Hodinar VIII (22.–24. 10. 2024): Vipavsko gričevje

V dneh med 22. in 24. oktobrom 2024 smo se člani programske skupine Dediščina na obrobjih odpravili na svoj osmi hodinar, v okviru katerega smo se s hojo in hkratnim navezovanjem stikov z ljudmi seznanjali s pokrajino, ljudmi in njihovo dediščino. Tokrat smo spoznavali območje Vipavskega gričevja oz. del Zgornje Vipavske doline, ki se začenja onstran črnomorsko-jadranskega razvodja pri Razdrtem. Pripada submediteranski Sloveniji, a jo močno zaznamujejo tudi vdori celinskih zračnih mas iznad visokih dinarskih kraških planot Nanosa in Trnovskega gozda. Tu je doma znamenita vipavska burja, najmočnejši veter v Sloveniji (Mihevc 1998), ki se odraža v oblikovanosti naselij, stavb in rabi tal (Kladnik in Natek 1998; Savnik 1968, Orožen Adamič idr. 1995; Rozman 2011; Pavšič 2013). Sredi območja, ki smo ga želeli pobliže spoznati, smo tudi bivali; naša baza je bila na eni od tamkajšnjih turističnih kmetij.

Pot smo začeli v Podbregu 17, ki ga kamniti enoločni most čez potok Močilnik loči od bolj znanega sosednjega Podnanosa. Gospa Rina Bratož nam je odprla vrata hiše »Pri Bežajevih«, ki jo je po stricu in tetah podedoval njen mož. Vrhkletna domačija z dvokapno korčno streho, zunanjim kamnitim stopniščem in gankom izvira iz 2. polovice 19. stoletja. V njej od leta 1989 nihče stalno ne živi, uporabljajo pa jo v gospodarske namene in, zlasti moški, občasno za druženje. Središče dogajanja je na eni strani prostor z odprtim ognjiščem, v napi katerega Bratoževi zase in za sovaščane še sušijo in prekajujejo mesnine, na drugi pa gospodarski objekt čez cesto, kjer poteka žganjekuha. Kletni prostori služijo shranjevanju vina, kmetijskih pridelkov in orodja, nekateri prostori v hiši, ki pričajo o bivanjski kulturi druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, pa so sicer vzdrževani, a drugače »nedotaknjeni«. Bistveni sta namreč odločitev in odgovornost novih lastnikov za ohranjanje, zaradi česar »zapuščina postaja dediščina, in to ne le družinska, marveč dediščina vseh Podbrežanov, Šembijcev, in z vpisom v Register nepremične dediščine Ministrstva za kulturo Republike Slovenije tudi vseh Slovencev« (Ledinek Lozej 2021).

S Podbrega smo se mimo Gasilskega muzeja, stare podnanoške Mlekarske zadruge, ustanovljene leta 1907, in šole, zgrajene leta 1911, vrnili na šembijski trg. Tam smo se v podnanoškem Kulturnem domu Janka Premrla Vojka, prvega primorskega narodnega heroja (1920–1943), sicer rojenega v Podnanosu, srečali z gospo Jožico Kodre. Vodnica TD Podnanos nam je z različnih vidikov predstavila domači kraj in osebnosti, na katere so Šembijci zelo ponosni. Z njihovimi sledmi smo se na naših poteh po Vipavskem gričevju srečevali tudi pozneje.

Prvi je duhovnik, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, pridigar, poliglot in avtor prvega priročnika v slovenskem jeziku za vinogradnike Vinoreja za Slovence (1844), Matija Vertovec (1784–1851), rojen v vipavskih Šmarjah (Adamič 2013, Kralj 2013, Naberšnik 2015, Vertovc 1844, 1850, 1852). Po krajšem službovanju v Vipavi in na Planini nad Ajdovščino je v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanosu) kot kaplan, vikar in farni namestnik skupaj preživel kar 38 let. Na tamkajšnjem pokopališču je tudi pokopan, njegovi privrženci pa so mu ob 100-letnici rojstva na stavbi za cerkvijo vzidali še spominsko ploščo.

Drugi je Rihard Dolenc (1849–1919) (Lisac 2013), rojen na gradu Roženek v Podbrju, danes delu Podnanosa. Bil je gospodarstvenik in kmetijski strokovnjak – teoretik, avtor številnih člankov iz različnih panog kmetijstva, in praktik. Bil je tudi šolnik; postal je ravnatelj prve vinarske in sadjarske šole v slovenskem jeziku na Kranjskem – na Slapu pri Vipavi (1873–1886) (Pregeljc 2024) in je odločilno vplival na ozaveščenost in naprednost kmetov na Vipavskem. Neprecenljiv je tudi njegov doprinos na Dolenjskem, na Grmu pri Novem mestu, kamor se je s šolo vred pozneje preselil ravno v času, ko se je bilo treba odločilno zoperstaviti trtni uši. Vzpostavil je trdno gospodarstvo in temelje šoli, ki obstaja še danes, ter vzgojil številne strokovnjake.

Tudi tretji zaslužni mož, Stanko Premrl (1880–1965) (Škulj 2013, Gantar 2020), je bil domačin, rojen v Podnanosu. Študiral je bogoslovje, potem pa se na dunajskem konservatoriju izpopolnil v kompoziciji, kontrapunktu, klavirju, orglah in petju. Bil je prefekt v Alojzijevišču, poučeval na orgelski šoli v Ljubljani, pozneje pa postal stolni vikar in kot vodja orgelske šole, ravnatelj stolnega kora in urednik Cerkvenega glasbenika nasledil Foersterja. Njegovo obsežno avtorsko delo je povezano predvsem s cerkveno liturgijo. V cerkveni glasbi velja za modernista in prenovitelja. Poučeval je petje na Teološki fakulteti in na konservatoriju ter bil do upokojitve leta 1945 redni profesor za orgle na Akademiji za glasbo. Na Premrlovi rojstni hiši (po domače Pri Johanovih) sta nameščeni dve spominski plošči – prva je posvečena skladatelju Stanku Premrlu, druga pa njegovemu nečaku, heroju Janku Premrlu – Vojku. Iz Johanove hiše izhaja še tretja znana oseba; Jankova sestra Rada je kasneje postala žena tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.

Šembijci si prizadevajo, da Zdravica, ki naj bi jo Prešeren domnevno napisal na pobudo Matije Vertovca, ne bi obveljala le kot Prešernova Zdravljica, ampak pri slovenski himni poudarjajo tudi vlogo Stanka Premrla, ki je Zdravico leta 1905 uglasbil. Zgodba o nastanku Zdravice in o domnevno vpletenih Matiji Vertovcu, Francetu Prešernu in Stanku Premrlu je predstavljena v filmu Zdravica (Furlan 2017; Okorn 2021). Še bolj bo zaživela z obnovo ene od hiš ob Johanovem mostu, ki bo poimenovana Hiša Zdravice. V njej bodo uredili muzej in infotočko, kjer bodo predstavili delo skladatelja Stanka Premrla, poleg tega pa bogato kulturno dediščino območja. Hiša bo namenjena izobraževalnim, turističnim, promocijskim in protokolarnim dogodkom ter povezana z novo kolesarsko potjo ob reki Vipavi. Obnovo je omogočil čezmejni projekt, razpisan ob razglasitvi in podpori Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture leta 2025.

Med sprehodom po slikovitih »gasah« Podnanosa smo poleg arhitekturnih, umetnostnih, tehniških in urbanističnih spomenikov od 16. stoletja pa vse do danes (skrilaste strehe, portoni, kamniti okenski in vratni okviri, podhodi, mostovi, zaprta dvorišča z borjači) spoznavali tudi prizorišča iz celovečernega igranega filma Franceta Štiglica Tistega lepega dne (Štiglic 1962), ki je bil po istoimenski noveli Cirila Kosmača posnet na tej lokaciji leta 1962 in je postal pomemben del krajevne identitete ter spominov vaščanov. Sicer je bilo v Vipavski dolini posnetih še pet filmov, ki so zaznamovali Vipavo in okoliške vasi: vojni film Ne joči Peter (Štiglic 1964), dramski film Tantadruj (Štiglic 1995), mladinski zgodovinski dramski film Črni bratje (Štiglic 2010), dokumentarni film Matija Vertovec – veliki um slovenskega naroda (Naberšnik 2015) in igrano-dokumentarni film o domnevnem nastanku slovenske himne Zdravica (Božič idr. 2017).

Prek Johanovega mostu, ki premošča potok Pasji rep in je bil namenjen pešcem, medtem ko so nekdaj vozovi prečili potok kar prek utrjene struge, smo prispeli do jedra Podnanosa. Tu je t. i. Plac z župnijsko cerkvijo Sv. Vida. Kraj je leta 1592 postal trg in dobil pravico do sejmov. Po sv. Vidu je do leta 1952 nosil ime Šentvid (tudi Šembid), kasneje je bil preimenovan v Podnanos. Prebivalci še vztrajajo pri nazivu Šembijci, glede vrnitve več sto let starega imena naselja pa se ne morejo zediniti.

Zgodnjebaročna cerkev sv. Vida ima tri marmorne oltarje, delo kamnoseške delavnice Pacassi iz Gorice. V niši glavnega oltarja je slika sv. Vida, ki jo je na platno leta 1843 naslikal Franz Kurz, pl. Goldenstein. Cerkev je nadomestila manjšo starejšo cerkev, omenjeno leta 1274, od katere je ohranjen le s freskami bogato poslikan gotski prezbiterij iz leta okrog 1460. Danes ima vlogo stranske kapele, ki je posvečena Roženvenski Materi Božji. Tamkajšnje, v renesansi nastale freske po slogu in motiviki spadajo med najlepše in najkvalitetnejše freske v Sloveniji. Vhodno renesančno pročelje cerkve predstavlja takratni slogovni vrh umetnin iz kraškega kamna. Cerkvena skrilasta, po površini največja tovrstna streha v Sloveniji, je bila nedavno obnovljena. Samostojno stoječ zvonik oglejskega tipa iz leta 1615 je prav tako med našimi lepšimi primerki te vrste.

V Podbrju, delu Podnanosa v smeri Podrage, smo obiskali še podružno cerkev Svetih Kozme in Damijana, zgrajeno na mestu prejšnje, domnevno grajske kapele sv. Roka, ki naj bi jo dala zgraditi rodbina Rosetti (1503). Od slednje se je ohranil le križno-rebrasto obokan prezbiterij. Ladja ima pravokotni tloris in zvončnico nad zahodno fasado. Vhodni portal je iz leta 1636. Največje bogastvo predstavljajo trije leseni, rezljani, pozlačeni in deloma barvani oltarji iz 17. stoletja. Glavni oltar sv. Kozme in Damijana je eden največjih lesenih oltarjev na Slovenskem, znan kot Sperandijev oltar (1657).

Cerkev obdajata podeželska dvorca iz 17. stoletja, na jugovzhodu Vila Schiwitzhofen (sln. Živčeva graščina) s kakovostnimi kamnoseškimi detajli: portali, okenski okvirji, konzolnim strešnim vencem, na severozahodu pa Dolenčeva graščina oz. Vila Roženek, rojstna hiša Riharda Dolenca, kmetijskega strokovnjaka in šolnika, o katerem smo slišali že ob njegovem spomeniku na šembijskem trgu.

Sicer je bilo območje po letu 1915 močno zaznamovano z bližino vojne in soške fronte. Tod so na fronto prihajali vojaki, s prizadetih območij pa so prek Vipavske doline bežali prebivalci. Kraji so imeli pomembno vlogo pri oskrbi avstro-ogrskih čet; tu so vzpostavili letališča, uredili bolnišnice (npr. v cerkvi sv. Kozme in Damijana) in pokopavali vojne žrtve (npr. na delu pokopališča v Podnanosu; gl. v: Štrancar 2023).

Pot smo nadaljevali proti Podragi, kjer smo se sešli z domačinko in nekdanjo arhivsko svetovalko Pokrajinskega muzeja v Novi Gorici, gospo Lilijano Vidrih Lavrenčič. Z njo smo si ogledali tamkajšnjo cerkev svetih Mohorja in Fortunata. Prvotna gotska cerkev (1465–1480) je bila konec 17. stoletja predelana, še koreniteje prezidana pa v 19. stoletju. Seznanili smo se s t. i. podraškim uporom ter prizadevanjem krajanov za ustanovitev samostojne župnije, pa tudi z današnjim spreminjanjem pokopališča – ko se nekdanji nagrobni križi selijo za pokopališki zid in dobivajo novo funkcijo. Spoznali smo še enega vplivnega vipavskega duhovnika, ki so ga župljani počastili s spomenikom ob cerkvi – Otmarja Črnilogarja (1931–1999), profesorja klasičnih jezikov, prevajalca Svetega pisma, kulturnega delavca, intelektualca ter ljubitelja gora in umetnosti. O njegovem delu priča bogata bibliografija (Rosa 2013, Pobežin 2022). Sledil je sprehod skozi vas, kjer smo občudovali številne kamnite mojstrovine – portone, okenske in vratne okvire ter mostove. Ustavili smo se ob domačijah zaprtega tipa, pri spomeniku žrtvam 2. svetovne vojne in pri šoli iz leta 1868. Iz tega obdobja narodnega prebujanja izhaja tudi podraška knjižnica, ki se je v nasprotju z okoliškimi knjižnicami obdržala celo do 80-ih let 20. stoletja. Vas številnih znanih vinarjev smo zapustili po poti, ki je speljana prek vinogradov in se vzpne proti Goškemu križu oz. Goškemu prevalu. Čez Goški preval vodi prek Vipavskega gričevja ena najpomembnejših prečnih poti iz Vipavske doline proti Krasu (Štanjelu), mi pa smo jo le prečili in se mimo Goškega kala namenili proti Gočam.

Pri goškem pokopališču smo se srečali z našim naslednjim vodnikom, gospodom Davorinom Mesesnelom, sicer domačinom in lastnikom Cejkotove domačije. Hiša daleč naokrog slovi po domači kulinariki; vse, kar v svoji kuhinji pripravijo, sami tudi pridelajo oz. vzredijo. Izpred pokopališča smo imeli na dlani razgled na strnjeno vas Goče, na njeno silhueto in strukturo, njene vinograde, segajoče vse do podružne cerkve Marije Snežne na Obeluncu. Seznanili smo se s poglavitnim problemom vasi, katere starodavni objekti so sicer v velikem številu vpisani v slovenski Register kulturne dediščine … (več domačij zaprtega tipa, zgrajenih iz lokalnega kamna; znamenite stoletne goške podzemne vinske kleti s faladurji (16. stol., 17. stol., 18. stol., 19. stol.); župnijska cerkev sv. Andreja z gotskimi temelji, prvo omembo 1376, in današnjo podobo, izvirajočo iz 17. in 18. stoletja; štiri vaška oltarna znamenja, t. i. pili iz 17. stoletja, namenjeni procesiji Sv. Rešnjega telesa med župnijsko cerkvijo in pokopališčem; pokopališka kapela Božjega groba iz 17. stol., tipična italijanska šola iz leta 1937 (Batič 2023); spomenik NOB oz. žrtvam 2. svetovne vojne). A bolj kot prednost je vsa ta dediščina ovira oz. breme; vas ni deležna spodbud, nasprotno – spomeniške oz. birokratske zahteve so takšne, da ljudje po letih poskusov, da bi zadostili svojim prostorskim potrebam, obupujejo. Vas zato stagnira, se prazni in ima zaskrbljujočo demografsko strukturo in perspektivo.

Tudi Goče se ponašajo s pomembno osebnostjo. Tu stoji rojstna hiša Ivana Mercine (1851–1940), šolnika, glasbenika in prvega slovenskega zvonoslovca (Harej 2013), na kar opozarja spominska plošča. Za zvonoslovje sta še posebej pomembna njegova priročnika Slovenski pritrkovavec (Mercina 1926) in Cerkovnikovo opravilo v zvoniku (Mercina 1930).

Iz Goč smo se povzpeli na Marijo Snežno na Obeluncu (391 m) in se razgledali daleč naokrog: po nanoških Turah, Zgornji Vipavski dolini, vse do razvodja nad Razdrtim, prek doline Branice proti Krasu in na severozahod proti griču Tabor nad Erzeljem. Z zidom obdana podružna romarska cerkev Marije Snežne sredi vinogradov je iz 17. stoletja. Lesen kip Marije Snežne v oltarni niši s freskami pa je leta 1965 izdelal Tone Kralj.

Pot smo nadaljevali v Erzelj. Vas sestavlja več gručastih zaselkov, njeno središče pa je v Mesesnelih. V zaselku je križišče lokalnih poti, ob katerem stoji tudi stara šola iz leta 1898. V bližini je spomenik Toneta Svetine žrtvam iz 2. svetovne vojne, od tu pa je tudi dostop na vzpetino Tabor (423 m), ki je v 15. stoletju dobila pomembno strateško vlogo. Prek Gorskega Kotarja in Krasa v Vipavsko dolino je namreč potekala ena glavnih smeri turških vpadov v Slovenijo. Nekdanjo grajsko utrdbo, prvič omenjeno leta 1275 kot grad San Michele v lasti oglejskega patriarha, so v 15. stoletju zaradi Turkov nadgradili v tabor (Mihovec 2024). V zadnji četrtini 15. stol. so znotraj obzidja zgradili kar dve cerkvi: na nižji terasi cerkev sv. Lovrenca, na vrhu pa cerkev svetega Mihaela. Na pobočni polici tik pod vrhom je še danes vaško pokopališče, vrh griča pa je tudi manjši zaselek Tabor. Od tu seže pogled daleč prek meja Vipavskega gričevja: na sever do visoke dinarske pregrade Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa, na jugovzhod proti koncu Zgornje Vipavske doline oz. jadransko-črnomorskemu razvodju, na jugozahod proti dolini Branice in čez Kras ter na zahod proti Furlanski nižini. S Tabora smo se vrnili do zaselka Erzelj-Vovki in se po gozdni poti spustili do Slapenskega potoka in vasi Slap pri Vipavi ter tako zaokrožili pot prvega dne, ko smo se gibali izključno znotraj Občine Vipava.

Na večerni refleksiji smo se skušali še poglobiti v raznovrstna področja kulture, povezana s kraji, ki smo jih tega dne spoznali. Ogledali smo si odlomke video- in avdio-posnetkov o Zdravici (Božič idr. 2017), o pritrkavanju (Kovačič 2009a, 2009b, , Stanovnik in Perovšek 2011), ljudskem petju (Peršolja in Sorta 2005) in o partizanski pesmi (Petje partizanskih …). Ljudska besedila iz Zgornje Vipavske doline je zbral Černigoj leta 2012 v knjižici Fakin Bajec (2012) pa se lahko seznanimo s kulinaričnim izrazjem.

Naslednji dan smo se najprej zbrali na slapenskem »placu«, osrednjem vaškem trgu ob graščini Lanthieri. Prvotno stavbo naj bi domnevno tu zgradili malteški vitezi leta 1220. Današnji videz je objekt dobil v 18. stoletju, potem pa prehajal iz rok v roke, dokler ga grof Karl Lanthieri skupaj s pripadajočim zemljiščem ni namenil kranjski deželi za osnovanje prve deželne sadjarske in vinarske šole na Kranjskem s slovenskim učnim jezikom (Pregeljc 2024; 18. september …; Malik 2023, Slap skozi čas …). Pod vodstvom že znanega Riharda Dolenca (Lisac 2013) je tu delovala 13 let, in sicer med letoma 1873 in 1886. Na to opozarja nad vhodom dvorca vgrajena spominska plošča. Na enem vogalov trga je zanimiv tudi nagovorni kamen, ki naj bi izviral iz 18. stoletja in so ga uporabljali govorci, ki so vaščanom sporočali različne novice.

Pomembno mesto v jedru naselja zavzema tudi župnijska cerkev sv. Matije, zgrajena leta 1702 na mestu prejšnje gotske cerkve. Pred vhodom stoji zvonik oglejskega tipa. Kapelo sv. Notburge, prizidano k ladji, je s freskami 1744 poslikal Franc Jelovšek, oljno sliko sv. Terezije Velike pa je naslikal Valentin Metzinger. V glavni ladji so tudi freske Toneta Kralja iz leta 1967.

Slap smo zapustili v smeri proti severozahodu, šli mimo Majerije, nekdanjega gospodarskega poslopja grofov Lanthierijev iz Vipave, potem pa se vzpenjali med vinogradi Mejakovca. Slap pri Vipavi je dom številnih znanih vinarjev, njegovo zaledje pa je eno najobsežnejših vinogradniških območij v Vipavskem gričevju. Med vsemi naselji Vipavskega gričevja Slap razpolaga z absolutno in relativno največjimi površinami pod vinsko trto. Ta pokriva 170 ha oz. tretjino vseh površin naselja, kar predstavlja 18 % vseh vinogradov v Vipavskem gričevju (Topole idr. 2022a, 2022b; Topole idr. 2023). Tu opazimo tudi večje število starodavnih vinogradniških zavetišč, manjših objektov, kamor se delavci v vinogradih lahko zatečejo pred vetrom, dežjem ali soncem, namenjena pa so tudi hrambi orodja in vode. Tu so gojili trto že Rimljani ali celo Kelti, od tod pa se je širila po Vipavski dolini.

Prispeli smo do Guerile, moderne biodinamične vinogradniške kmetije, zgrajene leta 2017 na prevalu med Ovčjim vrhom/Avšo (401 m) in Sv. Pavlom (384 m), prav na meji med naseljema Planina nad Ajdovščino in Slap pri Vipavi oz. na meji med občinama Ajdovščina in Vipava. Predstavil nam jo je njen lastnik, Zmago Petrič. Dragocene izkušnje iz mladosti, ki jo je preživel na bližnji manjši vinogradniški kmetiji, je dodobra razvil, dokupil zemljo na najboljših vinogradniških legah in na terasah zasadil večinoma lokalne trtne sorte. Njegovi vinogradi se ponašajo z ugodnimi naravnimi razmerami: nad dolinsko dno dvignjeno lego, odličnimi ekspozicijami, osončenostjo, prevetrenostjo, naravnim okoljem z bogato biotsko raznovrstnostjo in s pokrajinsko mozaičnostjo. Litološko podlago vinogradov tvorijo peski, peščenjak, laporovec, apnenec in glina, odloženi pred 50 milijoni let v eocenskem morju (Pavšič 2013). Bogastvo t. i. sovdana oz. njegovih mineralov se odraža v vinu, pridelanem izključno s spontano fermentacijo in s spontanim biološkim razkisom. Stekleničenje poteka brez filtracije. Kakovost vin zagotavljajo tudi popolna zrelost in zdravje grozdja ob obiranju ter ročno obiranje, po možnosti v času za cvet ali plod po luninem koledarju. Gospod Petrič namreč deluje v prepričanju, da popolni ekosistemi v naravi obstajajo le, če človek sodeluje z naravo. Tako v vinogradu kot v kleti sledi biodinamičnim načelom oziroma ciklom biodinamičnega koledarja. S pomočjo biodinamičnih pripravkov – škropljenjem trt z gnojem iz roga in s kremenom širi mikrofloro, povezuje rastline s kozmičnimi silami in krepi odpornost rastlin. Z uporabo komposta – dodajanjem organske mase in z zelenim gnojenjem oživlja prst in širi biodiverziteto. Delavci pri obdelavi in obrezovanju pazijo, da ne poškodujejo trsov, s čimer je omogočen nemoten pretok notranjih sokov. Poleg tega skrbijo, da prsti ne zbijajo po nepotrebnem in tako ne rušijo njene strukture. Za ta namen so priredili tudi določene kmetijske stroje (rahljanje tal, obdelava dveh vrst naenkrat …).

Vinogradniška kmetija Guerila je nosilka kar dveh certifikatov: Certifikata ekološkega kmetijstva in Certifikata biodinamičnega kmetijstva Demeter (). Ne ponaša se le z dobrimi vinogradniškimi legami, trajnostnim načinom gospodarjenja in uspešno prodajo vin, temveč tudi z atraktivno lego in neposredno bližino bogatega arheološkega območja, poseljenega v pozni bronasti, starejši in mlajši železni ter rimski dobi. Lidarski posnetek kaže gosto pozidavo znotraj na severozahodu obzidanega, sicer pa naravno zavarovanega gradišča, še posebej gosto poseljenega v rimski dobi (Laharnar 2021; Ciglenečki 1997). Za gradišče Svoljšak (1966) trdi, da je po legi in zunanjem izgledu najbolj markantna ne le na Vipavskem, ampak verjetno tudi v Sloveniji. Nasledilo naj bi starejše obzidano gradišče na mestu današnje podružne cerkve sv. Pavla (384 m) in imelo na dlani prizorišča zgodovinskih dogajanj v dnu Vipavske doline v neposredni bližini (Bitka pri Frigidu oz. Mrzli reki – domnevno reki Vipavi 5. in 6. 9. leta 394, Bratož 1994), s katero se je krščanstvo utrdilo nad poganstvom.

Hodinarci so se vzpeli po poti, ki se takoj nad kmetijo Guerila odcepi s ceste Dolenje – Planina nad Ajdovščino – Erzelj – Gaberje, in hitro dosegli Ovčji vrh/Avšo (401 m). Prestopili so meje Občine Ajdovščina.

Pot se nadaljuje po razglednih vrhovih Planine (437 m), Trešnika (404 m), Ostrega vrha (422 m) in Tibota (392 m), ki izstopajo iz razvodnice v smeri od zahoda proti vzhodu med dolinama Vipave in Branice. Nudijo široke razglede prek Branice in Krasa, pa tudi proti dinarski gorski pregradi na severu. Južna pobočja teh vzpetin, ki predstavljajo čelo tektonskega nariva, so bila nekoč vsa terasirana in porasla s trto (Štaut in Topole 2024). Danes pa so tam vinogradi zaradi prestrmih leg, sušnosti, oddaljenosti od naselij in slabe dostopnosti večinoma opuščeni in zaraščeni. Pobočja, izpostavljena tektonskim pritiskom s severa, so precej položnejša in izkoriščena za travnike, sicer pa gozdnata. Na prevalu med Trešnikom in Ostrim vrhom se vršna pot križa s krožno potjo, ki je najbolj obiskana prvo nedeljo po Martinovi nedelji. Pohod Po Vertovčevih poteh v čast zaslužnemu duhovniku, ki je sredi 19. stoletja kmete učil umnega gojenja trte in kletarjenja, vsako leto organizira Društvo za odkrivanje in varovanje naravnih in kulturnih vrednot Matija Vertovec. Pot se začne v Ustju, v dnu Vipavske doline, pohodniki obiščejo še Dolenje in Planino ter se spuste proti Jakulinom, zaselku Šmarij, kjer stoji rojstna hiša Matije Vertovca. Po razlagalni tabli in spominski plošči je Vertovčeva domačija prepoznavna že na zunaj. Danes je v lasti zakoncev Darinke in Zdravka Krapež, ki sicer nista v sorodu z Vertovcem, se je pa v tej hiši rodil tudi Zdravko. Lastnika sta dejavna člana Društva za odkrivanje in varovanje naravnih in kulturnih vrednot Matija Vertovec in zgledno skrbita za domačijo, pa tudi za spominsko sobo z gradivom, ki predstavlja Vertovčevo veličino. Obiskovalcem rada pokažeta tudi dva veličastna podzemna Vertovčeva hrama. Na stropu manjšega najdemo letnico 1596, izpisano v zrcalni podobi. Večji hram je večkrat prizorišče raznih kulturnih in družabnih dogodkov. Matija Vertovec ima svojo spominsko sobo tudi v šoli v središču Šmarij. Poleg tega so mu krajani za zasluge tam postavili doprsni kip (avtor Mirsad Begić), ob katerem je navadno prizorišče sklepnega dogodka na pohodu Po Vertovčevih poteh. Naselje Šmarje je kot urbanistična in etnološka vrednota (prvine iz 17., 18., 19. in 20. stoletja) kot celota vpisano v Register nepremične kulturne dediščine. Stavbe z elementi ljudskega oblikovanja v kamnu in lesu so strnjeno pozidane v nizih na terasah. Ozke ulice (gase) se spiralno dvigajo k Cerkvi Marijinega imena, omenjeni že leta 1330 in posvečeni 1425. Predelana je bila v 17. in v poznem 18. stoletju, s freskami pa jo je leta 1883 poslikal Simon Ogrin.

Iz Šmarij smo se v bazo vrnili z avtom. Razvodje smo prečili prek Vrtovč (288 m), prevala med Tibotom (392 m) in Velikim Školjem (416 m). Skozi Tevče, kjer danes poteka meja med k. o. Šmarje in k. o. Planina, nekoč pa sta se tu stikali deželi Kranjska in Goriška, smo se spustili v Dolenje oz. do reke Vipave. Na kratko smo se ustavili pri triločnem kamnitem mostu čez Vipavo, ki naj bi bil zgrajen v kratkem obdobju Ilirskih provinc (1809–1814), ko so iz Idrije prek Cola in Ajdovščine tod tovorili živo srebro proti Štanjelu in naprej proti Trstu (Humar 2019 in 2020). Ob Vipavi oz. njenih mlinščicah je do srede 20. stoletja delovalo še precej mlinov in žag. Peljali smo se mimo opuščenega Novakovega mlina in žage ob rokavu Vipave (Mlini na reki Vipavi).

Na obrečnih terasah Vipave so v preteklosti prevladovali pašniki, travniki in njive z žiti in povrtnino, danes pa tu opažamo obsežne površine vinogradov. Uredili so jih šele v novejšem času, v obdobju 2002–2020 (Topole idr. 2022a, 2022b in 2023). Njihova obdelava je zaradi majhnih naklonov ter dostopnosti za mehanizacijo precej lažja kot v višjih legah, vendar nižinski vinogradi ne dajejo tako kakovostnega grozdja kot tisti v višjih legah. Zaradi oglejenosti prsti, manjše osončenosti in večje izpostavljenosti zmrzali, megli in s tem boleznim in škodljivcem zahtevajo veliko večji vnos mineralnih in drugih umetnih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev. Pred selitvijo vinogradov z višjih leg v dolino je svaril že Vertovec v svoji Vinoreji iz leta 1844.

Za tretji dan smo že vnaprej načrtovali »vozinar« namesto hodinarja. Čakali so nas daljša pot, za pešačenje manj ugodne prometnice, hkrati pa se je poslabšalo še vreme. Želeli smo dobiti tudi vtis iz južnega dela Vipavskega gričevja, ki ga omejuje dolina Branice. Ta se pri Steskah, na zahodnem vznožju Vipavskega gričevja, izliva v Vipavo. Iz Slapa pri Vipavi smo se ob vznožju gričevja usmerili proti jugu in prečili območji vasi Lože in Manče. Ti dve sta med redkimi naselji, kjer vinogradi zasedajo nad petino vseh površin, sicer pa imata tudi bogato kulturno dediščino. Nad Ložami se dviga največje grajsko poslopje v Vipavskem gričevju – grad Lože s skoraj tisočletno zgodovino. Zgradili so ga v 12. stoletju, v 17. stoletju pa je bil barokiziran. Kljub videzu utrdbe nikoli ni imel obrambne funkcije. Do leta 1822 se je med lastniki zamenjalo 12 družin. Takrat je od Cobenzlov prešel v last Mayerjevih z Bavarske, ki so bili gospodarsko zelo napredni in tudi gostitelji več naših umetnikov oz. kulturnikov (Pilon, Jakopič, Černigoj, Bevk). Leta 1945 je bil grad nacionaliziran in zapisan počasnemu propadanju. Čeprav je v njem v obdobju 1946–1961 še delovala kmetijska šola, pripadnik Mayerjev, Evgen Mayer, velik strokovnjak na področju agronomije, ni dobil priložnosti poučevanja.

V Mančah, katerih jedro naselja tvori niz stavb iz 2. polovice 19. stoletja, smo se začeli vzpenjati proti »Goški prevali«, kjer teče glavna prečna povezava iz Vipavske doline proti Štanjelu na Krasu. Dolina Branice pripada občinama Komen in Nova Gorica. Namenili smo se ob braniškem toku navzdol in prvi postanek naredili v Dolancih – v Dolnji vasi, pri spomeniku baronu Andreju Čehovinu (1810–1855) (Stergar 2013, Vetrih 2013), ki je bil eden naših najuspešnejših artilerijskih častnikov avstrijske armade tiste dobe. Baron Čehovin se je boril v severni Italiji in bil v Avstro-Ogrski med redkimi nosilci vseh najvišjih redov za hrabrost: srebrne in zlate medalje, viteškega križca Marije Terezije in baronskega naziva, za zasluge pa je dobil tudi priznanje toskanskega vojaškega reda. Umrl je komaj 45-leten in bil pokopan v Badnu pri Dunaju. Avstrijci so mu tam že leta 1878 postavili spomenik, rojaki pa v njegovem rojstnem kraju Dolancih leta 1898 marmorni kip (arhitekt Maks Fabiani, kipar Anton Bitežnik, kamnosek Blaž Bitežnik). Ob italijanski okupaciji so domačini kip zaščitili z zakopom, potem pa ga ponovno postavili šele leta 1987. Od leta 2006 nosi po njem ime ena vojašnic Slovenske vojske – Vojašnica barona Andreja Čehovina Postojna.

Naša naslednja postaja je bila v štanjelskem zaselku Podlazi, na križišču, kjer se od braniške ceste odcepi strma pot v Štanjel. Ogledali smo si objekt tehniške dediščine iz klesanega kamna, parno črpališče vode iz reke Branice. V lokomotive na progi Nova Gorica–Trst so namreč zaradi vzpona železničarji v Gorici natočili le toliko vode, da je zadoščala do štanjelske železniške postaje, tu pa so jih morali oskrbeti za nadaljnjo pot do Trsta.

V istem zaselku je zanimiv tudi železni most, ki so ga zgradili anglo-američani v obdobju obstoja Morganove linije med conama A in B v takratni Julijski krajini. Linija je omogočala, da so obvladovali prometne poti med Trstom in Gorico ter Avstrijo. Obstajala je do mirovne pogodbe 15. 2. 1947 in bila ukinjena 15. 9. 1947.

Branik je kraj, katerega jedro leži v Spodnji dolini Branice, njegovi zaselki pa segajo v pobočja na obeh straneh Branice, tako na Kras kot v Vipavsko gričevje. To je eno najbolj vinogradniških naselij v regiji; pod vinogradi je četrtina njegovih površin. Je tudi prvi za Slapom po absolutnih površinah vinske trte (107 ha ali 12 % vseh vinogradov v gričevju). Pod Branik spada tudi grad Rihemberk, eno tukajšnjih najveličastnejših grajskih poslopij. Gre za razsežno srednjeveško utrdbo na mestu prazgodovinskega gradišča z zunanjim obrambnim zidom in stolpi, stanovanjskimi trakti, cisternami in s poudarjenim osrednjim romanskim stolpom. Prva omemba seže v leto 1230.

Območje je znano tudi kot delovišče našega duhovnika in pesnika Simona Gregorčiča (1844–1906) (Grafenauer 2013). Iz Branika je oskrboval podružnične cerkve sv. Martin nad Brjami, sv. Katarina na Preserjah in sv. Duh na Pedrovem.

Dolinsko dno smo tu zapustili in se dvignili na razvodno sleme gričevja, do naselja Preserje. Na vršnem križišču spomenik NOB spet opominja na težko vojno obdobje teh odmaknjenih krajev. Razgled je mogočen, kakršnih tu ne manjka.

Pred nami je bil še zadnji večji cilj – spoznati eno nekdaj najmanjših mestec pri nas, Vipavski Križ, ki je zraslo na prehodu iz Zgornje v Spodnjo Vipavsko dolino. Njegove prednosti izhajajo iz lege na težko dostopnem osamelcu v dnu Vipavske doline, sicer pa je bil kraj vedno na prometnem prepihu med Padsko oz. Furlansko nižino ter notranjo in panonsko Slovenijo (Kompare 2014). Predstavil nam ga je Borut Koloini, domačin in kustos Goriškega muzeja (Koloini 1992). Sveti Križ (tako se je kraj imenoval do do italijanske zasedbe) je bil središče Vipavske doline in je imel pomembno vlogo kot prva obrambna utrdba t. i. Goriških vrat. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1252 v darilni listini Bernarda Koroškega, drugič leta 1398 kot Chreucz v računski knjigi goriških grofov in tretjič leta 1483, ko so goriški grofje začeli zidati utrdbo za obrambo pred Turki in Benečani. Leta 1535 je prvič omenjen grad. Obzidje je dobilo dokončno obliko leta 1613 (letnica nad severnimi vrati). Oskrbniki utrdbe in varuhi naselja so bili Thurni. Leta 1507 je kraj dobil najprej tržne in zatem 1532 mestne pravice. Prebivalci so imeli omejeno sodno-upravno avtonomijo, sicer pa pravico do opravljanja meščanskih dejavnosti – obrti in trgovine, s pravico do dveh letnih in enega tedenskega sejma. Na to še danes spominja vsakoletni kriški semanji dan v juniju. Prebivalci so imeli tudi nekatere vojaške obveznosti; kriška garda se je ohranila do leta 1915. Novembra leta 1563 se je v Svetem Križu ustavil Primož Trubar in tu nagovoril množico. V 16. stoletju so Thurne zamenjali Attemsi ter obnovili mesto in župnijsko cerkev Povišanja sv. Križa. Kot protireformacijski ukrep so leta 1637 začeli graditi samostan in v njem naselili kapucine. V okviru samostana sta bili zgrajeni še cerkev in knjižnica. Kasneje je tu živel in deloval tudi najznamenitejši kriški kapucin, baročni pridigar Tobija Lionelli, bolj znan kot Janez Svetokriški (1647–1714) (Vetrih 2013). Njegova zbirka pridig Sacrum promtuarium pomeni začetek slovenske pripovedne proze (Vidmar 2013, 255). Svetokriški je med drugim v svojih pridigah omenjal tudi sloveča vipavska vina. Vrh razvoja je kraj doživel v 17. in 18. stoletju, pozneje, zlasti po letu 1864, pa je začel propadati.

Kraj se deli na Gase, Plac in Grad. Najstarejši del mesteca so Gase na zahodnem delu vzpetine, z nizoma enonadstropnih in dvonadstropnih hiš, kjer so živeli rokodelci oz. obrtniki. Vstop v ta del je bil prek dvižnega mostu. Tu sta tudi župnijska cerkev Povišanja sv. Križa in pod njo stari trg s komunskim vodnjakom. Bogatejše hiše Vipavskega Križa stoje na vzhodnem delu, ob Placu. V eni od teh je danes Dom krajanov. Na skrajnem vzhodnem delu vzpetine sta locirana grad in samostan s samostansko cerkvijo sv. Frančiška Asiškega in knjižnico. Mestno obzidje ima dvoje mestnih vrat, ki se odpirajo proti severu in jugu. V delu grajskega poslopja je danes Podružnična šola Vipavski Križ, ki sicer spada pod OŠ Dobravlje.

Leta 2015 je bila s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj temeljito obnovljena krajevna infrastruktura, s čimer se je povečal turistični potencial kraja.

Spoznavanje izredno raznolike pokrajine Vipavskega gričevja smo sklenili z zavedanjem, da smo odstrli le drobec njenega dediščinskega bogastva in dobili vpogled le v majhen del tukajšnjega burnega zgodovinskega dogajanja.