Odstranjevanje spomenikov: diskusije in argumenti skozi prizmo dediščinjenja

Odstranjevanje spomenikov: diskusije in argumenti skozi prizmo dediščinjenja

Leto 2020 lahko v več ozirih štejemo za prelomno, saj so na vrhuncu pandemije covid-19 svet dodobra pretresli še nemiri, usmerjeni proti rasizmu, znani po sloganu “Življenja temnopoltih štejejo” (Black Lives Matter, BLM). Če je bil umor Georgea Floyda v ZDA povod nemirov, imajo vzroki današnje situacije korenine v mnogoterih “grehih preteklosti”, kot je zapisal zgodovinar Philip Dwyer (2020). 

Na nek način se moramo sprijazniti z dejstvom, da so grehi preteklosti soustvarili sedanjost.

Philip Dwyer

Spomladi 2020 so svet preplavile novice o odstranjevanju spomenikov v urbanih okoljih širom sveta – od spomenika Krištofa Kolumba, konfederacijskih kipov v ZDA, kipov lastnikov sužnjev v Veliki Britaniji, kot sta Edward Colston in Robert Milligan, do spomenika kolonialnega zatiralca kralja Leopolda II v Belgiji, če omenimo zgolj najbolj znane primere. Čeprav se zdi, da so ti primeri del skorajda enotnega globalnega gibanja, pa je vsakega od omenjenih primerov potrebno razumeti v določenem kontekstu, ki ga opredeljujeta tako preteklost kot sedanjost. Preden podrobneje osvetlimo diskusije na letošnji konferenci Združenja za kritično preučevanje dediščine (The Association of Critical Heritage Studies), vezane na zgoraj omenjene pereče teme, naj najprej izpostavimo glavne značilnosti nedavnih razprav o odstranjevanju spomenikov.

Grafit, ki obeležuje smrt Georgea Floyda. 
Foto: ksh2000 na platformi Pexels, 2020

Spomeniki in kipi zasedajo v pojmovanju dediščine in izgradnji nacionalnih držav pomembno vlogo. Mnogi zgodovinarji so devetnajsto stoletje Evrope označili za “dobo obsedenosti s spomeniki”, saj so v tem obdobju evropski narodi začeli pospešeno postavljati spomenike, posvečene določenim osebnostim, pomembnim predvsem v luči narodotvornih procesov (John 2019). Kip Bristolčana Edwarda Colstona so tako leta 1895 – 170 let po njegovi smrti – postavili pripadniki poznoviktorijanske elite, ki so hvalili njegove človekoljubne dejavnosti, a so si dejansko prizadevali “ohraniti ideologijo paternalizma ob lastni tesnobi zaradi nemirnega delavskega razreda” (Watts 2020). Prav tako je bila velika večina 780 konfederacijskih kipov zgrajena med letoma 1900 in 1940, vsaj 50 do 70 let po koncu državljanske vojne. Najbolj goreče obdobje postavljanja teh spomenikov je spremljalo sprejetje zakonov Jima Crowa[1] in s tem povezano segregacijo Afroameričanov. Njihov namen je bil izključevanje temnopoltih in učvrstitev obstoječih rasnih hierarhij.[2] 

Sharon Macdonald je zapisala: “Nacionalni spomeniki, ki so se razširili v obdobju oblikovanja nacionalnih držav, so v trajni (in trdni, op. p.) obliki želeli izpostaviti določene dogodke, posameznike in kraje kot posebej pomembne za spomin določenega naroda. Nekateri so upodabljali posameznike, praviloma narodne junake, katerih lastnosti so se spojile z ikoničnimi lastnosti naroda samega” (Macdonald 2013). Spomeniki so torej pomembni za oblikovanje meja – s seboj prinašajo sporočila o pripadnosti in o tem, kdo je tisti Drugi. In prav zaradi tega lahko spomeniki tudi “padajo”, saj premiki v ideologiji spremenijo tudi samo simboliko spomenikov. Ikonoklazem spomenikov je tako mogoče spremljati v kontekstu različnih preobrazb vladajočih razredov ali družbenih sistemov. Medtem ko se zdi, da je današnja situacija neposredno povezana s smrtjo Georgea Floyda in gibanjem BLM, se je ikonoklastično gibanje začelo pet let pred temi dogodki leta 2015 na Univerzi v Cape Townu v Južni Afriki, ko so se protestniki odzvali pozivu “Rhodes mora pasti” in strmoglavili ugledno figuro Cecila Rhodesa, britanskega kolonialista z jasno izraženimi rasističnimi pogledi. Protest se je razširil tudi na oxfordsko univerzo v Veliki Britaniji, kjer je kip Cecila Rhodes nameščen nad vhod v Oriel College in kjer ena izmed najprestižnejših štipendij na svetu nosi njegovo ime: štipendija Rhodesovega sklada.

Pogledi na rušenje spomenikov se zelo razlikujejo. Pogosto lahko slišimo argument, da z rušenjem spomenikov ničesar ne rešimo, saj preteklosti ni mogoče izbrisati ali spremeniti.[3] Ta argument je dosti bolj razširjen med potomci kolonizatorjev in naseljencev kot pa med aktivisti BLM, kar je samo po sebi zgovorno dejstvo. Kot ugotavlja Sarah Maddison z Univerze v Melbournu, ti argumenti nimajo teže, saj se je zgodovina vseskozi prirejela, in to prav z izbrisom določenih dogodkov, pomembnih za zatirane skupine (Maddison 2020). Poleg tega je pomembno poudariti, da sodobnejši pristopi k dediščini te ne enačijo s preteklostjo ali zgodovino, temveč razumejo vsako dediščino kot specifično odbiranje preteklosti za potrebe sedanjosti. Da so spomeniki trdno vpeti v sedanjost, priča tudi dejstvo, da se jih aktivno vzdržuje in ohranja. Kot pravi Paul Farber iz Monument Laba: noben spomenik ni trajen. Čeprav daje videz trajnosti, ga pri življenju ohranjata finančna podpora vzdrževalnim delom in politični sistem, ki jo zagotavlja. Ohranjanje spomenikov tako zahteva precejšen napor, zaradi česar ni mogoče trditi, da so spomeniki le stvar preteklosti (Budds 2020).

Prav zaradi zgornjih argumentov nekateri zagovarjajo stališče, da je potrebno sporne in boleče simbole preteklosti popolnoma izbrisati iz javnih prostorov. Enzo Traverso z univerze Cornell na primer trdi, da ne potrebujemo kipov Hitlerja, Mussolinija in Franca, da bi se spomnili njihovih zločinov. Poudarja tudi, da ta ikonoklazem ni primer damnatio memoriae (izbrisa spomina) in da je takšna primerjava zavajajoča. Damnatio memoriae se namreč nanaša na izbris spomina s strani tistih, ki so na položaju moči, medtem ko protikolonialistični in protirasistični ikonoklazem “želi preteklost osvoboditi nadzora in jo premisliti z vidika podrejenih in ne skozi oči zmagovalcev” (Traverso 2020).

Spomenik Winstonu Churchillu z dopisom “Bil je rasist” na parlamentarnem trgu v Londonu. Foto: Ehimetalor Akhere Unuabona na platformi Unsplash, 2020 

Tretji pogled na odstranjevanje spomenikov se bolj ukvarja s posledicami “padlih kipov”. Zagovorniki namreč verjamejo, da je ključno vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti, kako naprej. Kaj storiti z ostanki (npr. s podstavkom ali oskrunjenim kipom) in lokacijo nekdanjega spomenika? Če namreč, sledeč tem pogledom, pustimo kip v prvotnem stanju, potem spomenik ohranja status quo in kot tak ne prispeva k družbenim spremembam. Odstranitev in izbris na drugi strani prav tako ne spodbujata globljega dialoga in lahko celo prispevata k izbrisu spomina na bolečo preteklost. Namesto tega zagovorniki tretjega pristopa predlagajo (umetniška in aktivistična) posredovanja in kuratorske prakse, ki naj sporni spomenik rekontekstualizirajo in omogočijo bolj poglobljeno in večglasno razumevanje preteklosti. Skozi ta proces lahko sporna dediščina postane težka dediščina (difficult heritage), kot jo definira Sharon Macdonald (2015), to je, da postane javni spomin na pretekla grozodejstva, ki jih je storila skupnost (ali del skupnosti) in jih sedaj obžaluje (Macdonald 2015). Temu lahko sledijo bolj standardni pristopi iskanja sprave znotraj skupnosti kot tudi pristopi k tako imenovanemu agonističnemu spominu, ki politični konflikt uporablja kot priložnost za čustveno in etično rast (Berger in drugi 2017). Primer kreativne intervencije je kip konfederacijskega generala Roberta E. Leeja v Richmondu v ZDA, ki so ga v celoti prekrili grafiti ter ga s tem spremenili v simbol protestov BLM. V tem smislu oskrunitev postane oblika okupacije in ponovne prisvojitve spomenika s strani protestnikov.

Ne preseneča, da so bile na 5. bienalni konferenci Združenja za kritično preučevanje dediščine (ACHS 2020 Futures) teme protirasističnih protestov, gibanja BLM in odstranjevanja spomenikov v središču pozornosti. Ob tem je bila še posebej poudarjena vloga dediščinskih ustanov v procesu družbenih sprememb.[4] Omenjene teme je prepričljivo uvedla profesorica Karen Salt z Univerze v Nottinghamu, ki je v svojem nastopnem predavanju govorila o “praksi zavrnitve”, sklicujoč se na Tino Campt.[5] Praksa zavrnitve se pri obeh avtoricah nanaša na zavrnitev statusa quo in deprivilegiranih pozicij, na nujnost premisleka o času, prostoru in temeljnem besednjaku, ki konstituirajo politiko, aktivizem in teorijo, ter na zavrnitev izrazov, ki so nam bili dani za poimenovanje teh  bojev.[6] Dediščina takšnih zavrnitev so tudi odstranjeni spomeniki, obravnavani v sklopu tematskega panela Spomeniki, ikonoklazem in dediščina, ki sta ga vodila Sybille Frank in George Krayevski s Tehnične univerze v Darmstadtu. Sybille Frank je poudarila, da pri praksah rušenja spomenikov ne gre za brisanje preteklosti, temveč predvsem za dekonstrukcijo in odstranjevanje problematične preteklosti. V tem smislu je poudarila, da odstranjevanje spomenikov ne govori toliko o preteklosti, temveč bolj o “sedanji preteklosti”, o zapuščini dogodkov, osebnosti in praks, ki so morda že zdavnaj izginile, a so njihove posledice še vedno vidne v sedanjosti (npr. kolonializem, fašizem, suženjstvo). Tovrstne subverzivne akcije avtorica povezuje z urbanimi okolji kot prostori z naraščajočim političnim pomenom, predvsem z ozirom na globalizacijo in boj marginaliziranih za dosego “pravice do mesta”. Divya Tolia-Kelly z Univerze v Sussexu je ob tem poudarila različna razumevanja problematične dediščine; za nekatere je ta dediščina namreč del precej benigne preteklosti, medtem ko morajo drugi vsakodnevno živeti z opomniki boleče preteklosti (npr. na zasužnjevanje prednikov) kot tudi s sedanjimi neenakostmi, ki iz teh še vedno izhajajo. Posledično imajo takšne skupine zelo različno razumevanje časa in prostora, ki trči z evropskim hegemonističnim razumevanjem preteklosti.

Protest BLM v Washingtonu DC. Foto: Koshu Kunii na platformi Unsplash, 2020

Divya Tolia-Kelly je poleg tega poudarila potrebo po iskanju igrivih načinov, ki bi “preobrnili” ustaljene pripovedi, hkrati pa izrazila zaskrbljenost nad tem, da bi tovrstne nove poskuse redefiniranja preteklosti izrabile določene politične struje, ki težijo h konfliktu in delitvi. V tem smislu je okrogla miza z naslovom Sodelovanja in rezi znotraj kritične dediščine naslovila vprašanje, kaj storiti z odstranjenimi spomeniki. Ian Roberts z Univerze v Durhamu je poudaril razliko med mnenjem akademikov in delavcev dediščinskih ustanovah. Medtem ko želi drugi odstranjeni kip spraviti v muzej, se prvi dobro zaveda, da prav zaradi te poteze spomenik ohranja simbolno moč. Kot ena izmed možnih rešitev je bil na konferenci večkrat omenjen park v Budimpešti,  kjer so na enem mestu zbrani vsi “sporni” spomeniki, vendar je ob tem Mary Niall Mitchell z Univerze v New Orleansu izrazila bojazen, da lahko taki kraji postanejo svetišča skrajnežev.

Morda najbolj prepričljiv argument je izpostavil Keith Magee z University Collegea v Londonu, ki je pozval k nujnosti ustvarjanja pogumnih prostorov. Po njegovem mnenju je namreč ključnega pomena razpravljati o sistemih, ki so takšne ljudi ustvarili in jih postavili na piedestale, ter si odgovoriti na vprašanje, zakaj so tovrstni simboli cenjeni bolj kot resnična življenja zatiranih. Navedel je primer odstranjenega kipa Edwarda Carmacka v Tennesseeju, moža, ki je konec 19. stoletja podprl linč treh temnopoltih mož in vodil napad na temnopolto urednico časopisa in aktivistko Ide B. Wells. Čeprav je trenutek porušenja tega simbola zatiranja in nasilja prinesel nekakšno hipno odrešitev, pa Magee meni, da se je prav z odstranitvijo spomenika izgubila ključna razprava. Kot rešitev je predlagal postavitev kipa Ide B. Wells poleg kipa Edwarda Carmacka, kot nekakšno večno soočenje obeh osebnosti. Kot je dejal: “Oba sta obstajala in oba sta bila del zapletene resničnosti […]. To bi ustvarilo priložnost za razpravo o tem, kako so Carmackove ideje in dejanja pripeljale do Idine štirimesečne turneje po Angliji leta 1894, katere namen je bil spodbuditi bojkot pridelave bombaža v Ameriki in vzpostaviti mednarodni pritisk za dosego prepovedi linčev temnopoltih v ZDA”.

Za konec se lahko vprašamo, kako so ti dogodki, ki v Sloveniji odmevajo iz relativno oddaljenih krajev, sprejeti pri nas in širše v Srednji Evropi. Procesi rušenja, odstranjevanja in “dopolnjevanja” spomenikov so v Srednji Evropi vse prej kot neznanka. Zapuščine imperijev, dveh svetovnih vojn in različnih totalitarnih sistemov so namreč na platnu srednjeevropskega spomina obenem grobo izbrisani kot tudi kričeče izrisani. V razpravah o problematičnih spomenikih na dan največkrat priplavajo tisti, posvečeni NOB. Ti spomeniki nekaterim pomenijo simbol svobode in upora, drugim simbol nasilja, v večini primerov pa spomeniki sobivajo s tiho večino, ki je že dolgo tega pozabila, koga ali kaj ti spomeniki častijo.[7]

Literatura
  1. Berger, S., Bull, A. C., Hansen, H. L. 2017: What roles can and should heritage play to address social division and crisis in Europe? Traces Journal 2, 4–5. Internet: http://www.traces.polimi.it/download/3250/index.html.pdf (28. 1. 2017)
  2. Budds, D. 2020: Racist Statues Are Falling. What Comes Next? Curbed. (11. 6. 2020). Internet: https://www.curbed.com/2020/6/11/21287126/confederate-statue-racist-monument-removal (12. 9. 2020).
  3. Dwyer, P. 2020: Transform statues to make us question the past. The Sydney Morning Herald (15. 6. 2020). Internet: https://www.smh.com.au/national/transform-statues-to-make-us-question-the-past-20200614-p552hd.html (5. 9. 2020).
  4. Freeman, L. 2017: Everywhere Sir Roy Strong looks, the thumbscrews are tightening. The Times (3. 9. 2017). Internet:https://www.thetimes.co.uk/article/everywhere-former-va-chief-roy-strong-looks-the-thumbscrews-are-tightening-6qhsp3pv7
  5. John, S. 2019: Statues, Politics and the Past. History Today 69-9. Internet: https://www.historytoday.com/archive/behind-times/statues-politics-and-past (12. 9. 2020).
  6. Hrobat Virloget K., Čebron Lipovec, N. 2017: Heroes we love? Monuments to the National liberation movement in Istria between memories, care, and collective silence. Studia Ethnologica Croatica, 29, 45–71. DOI: https://doi.org/10.17234/SEC.29.2
  7. Macdonald, S. 2013: Memorylands. Heritage and Identity in Europe Today. p. 166. Routledge. London.
  8. Macdonald, S. 2015: Is ‘Difficult Heritage’ Still ‘Difficult’?. Museum International, 67-(1-4): 6–22. DOI: https://doi.org/10.1111/muse.12078
  9. Maddison, S. 2020: Why the statues must fall. The Sydney Morning Herald (12. 6. 2020). Internet: https://www.smh.com.au/national/why-the-statues-must-fall-20200612-p5521s.html (6. 9. 2020).
  10. Traverso, E. 2020: Bringing Down Statues Doesn’t Erase History, It Makes Us See It More Clearly. The Wire (20. 6. 2020). Internet: https://thewire.in/world/statues-racism-history-protests (12. 9. 2020).
  11. Watts, J. 2020: Edward Colston statue toppled: how Bristol came to see the slave trader as a hero and philanthropist. The Conversation (8. 6. 2020). Internet: https://theconversation.com/edward-colston-statue-toppled-how-bristol-came-to-see-the-slave-trader-as-a-hero-and-philanthropist-14027
opombe
  1. Izraz se nanaša na zakone in predpise, ki so v južnih zveznih državah ZDA od konca 19. stoletja pa vse do 1965 utemeljevali rasno segregacijo med “belim” in “črnim” prebivalstvom. Jim Crow se je uporabljal kot slabšalen izraz za temnopolte.[]
  2. Podatki zbrani s strani Southern Poverty Law Center. Več: https://www.splcenter.org/20190201/whose-heritage-public-symbols-confederacy[
  3. Primer tega je komentar bivšega direktorja muzeja Victoria and Albert Museum v Londonu Roya Stronga: “Če pričnemo na tak način ponovno pisati zgodovino, kmalu ne bo več stal niti en spomenik, niti eno zgodovinsko poslopje. Preteklost je preteklost. Zgodovine ni mogoče ponovno napisati.” (Freeman 2017) [
  4. Predstavljeni pogledi udeležencev konference ACHS 2020 Futures temeljijo na osebnih zapiskih Martine Bofulin in Nataše Rogelja Caf.[]
  5. Tina M. Campt je avtorica knjige Listening to Images (2017), profesorica na Univerzi Brown in ena vidnejših raziskovalk rasizma in zgodovine rasnih odnosov v ZDA.[]
  6. Karen Salt je na peti bienalni konferenci ACHS (2020) citirala Tino Campt (osebni zapiski Martine Bofulin in Nataše Rogelja Caf).[]
  7. Več o spomenikih, posvečenih NOB in partizanom v zahodni Sloveniji, v Hrobat Virloget in Čebron Lipovec (2017). [