Pregled narečnega gradiva v zapuščini Luciena Tesnièra
Mladi raziskovalec Miha Sušnik z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je v času od 21. do 26. oktobra 2024 obiskal Rokopisni oddelek Narodne knjižnice Francije v Parizu (Bibliothèque nationale de France, Département des manuscrits), kjer si je ogledal in popisal slovensko narečno gradivo v zapuščini Luciena Tesnièra. Gre za prvi korak v smeri pridobitve njegovega dragocenega narečnega gradiva, ki lahko izboljša naše vedenje o slovenskih narečjih in njihovem razvoju.
Lucien Tesnière (1893–1954) je bil francoski jezikoslovec, kasneje znan predvsem po posthumno izdanem delu Éléments de syntaxe structurale (Osnove strukturne skladnje, 1959), a je za Slovence bolj pomemben njegov prvi večji raziskovalni podvig, tj. lingvogeografska študija dvojine v slovenščini. V času svojega bivanja v Ljubljani, kamor je bil leta 1920 povabljen kot lektor za francoski jezik na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani in kjer je bival s pomočjo francoske štipendije do leta 1924, je namreč na pobudo svojega mentorja Antoina Meilleta pripravljal tudi doktorsko disertacijo na temo dvojine v slovenščini z naslovom Les formes du duel en slovène (Dvojinske oblike v slovenščini) in spremljajočim Atlas linguistique pour servir à l’étude du duel en slovène (Lingvistični atlas za študij dvojine v slovenščini), ki sta izšla v knjižni obliki leta 1925. S slovenskim jezikom, zgodovino in književnostjo se je ukvarjal tudi po odhodu iz Ljubljane; leta 1953 je postal dopisni član SAZU.
Tesnière je na dvojino gledal z razvojnega vidika in slovenščino obravnaval celostno – ne samo sodobni knjižni jezik, temveč tudi oz. predvsem zgodovinske vire in slovenska narečja. Pri dialektološki obravnavi se je zgledoval po Atlas linguistique de la France (Lingvistični atlas Francije, Jules Gilléron in Edmond Edmont) in za potrebe disertacije sestavil mrežo krajev ter dialektološko vprašalnico, ki jo je v letih 1921–1922 uporabil na potovanjih po slovenskem jezikovnem prostoru pri zbiranju narečnega gradiva – tako je zbral lastno gradivo za 87 od 284 točk mreže, za preostale točke pa je uporabil že objavljeno gradivo. V vprašalnici s 424 vprašanji je prvi del namenjen ugotavljanju fonetične in morfološke podobe narečnega govora ter pravil fonetičnega razvoja, drugi del pa je posvečen dvojini. Zbrano gradivo je uporabil v svoji disertaciji ter v jezikoslovnih člankih o slovenskih narečjih, nikdar pa ga ni objavil v celoti; tudi svojo vprašalnico je v uvodu v Atlas predstavil le delno. Tako narečno gradivo kot tudi celotna vprašalnica sta ohranjena v njegovi zapuščini.
Tesnièrovi zapisi narečnih govorov niso pomembni le zaradi časa zapisa, saj je dialektološka zbirka za nacionalni projekt Slovenski lingvistični atlas (SLA), ki ga uresničuje Oddelek za dialektologijo ISJFR ZRC SAZU, začela nastajati šele leta 1946, temveč so pomembni tudi zaradi zapisa krajevnih govorov, za katere ni bila ne prej ne kasneje zbrana večja količina narečnega gradiva, npr. Dobova, Družmirje, Šentilj pod Turjakom, Pódgorje, Vareja, Markovci in Dornava pri Ptuju, Gabrje pri Rogatcu, Ivanci v Prekmurju. Mreža 87 točk, ki jih je zapisal po svoji vprašalnici, je glede na število točk sorazmeroma dobro razporejena po slovenskem jezikovnem ozemlju, nenazadnje pa je gradivo dragoceno tudi zaradi narave vprašalnice, katere vprašanja se za razliko od drugih dialektoloških vprašalnic, po katerih se je zbiralo slovensko narečno gradivo, večinoma pojavljajo v večbesednih zvezah ali stavkih, kar omogoča opazovanje tudi skladenjskih značilnosti krajevnih govorov.
