Dediščina ali dediščine? Hodinar po Goričkem in Porabju

Jesenska pokrajina, napolnjena z odpadajočim listjem. Prostrano gričevje Goričkega, ki se neopazno preliva v Porabje. Prvi dan našega četrtega hodinarja, raziskovalnega pohoda po Goričkem in Porabju, smo začeli ob slovensko-avstrijskem-madžarskem tromejniku in opazovali, kako iste zgodovinske dogodke lahko različno označujemo in pojmujemo. V luči razumevanja dediščinjenja kot pogleda v preteklost za potrebe prihodnosti ne preseneča, da je tromejnik obenem točka komemoriranja in praznovanja. Procesualna narava meje je mejniku dodala novo plast, plast združevanja po padcu železne zavese in združenju vseh treh mejnih držav znotraj okvirov Evropske unije. Še več – točka postaja tudi manifest programa »Srce svetovne enosti«, ki teži k žlahtnemu cilju, povezovanju med ljudmi različnih kultur, ver in narodnosti.  

Tok sprememb je dodajal različne plasti in nekatere tudi odstranil – kot na naši naslednji postaji, do katere smo se tokrat odpeljali kar s kombijem. Za deloma rekonstruirano zunanjo podobo največjega gradu na Slovenskem, v Gradu, se skrivajo prostori, polni duha evropeizacije in projektizacije, ki ju Krajinski park Goričko spretno uporablja v poskusih oblikovanja vključujočega življenjskega prostora za vse – rastlinstvo, živalstvo in človeka.

Vprašanje, kako prenesti znanje in izkušnje preteklih rodov našim zanamcem, je zaznamovalo tudi naše spoznavanje madžarske skupnosti v Domanjševski domačiji.

Naslednjega jutra se je izpred Turistično nastanitvenega centra Peterloug v Markovcih začela naša pešpot. Vzpon do karavle v Čepincih, kjer smo spoznali utrinke iz življenja graničarjev. Muzejsko postavitev je s svojimi spomini dopolnil naključni obiskovalec, nekoč graničar v Domanjševcih. Po poteh, ki so jih večkrat dnevno prehodili graničarji, smo se med dolgo vrsto mejnih kamnov v zavetju jesenskih gozdov podali do najmanjše porabske vasi Andovci/Orfalu.

Na Porabski domačiji smo bili deležni gostoljubnega sprejema in izčrpne predstavitve težav, s katerimi se sooča manjšajoča se slovenska skupnost v Porabju, in poskusov, kako, tudi z uporabo dediščine, zaustaviti ta padec. Besede iz ust predsednika Državne slovenske samouprave na Madžarskem, Karlija Holeca, so še bolj odzvanjale po ogledu Spomenika živim, spominske plošče, na kateri so navedeni vsi, ki so v Andovcih prebivali leta 2000. Ali izvirajo dediščinski procesi prav iz bojazni, da zanamcem ne bo več pomembno, kar nas napolnjuje?

Iz prostorov stare porabske domačije, znotraj evropskega projekta preurejene v sobo pobega, smo se podali na ogled madžarske različice graničarskega muzeja oz. muzeja železne zavese v Števanovcih/Apátistvánfalva. Zaradi jezikovnih barier smo si zgodbo ustvarili kar sami ob pomoči večjezičnih postavitvenih napisov. Na poti do Monoštra smo prevpraševali te zgodbe, ki smo jih tkali, nato pa pozno v večer analizirali povezave dediščine z nacionalnim in mejami.

Nov dan je uvedel obisk porabskih medijev: na Radiu Monošter in v uredništvu časopisa Porabje smo spoznali obraze, ki soustvarjajo medijsko podobo Porabja.

Prva postaja naše poti je bila že čez nekaj sto metrov: v muzeju Avgusta Pavla je našo pozornost najbolj pritegnila zbirka slovenske skupnosti v Porabju; zgovorna kustosinja Jolika Szabo nam je omogočila tudi vpogled v predale, kjer se skrivajo rože iz krep papirja, ki za muzejskimi vitrinami niso opazne.

Na pot iz Monoštra/Szentgotthárd do Dolnjega Senika/Alsószölnök/Unterzemming se je z nami podala tudi Andrea Kovač, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem. Skupna hoja je utrjevala naše korake v prostoru in celovitejšem razumevanju le-tega. Zveza povezuje 17 kulturnih društev ter skrbi za ohranjanje slovenske kulturne dediščine in slovenskega jezika. Ustanovila je tudi Razvojno agencijo Slovenska krajina, da s pomočjo evropskih in državnih skladov pripomore k razvoju gospodarstva slovenskega Porabja, predvsem kmetijstva in turizma. V okviru evropskih projektov so med drugim nastale najrazličnejše tematske poti, ki smo jih na našem raziskovalnem pohodu delno prehodili ali vsaj prečili.

Ob zaključku poti se nam je v Gornjem Seniku/Felsőszölnök pridružila prejemnica nagrade Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu za diplomska, magistrska in doktorska dela Martina Zakocs; mlad pogled na porabsko stvarnost je uokviril delčke, ki smo jih spoznavali med potjo. Po zaslugi župana Šalovcev nam ni bilo potrebno pešačiti do našega kombija, ampak smo se čez mejo zapeljali z občinskim kombijem, povedno oblepljenim z oznakami evropskega financiranja.

Dediščina niso samo materialni ostanki in prakse, odbrani in prineseni v sedanjost za potrebe prihodnosti, temveč je tudi način razmišljanja in percepcija videnega. Zato nas po zaključku hodinarja spremlja vprašanje, ali obstaja mnoštvo dediščin ali zgolj dediščina v ednini.