Odrazi jezikovnega stika v narečnem besedotvorju

Odrazi jezikovnega stika v narečnem besedotvorju

Zdi se, da jezikovni stik vedno povzroča spremembe. Zgodovina ne beleži primerov jezikovnih skupnosti, ki bi se stikale, še manj prepletale, pa stik ne bi vplival na njihove jezike

Hickey 2010: 7

Tersko narečje, najzahodnejše narečje slovenščine, se uvršča med narečja primorske narečne skupine. Govori se v dolinah reke Ter in njenih pritokov v zahodnem delu Beneške Slovenije, obmejnem hribovitem območju na severozahodu Avtonomne zvezne dežele Furlanije ‑ Julijske krajine v Republiki Italiji (gl. Ježovnik 2018: 95–97). Narečje predstavlja skrajni zahodni rob južnoslovanskega jezikovnega prostora in hkrati skrajni doseg prvotne južnoslovanske naselitve na tistem območju ter je praktično od tedaj v neprekinjenem jezikovnem stiku s sosednjimi romanskimi govori.[1]

Vpliv stičnih jezikov na neki jezik laično najprej opazimo v prevzemanju besedja, vendar je pogosto precej širši, odraža se tudi na globljih ravneh.[2] Medtem ko je tersko narečje podvrženo močno napredovali zamenjavi jezika v prid zlasti (knjižne) italijanščine (isti: 97–99), pa je bilo v preteklosti, kot pričajo številni besedni, oblikovni in skladenjski vplivi, v najintenzivnejšem in najdlje trajajočem stiku s furlanščino. V tem prispevku obravnavamo vpliv furlanskega jezika na besedotvorno raven, kot se izkazuje v govoru kraja Ter/Pradielis na skrajno zahodnem delu terskega narečja, in sicer na primeru izpeljanih samostalnikov.

Heteromorfija in izomorfija ter posredno in neposredno prevzemanje morfemov

Merkù (1996) v kontekstu obravnave tipov tvorbe krajevnih imen v Terski dolini glede na prevzetost njihovih morfemov[3] piše o izomorfiji in heteromorfiji. Izomorfne so tiste tvorjenke, ki so v nekem idiomu v celoti tvorjene z neprevzetimi morfemi. Heteromorfne so po drugi strani tiste tvorjenke, ki so tvorjene z morfemi različnega izvora; pri tem gre lahko za tvorjenke s prevzeto osnovo in neprevzetim obrazilom, npr. báːnk-ić ‘manjša klop s skrinjo’[4] ali frambuìːsca ‘kraj, kjer rastejo maline’[5], ali za tvorjenke z neprevzeto osnovo in prevzetim obrazilom, ki jim bo v nadaljevanju posvečena posebna pozornost.

Glede na ustaljenost oziroma prepoznavnost morfema kot prevzetega ali neprevzetega lahko heteromorfne tvorjenke prehajajo med izomorfne. Ker je npr. beseda míːza ‘klop’[6] danes med govorci prepoznana kot neprevzeta, je izpeljanka míːz‑ica ‘manjša klop’ izomorfna; enako velja npr. za tvorjenke s pripono ‑ar, saj je zaradi časovne oddaljenosti prevzema pripona prepoznana kot neprevzeta.[7]

V terskem narečju pričakovano prevladujejo izomorfne tvorjenke. Produktivno se v besedotvorje vključujejo tudi številne prevzete osnove, iz katerih se tvorijo heteromorfne tvorjenke z neprevzetimi obrazili – prevzete osnove so večinoma furlanskega izvora. Primeri heteromorfnih tvorjenk z neprevzetimi osnovami in prevzetimi obrazili so neprimerno redkejši, a toliko več povedo o naravi jezikovnega stika med slovenščino in furlanščino.

Prevzemanje besedotvornih morfemov (afiksov oziroma pon) namreč poteka bodisi posredno ali neposredno. Pri posrednem prevzemu ciljni jezik iz izhodiščnega jezika najprej prevzame večje število besed, tvorjenih z isto pripono. Tako prevzete besede, tvorjene že v izhodiščnem jeziku, praviloma družita enaka morfemska struktura in besedotvorni pomen. Posledično govorci ciljnega jezika sčasoma – morda več generacij po prevzemu – prepoznajo njihovo strukturno členitev in začnejo prepoznani morfem uporabljati za tvorbo novih besed z enakim besedotvornim pomenom (Seifart 2015). Na takšen način se je denimo v angleščini uveljavila pripona -able, prevzeta iz (normanske) francoščine: izvorno francoske besede, kot npr. profit-able, honour-able, deceiv-able, so bile v angleščino prevzete kot celovite enote, kasneje pa se je pripona razširila na neprevzete osnove, kot v primerih know-able, speak-able, work-able (isti). Neposredni prevzem poteka brez vmesne faze. Govorci ciljnega jezika morfem prevzamejo iz izhodiščnega jezika in z njim tvorijo besede v lastnem jeziku, ne da bi prej prišlo do prevzema tvorjenega besedja iz izhodiščnega jezika. Nujen pogoj za tovrstno prevzemanje pa je dvojezičnost govorcev ciljnega jezika, ki morajo izhodiščni jezik obvladati do te mere, da lahko razpoznavajo strukturo tvorjenk v izhodiščnem jeziku (isti). Kot bo prikazano v nadaljevanju, je v terskem narečju mogoče prepoznati heteromorfne tvorjenke s prevzetimi obrazili, ki so v jezik vstopila tako s prevzemanjem prvega kot s prevzemanjem drugega tipa.

Primer posrednega prevzema: pripona ‑in

Potencialni primer posrednega prevzema besedotvornega morfema v teku predstavlja pripona ­-in. Pravzaprav ne gre za čisti prevzem, temveč potencialno za naslonitev na v narečju sicer neproduktivno pripono slovanskega izvora (Sławski 1976: 120–123). V gradivu so namreč zabeleženi trije samostalniki s to pripono: jáːblin ‘jablana’, ospoˈdin ‘gospodar’, peteˈlin ‘petelin’. Pri prvem je tvorjenost mogoče razpoznati s primerjavo s samostalnikom jáːbuk ‘jabolko’, pri drugem pa z ženskospolsko ustreznico ospodíːńa ‘gospodarica’; tretji samostalnik v narečju učinkuje kot netvorjena beseda.

Nabor besedja s to pripono povečuje nezanemarljivo število iz furlanščine prevzetih besed:

  • furlanske tvorjenke z enakozvočno pripono ‑in, npr. bokìːn ‘tele’ ← furl. bochin ‘isto’, kunìːn ‘kunec’ ← furl. cunin ‘isto’, pọ̀ːdin ‘vedro’← furl. podin ‘isto’, saìːn ‘surova mast’ ← saìn ‘isto’, sapìːn ‘cepin’← furl. sapin ‘isto’ …;
  • furlanski samostalniki na ‑i, ki se v narečju podaljšujejo z ‑n[8]: npr. lìːbrin ‘knjiga’ ← furl. libri ‘isto’, làːbrini ‘ustnice’ ← furl. labri ‘isto’, spàːlin ‘vrvica’ ← furl. spali ‘vrv’, tìːmplin ‘sencè’ ← furl. timpli ‘isto’ …

O aktivni prepoznavi furlanske morfemske strukture tovrstnega besedja (in vsaj začetni stopnji integracije pripone v narečni sistem) priča vzporedna tvorjenka k prevzeti besedi bok‑ìːn, ženskospolsko poimenovanje z neprevzeto pripono ‑ica: bọ̀ːk‑ica ‘telica’ (prim. furl. bochete ‘isto’).

Primer neposrednega prevzema: morfem -at­- v sestavljenih priponah

V primerih tvorjenk sin‑àːt‑ić in scer‑áːt‑ica je mogoče razpoznati morfem ‑at‑. Besedni družini, v kateri se uvrščata, je mogoče opredeliti na naslednji način:

  • sìːn ‘sin’ in ‘mladenič’ – siˈnić ‘deček’ – sinàːtić ‘mlad deček’ in
  • sćìː ‘hči’ in ‘mladenka’ – sceríːca ‘deklica’ – sceráːtica ‘mlada deklica’.

Morfem ‑at‑ tvorjenkam torej prvotno pridaja besedotvorni pomen manjšalnosti, do česar je verjetno prišlo po tistem, ko sta tvorjenki siˈnić in sceríːca ta pomen izgubili. Manj verjetno je, da bi v besedotvorni podstavi nastopal izpeljan pridevnik s pripono ‑at[9]; pač pa je bolj verjetno, da gre za vrinjenje prevzetega morfema ‑at‑, ki se je razvil iz lat. ‑attus. Ta se v furlanščini rabi zlasti za tvorbo slabšalnic in v manjši meri za poimenovanja samcev pri živalskih vrstah; vendar pa je v primeru poimenovanj za mlade osebe izgubil prvotno slabšalno konotacijo in označuje (zelo) mlade osebe (de Leidi 1984: 60–62): furl. fant‑at ‘deček’ ← fant ‘mladenič’, frut‑at ‘mlad otrok’ in ‘mlad deček’ ← frut ‘otrok’ in ‘deček’, frut‑ate ‘mlada deklica’ ← frute ‘deklica’.

Drugi primeri občnih imen z morfemom ‑at‑ v obravnavanem govoru niso izpričani, Merkù (1996) pa za bližnje področje navaja več primerov mikrotoponimov s slovensko osnovo in z omenjeno pripono, med drugim tudi dva primera s sestavljeno pripono ‑at‑ić: Dolinata, Meát, Meata, Njiváta, Oráta, Patokat ter Lazat in Robat. Dejstvo, da v gradivu ni zabeležen noben primer prevzete furlanske besede s to pripono, bi kazalo na neposredni prevzem pripone.

Prevzem besedotvornega pomena s križanjem pripon: pripona -ar

Vse zabeležene tvorjenke s pripono ‑ar so tvorjene iz samostalnikov. Določiti je mogoče besedotvorna pomena opravkar oziroma opravljalnik[10], ki številčno prevladuje, in mesto nahajanja, natančneje ‘kjer je spravljeno, se nahaja, kar označuje besedotvorna podstava’.

‘opravkar’/‘opravljalnik’‘mesto nahajanja’
ćùːc‑ar ‘ključavničar’ ← ćúːc ‘ključ’cel‑àːr ‘čebelnjak’ ← cèːla ‘čebela’
koń‑áːr ‘trgovec s konji’ ← koń ‘konj’kokos‑áːr ‘kokošnjak’ ← kóːkos ‘kokoš’
kràːv‑ar ‘kravar’ ← kráːva ‘krava’òːu̯c‑ar ‘hlev za ovce’ ← óːu̯ca ‘ovca’
mlìẹk‑ar ‘mlekar’ ← mliẹ́ko ‘mleko’prasc‑áːr ‘hlev za prašiče’ ← práːsac ‘prašič’
mlìːn‑ar ‘mlinar’ ← mˈlin ‘mlin’stèː‑ar ‘prostor za shranjevanje stelje’ ← stéːa ‘stelja’

Tvorjenke s pripono -ar glede na besedotvorni pomen (v prvem stolpcu so navedeni le izbrani primeri).

Medtem ko je prvi besedotvorni pomen podedovan, znan v vseh slovanskih jezikih, drugi za to pripono ni splošno značilen (Bajec 1950: 25, Sławski 1976: 21–23). Besedotvorni pomen mesta nahajanja pa je lahko posledica vpliva prevzetih furlanskih tvorjenk z enakozvočno pripono ‑âr, ki se rabi za tvorbo tvorjenk z obema navedenima besedotvornima pomenoma (de Leidi 1984: 46–52). Oba pomena sta v obravnavanem govoru izkazana tudi pri besedah, prevzetih iz furlanščine (nekatere lahko že v jeziku dajalcu delujejo kot netvorjene): bećàːr ‘mesar’ ← furl. becjâr ‘isto’, mulinàːr ‘mlinar’ ← furl. mulinâr ‘isto’; ʒ́alinàːr ‘kokošnjak’ ← furl. gjalinâr ‘isto’, solàːr ‘spalnica’ ← furl. solâr ‘podstrešna soba’ (izvorno lat. sol‑arium ‘prostor, osvetljen s sončno svetlobo’).

Izvorno furlansko (in torej v narečju vsaj teoretično netvorjeno) besedje je mogoče praviloma razpoznati po padajočem tonemu (‑àːr), medtem ko je za neprevzeto pripono značilen rastoči tonem (-áːr). Vendar zabeleženi primer tvorjenke celàːr kaže, da je tudi prevzeti morfem v narečju prepoznan kot pripona in produktiven. Da med narečno pripono ‑áːr in (pozno prevzeto) pripono ‑àːr prihaja do mešanja, pa kažeta denimo višje navedeni tvorjenki kokosáːr in prascáːr – pričakovali bi namreč bodisi nenaglašeno pripono ali pripono s padajočim tonemom.

Tvorjenke s pripono ‑ar s besedotvornim pomenom mesta nahajanja so, sodeč po gradivu za poimenovanja hlevov za različne živali, ki ga navaja SLA 2, omejene zgolj na tersko narečje. Navedeno poimenovanje za čebelnjak v istem viru v točkah terskega narečja ni zabeleženo, v po dveh točkah sosednjega rezijanskega narečja pa sta zabeleženi poimenovanji be̤čṳlȃr in bəčulȃr, ki sta enakega izvora kot tersko celàːr, ter kokošȃr; v drugih narečjih tovrstna raba ni izkazana (SLA 2). Geografsko omejenost izpeljank s pripono ‑ar s tem besedotvornim pomenom zgolj na narečji v najbolj intenzivnem stiku s furlanščino lahko (s pridržkom zaradi omejenega gradiva) jemljemo kot dodaten dokaz, da je do nastanka besedotvornega pomena prišlo zaradi jezikovnega stikanja s tem jezikom.

Povzetek: heteromorfne tvorjenke s prevzetimi priponami

Edini primer občnoimenske heteromorfne tvorjenke s prevzetim obrazilom, ki ga navaja Merkù (1996: 256), je beseda konjésa ‘kobila’, zabeležen na Njivici/Vedronza. Beseda je izpričana tudi v govoru Tera in se rabi sopomensko z neprevzeto (in za občutek govorcev netvorjeno) besedo kobíːla. V istem govoru pa je mogoče najti še več primerov tovrstnih tvorjenk (nekateri so bili navedeni že predhodno):

  • koń‑ẹ́ːsa ‘kobila’ ← koń + furl. ‑esse, it. ‑essa,
  • pian‑c‑èːla ‘pijanka’← piàːn‑ac ‘pijanec’ + furl. ‑ele, it. ‑ella,
  • cel‑àːr ‘čebelnjak’ ← cèːla ‘čebela’ + furl. ‑âr,
  • cel‑ọ̀ːn ‘čmrlj’ ← cèːla ‘čebela’ + nar. furl. ‑ôn,[11]
  • uc‑ọ̀ːn ‘oven’ ← óːu̯ca ‘ovca’ + nar. furl. ‑ôn,
  • morfem ‑at‑ v sestavljenih priponah v primerih sinàːtić ‘deček’ in sćeráːtica ‘deklica’.

Priponi ‑ẹ́ːsa in ‑éːla ter morfem ‑at‑ v sestavljenih priponah iz zadnje alineje se v govoru ne pojavljajo pri nobenem drugem občnoimenskem primeru ter so jasen primeren neposrednega prevzemanja pripon (Seifart 2015).

Kaj tovrstne tvorjenke sporočajo?

Predstavljeni primeri prevzemanja besedotvornih morfemov ponujajo vpogled v naravo jezikovnega stika s sosednjimi romanskimi idiomi, točneje s furlanščino. Osnova za posredni prevzem morfema je dotok večjega števila besed iz izhodiščnega jezika, kar kaže na dolgotrajnejše sobivanje dveh jezikovnih skupnosti, med katerima potekata aktivna komunikacija in izmenjava kulturno specifičnih konceptov in dobrin. Primeri neposredno prevzetih pripon pa nujno kažejo na dvojezičnost narečnih govorcev oziroma aktivno jezikovno obvladanje stične furlanščine. Podobna analiza narečne furlanščine v katerem izmed krajev, ki mejijo na območje Terskih dolin, pa bi šele dala odgovor na to, ali je izmenjava obojestranska ali le enosmerna.

Literatura
  1. Bajec, A. (1950). Besedotvorje slovenskega jezika I: Izpeljava samostalnikov. Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
  2. De Leidi, G. (1984). I suffissi nel friulano. Società filologica friulana.
  3. Erat, J. (2006). Furlanska slovnica. Gramatiche furlane. (Dostop: 25. 4. 2020)
  4. Bezlaj, F. (1976, 1982, 1995, 2005, 2007). Etimološki slovar slovenskega jezika I–V. SAZU, Inštitut za slovenski jezik, Mladinska knjiga.
  5. Hickey, R. (2010). Language Contact: Reconsideration and Reassessment. V Hickey, R. (ur.), The Handbook of Language Contact (str. 1–28). Blackwell Publishing Ltd.
  6. Ježovnik, J. (2018). Slovenski jezik v Terskih dolinah. V Žele, A., Šekli, M. (ur.), Slovenistika in slavistika v zamejstvu – Videm. Slovenski slavistični kongres, Videm, 27.–29. september 2018 (str. 95–107). Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
  7. Ježovnik, J. (2020). Samostalniške izpeljanke v terskem narečju (govor kraja Ter/Pradielis). Filološke pripombe, 18/1–2, 253–272.
  8. Merkù, P. (1996). Interazione linguistica nell’alta valle del Torre: isomorfia, eteromorfia e polimorfia. V. Ellero, G. (ur.). Tarcint e Valadis de Tôr (str. 253–266). Società filologica friulana.
  9. Seifart, F. (2015). Direct and Indirect Affix Borrowing. Language, 91/3, 511–532.
  10. Snoj, M. (2016). Slovenski etimološki slovar. Založba ZRC.
  11. Skubic, M. (1997). Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski jezikovni meji. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
  12. Skubic, M. (2006). Slovenske jezikovne prvine v obsoški furlanščini. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
  13. Škofic, J. Šekli, M. (ur.) (2016). Slovenski lingvistični atlas 2. Kmetija. Založba ZRC, ZRC SAZU.
opombe
  1. Prispevek je skrajšana in delno prilagojena različica izvirnega znanstvenega članka, ki bo objavljen v reviji Filološke pripombe (Ježovnik, 2020). Zapis narečnih oblik je poenostavljen in ni primeren za citiranje.[
  2. Jezikovne značilnosti, ki so nastale kot posledica jezikovnega stika (oziroma jih je ta pospešil ali ojačal) med slovenščino in romanskimi idiomi na zahodnem obrobju južnoslovanskega jezikovnega prostora, je zlasti na ravni besedišča in skladnje analiziral Mitja Skubic. Obravnaval je tako romanske jezikovne prvine v slovenščini (Skubic 1997) kot slovenske jezikovne prvine v obsoški furlanščini (Skubic 2006).[
  3. Morfem je najmanjši del besede kot nosilec pomena SSKJ2[
  4. Izpeljano iz ˈbank ‘klop s skrinjo’, kar je prevzeto iz furl. banc z enakim pomenom.[]
  5. Izpeljano iz fráːmbuj ‘malina’, kar je prevzeto iz furl. frambue z enakim pomenom.[]
  6. Prevzeto iz starejše furl. oblike [mẹza], ki se je razvila iz lat. MENSA, ESSJ I: 186, SES: 431[
  7. Slovenska pripona ‑ar je nastala iz praslovanske *‑aŕь, ki je prevzeta iz gotščine (‑āreis) Sławski 1976: 22.[
  8. Ni izključeno, da je do pojava prišlo že v narečni furlanščini.[]
  9. Pripona v narečju in tudi sicer v slovenščini ni produktivna, temveč je omejena na nekaj osamljenih, četudi pogosto rabljenih primerov, npr. boˈat ‘bogat’, kosˈmat ‘kosmat’[]
  10. Nomen actoris oziroma nomen relationis, tj. ‘kdor/kar je v zvezi s tistim, kar označuje besedotvorna podstava’.[]
  11. Da ne gre za neprevzeto pripono, ki bi se razvila iz praslovanske pripone *‑onъ s primarnim pomenom večalnosti (Sławski 1974: 132–133), kažeta ožina in padajoči ton naglašenega samoglasnika.[