Hodinar 2 : Južna Koroška
Člani programske skupine Dediščina na obrobjih smo se 8. in 9. septembra 2020 odpravili na hodinar v avstrijsko obmejno deželo, Južno Koroško. Posebnost in usodnost njenega geografskega položaja nam je približal domačin in vsestranski kulturni delavec, Zdravko Haderlap.
Svojo hribovsko Winklovo domačijo (830 m) v dolini Lepene, vzhodno od Železne Kaple, je oblikoval kot kulturno-izobraževalni center. Njegova vodenja ne pomenijo le bežnega spoznavanja pokrajine, ampak gre za kulturne dogodke, kjer se srečujejo in soočajo ljudje z različnimi pogledi in filozofijo.
Sicer je pokrajina zanimiva tudi z naravoslovnega vidika; od leta 2015 je del čezmejnega Unescovega globalnega Geoparka Karavanke, ki se razteza med Peco in Košuto in se ponaša z zanimivimi tematskimi geološkimi pohodnimi potmi ter bogatimi naravoslovnimi in kulturnimi vsebinami. Regija spada v geološko izredno pestro območje med Alpami in Dinaridi, t. i. periadriatsko prelomno cono, nastalo zaradi trka afriške in evrazijske tektonske plošče. Izredno razgibano površje je učinek živahne prelomne in narivne tektonike ob dviganju Savinjskih Alp in Karavank, pa tudi ledeniških in kraških geomorfoloških procesov ter recentne erozije in akumulacije.
Prvi dan smo hodili po kulturno-zgodovinski poti na območju Lepene in Lobnika, grap, ki se raztezata med predgorjem Pece (2126 m) v vzhodnih Karavankah in dolino Bele pri Železni Kapli (556 m) na zahodu. Pot je nastala na podlagi zgodovinskega avtobiografskega romana vodnikove sestre, teatrologinje, pesnice, pisateljice in predavateljice na celovški univerzi Maje Haderlap. Roman je leta 2011 izšel v nemščini z naslovom Engel des Vergessens, leto kasneje pa je bil preveden tudi v slovenščino kot Angel pozabe. V obeh okoljih je požel velik uspeh in doživel številne ponatise; avtorica je zanj prejela prestižne mednarodne nagrade. Roman opisuje težko življenje lokalnih prebivalcev, ki ne izhaja le iz zahtevnih naravnih razmer v hribovskem območju z višinami od 600 do 1100 m, ampak ima vzrok predvsem v zapletenem družbeno-političnem položaju – dvojezičnosti, sobivanju slovensko in nemško govorečih, v nacističnem nasilju, neživljenjsko oblikovani državni meji po prvi svetovni vojni in vztrajni asimilaciji. Hude travme je pustila tudi druga svetovna vojna. V območju z raztreseno poselitvijo v obliki samotnih kmetij skorajda ni domačije, ki je vojna ne bi trajno zaznamovala. Odhajanje v partizane, deportacije v taborišča, osirotelost otrok, trepet za usodo svojcev, skrb za preživetje, strah pred maščevalnostjo, razdvojenost, negotovost, nezaupanje, obup zaradi pobojev, požigov, izdaj, ropanja, sovraštva – vse to je pustilo sledi v zavesti ljudi in povzročalo trajne moraste sanje in preganjavico.
Pot smo začeli pri nekdanji lepenski ljudski šoli, ki je delovala v obdobju med 1955 in 2011. Leta 2012 je postala sedež Društva Lepenska šola in središče, posvečeno kulturi, umetnosti, literaturi in športu. Tu smo spoznali predsednika slovenskega prosvetnega društva Zarja iz Železne Kaple Willija Ošino. V šoli so med drugim predstavljeni literati, ki izhajajo iz Lepene in okolice: Valentin Polanšek, Florjan in Cvetka Lipuš, Maja Haderlap. Odlomki iz njihovih del, prebrani na aktualnih mestih med potjo, so se nas še posebej dotaknili.
Avtorica Maja Haderlap se je z odkrivanjem zgodb članov svoje družine, pa tudi usod družin z okoliških kmetij, temeljito soočila s preteklostjo. Čeprav je njena babica preživela internacijo v Ravensbrücku in so se ded, oče in stric vrnili od partizanov, so strahote, ki so jih doživljali vsak na svoj način, bremenile njihovo življenje tudi po koncu vojne. Še več – zaznamovale so tudi tretjo generacijo.
Pohodna pot vodi med domačijami, razvalinami in spominskimi obeležji, konča pa se v muzeju, urejenem na Peršmanovi domačiji v Podpeci/Koprein Petzen. Prvotno je opozarjal na nesmiseln poboj 11 ljudi, večinoma otrok, ki se je tik pred koncem 2. svetovne vojne zgodil na tem mestu. V zgodovinopisju je bil povsem spregledan, tudi sodnega epiloga ni doživel. Sčasoma so muzej posodobili in dodali še vsebine, ki se nanašajo na preganjanje slovensko govorečih prebivalcev vse južne Koroške in na njihov upor proti nacizmu.
Drugi dan smo obiskali območje Libelič/Leifling in Libeliške Gore/Berg ob Leifling. Naš obisk je sovpadel s stoto obletnico izvedbe plebiscita, ki se je zgodil 10. oktobra leta 1920, ko je ob velikonemškem pritisku in organizirani plebiscitni propagandi dve tretjini koroškega ozemlja pripadlo Avstriji. Dve novonastali robni regiji sta se takoj soočili s številnimi problemi. Libeliče so izgubile svoj središčni položaj ter vlogo pomembnega in perspektivnega občinskega središča. Avstriji pripadli del naselja je nenadoma ostal brez osnovne infrastrukture oziroma brez objektov središčne funkcije.
Razmejitev je grobo posegla v gospodarsko, družbeno in kulturno življenje prej enotne regije, povzročila razdor med ljudmi in skoraj popolno prekinitev medsebojnih stikov, celo znotraj družin. Sicer so nam prijazni domačini na krožni poti Libeliče/Leifling–Potoče/Bach–Libeliška Gora/Berg ob Leifling–Libeliče/Leifling marsikdaj odstrli svoj pogled na umetnost preživetja v teh krajih in nam skupaj z Zdravkom mimogrede postregli s kakšno prikupno zgodbo o tukajšnjih srečanjih posebne vrste. Vanje so bili vpleteni zaljubljenci, cariniki, mejni policisti, lastniki zemljišč, romarji, sorodniki in še kdo bi se našel.
Kljub vsemu je bilo obdobje plebiscitne meje predolgo. Vse do vstopa Slovenije v schengensko območje 21. 12. 2007 je bila močno nadzorovana. Današnja odprta meja lahko le počasi prispeva k odpravljanju posledic – odtujenosti sosedov, jezikovnih ovir, zaprtosti in odrinjenosti obrobnih območij. In prav zato so povezovanja in zbliževanja, ki jih prinašajo projekti kot čezmejni Geopark Karavanke in a-Zone Zdravka Haderlapa neprecenljivi.
