»Spomeniška drama« na periferiji Kitajske: Težavna dediščina kot posledica prepletenih mobilnosti med Japonsko in Kitajsko

Eden izmed pomembnih uvidov kritičnih dediščinskih študij je razumevanje dediščine kot vedno znova oporekane. Vsak dogodek, vsaka »preteklost«, še tako daljna, nima zgolj ene interpretacije, ene »zgodbe«, temveč mnoštvo alternativnih razlag. Poleg skupine, ki si neko dediščino lasti, obstaja namreč tudi druga skupina, ki se ob tem počuti razlaščena (Ashworth, Hartmann 2005). To je najbolj očitno pri dediščini in spominih, ki se navezujejo na simbolično ali fizično nasilje. Takšna »težavna dediščina« je težavna na dva načina: izjemno zahtevno je domisliti učinkovite dediščinske upravljalske strategije, ki bi predvidevale ali celo, če je mogoče, razrešile potencialne konflikte (Tunbridge, Ashworth 1996: 268), poleg tega pa »težavna dediščina«, kot jo opredeljuje Sharon Macdonald (Macdonald 2015: 6), nakazuje premik k naslavljanju težkih in temačnih trenutkov v preteklosti neke družbe in je del širših reflektivnih poskusov soočenja s preteklostjo in zahtevnega usklajevanja teh s pozitivnim razumevanjem (nacionalne) identitete.

Da bi bolje razumeli inherentno konfliktnost v dediščinjenju, se je smiselno osredotočiti na »dediščinske polemike« kot okno v dinamiko moči, ki je podlaga za vsak proces dediščinjenja. Ta lahko razkrije številne akterje, ki prispevajo k pogajanju in interpretacijam pomena določene dediščine (Macdonald 2009) in hkrati poudari pomembnost prostorskih in časovnih vidikov dediščinjenja, saj omogoči kontektualizacijo določene dediščine znotraj lokalnih in globalnih, preteklih ter sedanjih procesov.

Težavna preteklost v severnovzhodni Kitajski

Dediščinska polemika, ki jo opisujem tukaj, se je odvila na skrajnem severovzhodnem delu Kitajske, nedaleč od kitajsko-ruske meje. Zametke lahko najdemo v japonski zasedbi  severovzhoda Kitajske in ustanovitvi marionetne države Manchukuo leta 1932. Manchukuo je postalo območje intenzivne kolonizacije s strani Japonske, kjer so japonske oblasti načrtovale  naselitev več kot milijon revnih japonskih kmetov. Poleg kmečkih naseljencev je japonska naselitvena populacija vključevala tudi vojake, birokrate, učitelje, skupaj okoli 1.550.000 ljudi (Itoh 2010). Naseljevanje je bilo podprto z močno državno kampanjo, ki je kolonizacijo videla kot razrešitev japonskih internih težav (npr. agrarne prenaseljenosti) in kot priložnost za teritorialno ekspanzijo (Asano Tamanoi 2009) ter je zato oglaševala naselitveno območje na Kitajskem kot prazno in neskončno. Vendar pa je bila zemlja, ki so jo japonskim kmetje dodelili v obdelovanje, predhodno nasilno odvzeta kitajskim kmetom. Ker japonski kmetje niso zmogli obdelovati tako velikih površin, so najeli kitajske in korejske delavce, med njimi tudi nekdanje lastnike, in jih obravnavali kot brezpravne najemniške delavce (Itoh 2010).

Prelomen dogodek v zgodovini japonske kolonizacije kitajskega severa je dogodil 9. avgusta 1945, ko so sovjetske sile okupirale Manchukuo. Moški naseljenci so bili vpoklicani v japonsko vojsko in poslani na fronto. Po ruski invaziji je sledila popolna zmeda; nekateri izmed japonskih naseljencev so naredili skupinske samomore, drugi so pobegnili v gozdove, nekatere so oropale in napadle lokalne kitajske milice, druge je v ujetništvo odpeljala sovjetska vojska (Wu v Chan 2011). Ker se lokalnemu kitajskemu življu Japonci niso preveč smilili, so ostali umrli od podhranjenosti, ekstremnega mraza in epidemij. Večina japonskih otrok in žensk, ki je preživela, je bila pozneje vključena v kitajske družine, bodisi s posvojitvijo, poroko ali najemom delovne sile. Te ženske in otroci so bili poimenovani »žene, ki so ostale« in »sirote, ki so ostale«. V petdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri izmed teh dobili možnost repatriacije na Japonsko, vendar pa zaradi zelo ozke interpretacije repatriacijskega zakona številni niso mogli izkoristiti te priložnosti (Chan 2011). Šele z večjo reformo japonskega Zakona o nadzoru priseljevanja leta 1989, ki je pomembno razširil kategorije oseb »aponskega porekla« (Morita, Sassen 1994), so se nekdanji japonski naseljenci in njihovi potomci pričeli vračati na Japonsko. V naslednjih letih je to spodbudilo številne tokove med Kitajsko in Japonsko: repatriacijo in posledično verižno migracijo iz Kitajske na Japonsko ter številne obiske japonskih dostojanstvenikov, sorodnikov umrlih Japoncev, japonskih vojnih veteranov in povratnikov na Kitajsko. Ta gibanja so bila pospremljena z različnimi materialnimi in finančnimi tokovi: remitencami, razvojno pomočjo, pošiljanjem japonskih potrošniških izdelkov in prenosom znanja.

Dediščinjenje japonske kolonizacije na Kitajskem

Dediščinjene težavne preteklosti japonskega imperializma na Kitajskem sledi razvoju bilateralnih odnosov med Kitajsko in Japonsko. V spomin na dogodke med in po drugi svetovni vojni je leta 1986 lokalna oblast na severovzhodu Kitajske postavila Kitajsko-japonski spominski park nedaleč od provincialnega središča Harbin. Prvotno je park obsegal le pokopališče japonskih naseljencev, kasneje pa so dodali obelisk v spomin kitajskim posvojiteljem japonskih sirot in še celo vrsto spomenikov, namenjenih promociji miru in sodelovanja, ki so jih povečini donirali japonski obiskovalci. Izgradnjo parka je podpirala tudi centralna vlada LRK, saj je projekt odobrilo Zunanje ministrstvo LRK. S parkom naj bi se strinjal celo takratni premier Zhou Enlai, zaradi česar parku ni nihče oporekal.^[1] Poleg uradne podpore vrhovnih oblasti je pri nastanku sodelovala tudi lokalna skupnost, vključno s potomci japonskih naseljencev. Po letu 1980 so oblasti priznale želje japonskih sorodnikov po komemoraciji, zaradi česar se je vzpostavila živahna izmenjava obiskov med Kitajsko in Japonsko. Ti obiski so postali najštevilčnejši v devetdesetih letih prešnjega stoletja (Guo v Cao 2009), ko je spominski park vsak mesec obiskala vsaj ena japonska delegacija, lokalno vlado okraja, kjer se spominski park nahaja, pa so tudi pogosto sprejeli različni predstavniki lokalnih oblasti na Japonskem. Ta izmenjava, skupaj z vse večjo emigracijo na Japonsko, je povzročila tudi dramatičen porast denarnih in drugih tokov v okraj (predvsem japonske razvojne pomoči in remitenc). Sledeč temu je lokalna oblast zastavila razvojni model okraja tako, da je temeljil na povezavah z Japonsko. S tem je prišlo do prostorske transformacije okraja, ki je stremela k povečanju števila turistov z Japonske, in je zaradi tega uvedla tudi dvojezične napise na trgovinah in drugih institucijah ter spodbujala lokalne prebivalce k učenju japonščine. 

Sčasoma se je običajno prikazovanje japonske kolonizacije na Kitajskem razširilo v smeri sprejemanje kompleksnejše dediščine. Kitajsko-japonski spominski park je bil pri tem izpostavljen kot primer dobrih odnosov med LRK in Japonsko. Glavno sporočilo, ki se sicer ni oddaljilo od uradnega diskurza o japonski okupaciji in kitajski osvoboditvi izpod jarma te okupacije, je sicer v prvi vrsti poudarilo humanizem in dobroto kitajskega naroda in tako omogočilo interpretacijo preteklih dogodkov, kjer Japonci niso bili zgolj in samo hudodelci, temveč tudi žrtve in ljudje. Oblasti so tako celo dovolile intervencijo drugih, predvsem japonskih akterjev v spominski park, ki so še razširili sporočilo humanizma z dodajanjem spomenikov, posvečenih miru in sodelovanju.

»Spomeniška drama«

Leta 2011 je lokalna oblast razširila spominski park z dvema novima obeležjema v obliki spominskega zidu; prvo, z imeni 229 Japoncev, ki so v okraju umrli, je bilo namenjeno »Padlim japonskim kolonialnim naseljencem«, drugo obeležje pa je bilo postavljeno v spomin »Umrlim kitajskim posvojiteljem«. Lokalna vlada je poudarila, da je soobstoj obeh zidov izjemen v kitajskem kontekstu, saj sta bila postavljena z namenom »razkriti več, predstaviti zgodovino na bolj prepričljiv način, opozoriti in izobraziti prihodnje generacije, izpostaviti zlo fašizma in humanost kitajskega naroda« (Jiang 2011).

Z vse pogostejšimi obiski državnih predstavnikov je rasla tudi prepoznavnost spominskega parka na družbenih omrežjih. V istem času so se zaradi sporov glede otokov Diaoyu/Senkaku v Južnokitajskem morju odnosi med Kitajsko in Japonsko bistveno poslabšali . V takšnem vzdušju so poročila o spominskem parku, še posebej o novo postavljenih obeležjih, postala na kitajskih socialnih omrežjih viralna. Uporabniki so obtožili lokalno vlado, da je postavila obeležje »japonskim okupatorjem«. Jezni (digitalni) glasovi so vse siloviteje zahtevali pojasnila glede »spomeniške drame«, kot so dogodke okoli spominskega parka poimenovali kitajski mediji. Uporabniki Weibo, najbolj razširjene kitajske mikro-blogarske platforme, so prevpraševali uporabo besedne zveze »japonski naseljenci« na novoizgrajenem zidu, sam obstoj spomenika namenjenega »japonskim okupatorjem« in višino finančnih sredstev, porabljenih za izgradnjo obeležij – na platformi se je najpogosteje omenjala številka 700.000 RMB (105.000 USD) (Jiang 2011).

Eden izmed ključnih aspektov dediščinskih polemik je, da ljudi in skupine prisili, da se opredelijo za eno stran. Obenem so različnim akterjem pripisane pozicije, ki nekatere izmed njih prikažejo v posebej negativni luči in jim odrečejo možnost, da bi sami pojasnili svojo pozicijo v polemiki. V »spomeniški drami« se je lokalna vlada znašla v samem središču nasilnih napadov, na začetku sicer zgolj virtualnih in verbalnih, kasneje pa tudi fizičnih. Ljudje iz različnih delov Kitajske so začeli prihajati v okraj spominskega parka, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo, med njimi tudi skupina petih moških, ki se je poimenovala »Zveza za obrambo otokov Diaoyu«. Ti so vstopili v spominski park in s kladivi poskusili uničiti obeležje umrlim japonskim naseljencem. Ko jim to ni uspelo, so ga poškropili z rdečo bravo. Policija je skupino najprej pridržala, potem pa jih še isti dan izpustila (Qin 2011; Jiang 2011; Wu 2015). Da bi pomirili strasti, so lokalni oblastniki podali izjavo, kjer so poudarili, da Kitajsko-japonski spominski park ni turistična atrakcija, odprta za vse, temveč je namenjena le japonskim obiskovalcem (Qin 2011). Ta izjava je uporabnike socialnih omrežij le še bolj razjarila, zaradi česar je lokalna oblast prekinila vsakakršno komuniciranje preko socialnih omrežij in medijev, čez nekaj dni pa – v želji, da bi polemike čimprej potihnile – porušila sporno obeležje (ibid.) s ciljem izbrisa vsakakršnega spomina na »spomeniško dramo« in sramežljive poskuse vključujočega dediščinjena, ki presega običajen narativ kitajske viktimizacije in osvoboditve pod vodstvom KKP. Čeprav vse dediščinske polemike vodijo k majhnim spremembam, pa so nekatere preveč sporne, zaradi česar se poskuša proces dediščinjenja povrniti v prvotno stanje, včasih tudi z drastičnimi prijemi (Macdonald 2009). V opisanem primeru je kljub fizičnemu uničenju obeležja spornost še naprej vztrajala in celo prerasla v širše prevprašenje zvestobe in patriotizma vključenih akterjev, zaradi česar povrnitev v prvotne stanje, vsaj za lokalno skupnost, ni bila več mogoča. Zaradi sodobnih komunikacijskih orodij je opisana polemika prestopila meje lokalnega in pripeljala do nacionalne kampanje blatenja lokalnega prebivalstva. Med drugim so uporabniki socialnih omrežij proglasili prebivalce okraja za »izdajalce kitajske rase«. Od »spomeniške drame« je spominski park zaprt za obiskovalce z izjemo tistih, ki imajo eksplicitno dovoljenje lokalne vlade. V mestu so sneli vse japonske napise, še vedno obstoječe vezi z Japonsko pa se omenjajo le redko.

Zaključek

Medtem ko vsako dediščinjenje pomeni soočenje različnih pogledov na preteklost, opis »spomeniške drame« razkriva, kako je konfliktnost v določenih obdobjih ali kontekstih potisnjena v ozadje, čez čas pa lahko silovito izbruhne, kar potrjuje dejstvo, da ima dediščinjenje več opraviti s sedanjostjo kot s preteklostjo. Prav zato je ključno, da se natančno preučijo posamične dediščinske polemike, saj lahko tako razumemo, kako specifičen preplet lokalnega in globalnega pogojuje potek in rezultat dediščinskih projektov. Če govorimo o Kitajski, se država osredotoča na vojaška spominska obeležja, ki poudarjajo njeno viktimizacijo, pa tudi domoljubje in požrtvovalnost kitajskega naroda, skozi to pa tudi ključno vlogo KKP v sodobni kitajski zgodovini. Prav zaradi tega država dediščinje nadzira, saj želi, da je sporočilo v skladu z uradnimi stališči in narativi. Opisan primer pa pokaže, da so v procesu dediščinjenja prisotni tudi alternativni pogledi, ki želijo prispevati manj izključujoče poglede. Ti alternativni glasovi ne nasprotujejo ali oporekajo uradni metanarativi kitajske države, temveč želijo razširiti črno-belo interpretacije japonske kolonialne preteklosti na severovzhodu Kitajske. Glavnemu uradnemu sporočilu o humanosti in dobrodelnosti kitajskega naroda je bilo tako dodano sporočilo o požrtvovalnosti, trpljenju in skrbi, ki so bile lastne tako lokalnim kitajskim prebivalcem kot preživelim in padlim Japoncem. V tej alternativni narativi »padli Japonci« niso bili več le smrtni sovražniki, temveč ljudje, katerih trpljenje ni zoženo na uradno kitajsko stališče o njih kot »žrtvah japonskega vojaškega režima tistega časa«.^[2] Čeprav ne moremo trditi, da so takšne alternativne interpretacije zavesten korak k soočanju kitajskega prebivalstva z lastno povojno obravnavo poraženih japonskih naseljencev, sem želela pokazati, da so pogosto tudi najmanjši premiki v diskurzu lahko razumljeni kot korak k bolj reflektivnemu in vključujočemu dediščinjenju. Ta tako ostaja znotraj dovoljenih obstoječih diskurzov, pa vendar vključuje nova sporočila ali celo akterje, ki dodajajo nove odtenke zgodbi uradne zgodovinske interpretacije.

Razširjena verzija tega članka je bila objavljena v reviji Anthropological Notebooks (Building memorials for a friend or a foe? Mobility and heritage dissonance amid China-Japan conflict. Anthropological notebooks, 2016,  vol. 23, no. 3, str. 45-61. http://www.drustvo-antropologov.si/AN/PDF/2017_3/Anthropological_Notebooks_XIII_3_Bofulin.pdf).