodili na delo, v cerkev, obiskovali sorodnike iz sosednje vasi…. V popoldanskih urah smo se odpravili do Čedada, kjer smo v tamkajšnji kavarni na osrednjem trgu opravili zaključno evalvacijo, zatem pa nadaljevali pot nazaj do Ljubljane.

In kaj so značilnosti dediščinjenja v tem prostoru? Ko smo doma strnili vtise, smo lahko ugotavljali, da čeprav med zahodnim in vzhodnim delom Benečije obstajajo določene razlike, sta si z vidika zgodovinskega, družbenega in ekonomskega razvoja območji precej podobni; tudi danes se obe soočata s podobnimi sodobnimi izzivi, v prvi vrsti z depopulacijo. Bistveno različno sta območji prizadela uničujoča potresa leta 1976. V vzhodnem delu je infrastruktura ostala relativno dobro ohranjena, medtem ko je zahodni del, ki je od epicentra potresa oddaljen le cca. 10 km po zračni črti, zravnalo s tlemi. Odnos do dediščine je v slednjem posledično drugačen: ni šlo za obnavljanje ali oživljanje, bolj za neko poustvarjanje dediščine, zato tukajšnji prebivalci nimajo tako nostalgičnega odnosa do dediščine, temveč so pri dediščinjenju preteklosti dejansko usmerjeni v potrebe prihodnosti (raje kot objokovanje preteklosti); v novogradnjah in uvajanju novosti vidijo priložnost za simbiozo starega in novega, nek most med preteklostjo in sedanjostjo. Glede prihodnosti pa imajo precej realističen, a ne nujno negativen pogled. Opazovalec dobi občutek, da dediščinski procesi na zahodu ne izvirajo toliko iz bojazni, kaj bodo z njo počeli prihodnji rodovi, kot je to opazno na vzhodu: tudi če bo njihovo narečje nekoč zamrlo, bo ostala njihova kultura in arhitektura – četudi posodobljena. Po uničenju ob potresih so prejeli »novo mišljenje« (po besedah Luise Cher), torej nov način razmišljanja, novo dojemanje okoliščin in se odločili za dediščinjenje, usmerjeno v prihodnost, tj. v neke vrste renesanso (v dobesednem pomenu te besede).

Naj zaključim s pesmijo Štupienjo za štupienjo (‘korak za korakom’), katere besedilo in glasbo (narečno »besiede an glasbo«) je napisal beneški kantavtor – že pokojni Francesco Bergnach – Kekko. Pesem govori o ljubezni do domačega kraja, ki ga človek pušča za seboj, saj mora za zaslužkom drugam, daleč od doma in domače hiše.

Štupienjo za štupienjo, / gor po dugi (‘dolgi’) pot,

ostane zad za mano moja hiša.

Štupienjo za štupienjo, / oku (‘okoli’) mene pogledam,

in videm mojo zemjo, / se zgubja mimo.

Drevje, se mi zdi, / lietajo prout mene,

potle jih videm majhane, / se zgubjajo.

O zemja, o vas, o bratri (‘bratje’), / pustim vas an lohni,

vič vas ne bom videu, / muoram iti za ušafat (‘ustvariti’),

ki malega vič.

Štupienjo za štupienjo, / napri (‘naprej’) hodim še,

sonce vesoko sieje, / se zdi pozdravjat.

Perja sada šumjo, / bi tiele rade reč,

pridi preca, parjateu (‘prijatelj’), / tle med nas.

Se uarnem (‘vrnem’), lepa vas, / se uarnem, hribi zeleni,

bom poslušu še šum / od vode, ki se stieka,med travo an robieh / od moje vasi.

PS: Ob vrnitvi v Ljubljano sem se ustavila na koncertu v ljubljanskem Prulčku (nastop otrok udeležencev hodinarja), kjer sem naletela na napis, ki me je spomnil na začetek hodinarja (prim. Slika 1):