To go to Togo

»Was isst du für Frühstuck?« vpraša vesten študent, ki si želi oditi v Nemčijo, kolegico za sosednjo betonsko mizo, ko ta med odgovarjanjem pogleduje v zapiske. Učenje, ponavljanje in pisanje domačih nalog teh dveh študentov nemškega jezika sem vsakodnevno spremljala z bližnjih klopi pri Fakulteti za germanistiko loméške univerze. Tam sem se dobivala z gostiteljico in s študenti, ki so mi pomagali pri enomesečni terenski raziskavi v Togu, katere del se je osredinjal na slovensko vpletenost v nemško kolonialno zapuščino. Tekom meseca je obremenjen in kompleksen odnos do kolonizatorjev vedno bolj silil v ospredje: kakšen je odnos Togočanov do Nemčije (in Francije) ter na kakšen način lahko na primeru Toga in odnosa do nemške kolonialne preteklosti govorimo o težki dediščini?

Študent Razak mi je že prvi dan s svojim motorjem razkazal znamenitosti prestolnice Lomé: začela sva pri trgu osamosvojitve^[1], ki ga omejuje krožišče, zraven katerega stoji domačinom nepoznani narodni muzej. »Nisem ga obiskal, kar je v njem, tako ali tako poznamo,« (Reberc 2022) je nad vprašanjem o obisku presenečeno odgovoril in čemur so pozneje pritrdili drugi. Muzejski kustos, doktor zgodovine, ob mojem ogledu tega skromnega dvosobnega muzeja, ki ga sestavljata večja etnografska soba in manjša kletna zgodovinska soba, potrdi, da je veliko etnografskih predmetov še danes v uporabi. Med njimi ni neposredno zaznati sledi kolonialne preteklosti, ta je izpostavljena zgolj v zgodovinskem delu z eksponati listine o protektoratu, s portreti nemških in francoskih kolonizatorjev ter z obrabljenim lesenim zemljevidom z označenimi mesti in glavnimi potmi. S študentom nato zaokroživa mimo trga in se za konec odpeljeva do plaže, kjer se nahaja eden izmed redkih materialnih ostankov kolonialne zapuščine: propadajoč pomol, s pomočjo katerega so Nemci izvažali surovine iz protektorata Togoland v Nemčijo. Na drugi strani ceste najdemo dotrajan informativni pano v treh jezikih (francoščini, nemščini, jeziku ewe), ki bežno osvetli namembnost in okoliščine morskih razvalin.

Zgolj obstransko se v našem horizontu pojavi železnica, ključna infrastruktura, ki je omogočala, da so surovine iz različnih delov mesta prispele do pristanišča. V času nemške kolonialne oblasti so bile zgrajene tri ključne železniške povezave: iz jugovzhodnega Anecha (nekdanje prestolnice z začetka protektorata) za prevoz kokosa, iz jugozahodnega Kpalimé za prevoz kakava in iz severnega Agbonou za prevoz bombaža. »Danes ni vlakov, samo še kratka povezava za prevoz betona. Ko sem bila majhna, se še spomnim vlakov, zdaj jih že dolgo ni,« (Reberc 2022) je komentirala moja gostiteljica ob pogledu na še vedno obstoječo infrastrukturo: od zaraščenih in nasmetenih tračnic, opozorilnih znakov in Andrejevih križev do na stran potisnjenih zapornic. Mnoge ceste prečkajo tire in vozeče se s tresenjem opozarjajo nase, druge spremljajo glavno cesto izven prestolnice ter se kdaj pa kdaj pokažejo iz zaraščene bankine. »Ostale so sledi. Kot železnice, ceste, oni [Nemci, op. Ana Reberc] so bili tisti, ki so postavili tračnice,« (Reberc 2022) je komentiral pridelovalec bombaža iz osrednjega dela države. A trajen in viden poseg v prostor večine ne obremenjuje. Zdi se, da jih ne zmoti niti neuporabnost železnice, zaradi katere ves tovorni promet poteka po edini dvopasovnici z juga na sever, na kateri je povsem običajno masovno prehitevanje tovornjakov v dolgih kolonah, ki nasproti vozečim vozilom zaprejo pot in ustvarijo zastoj.

V veliko boljšem stanju je nedavno prenovljena guvernerska palača v Loméju (uničena v protestih iz začetka 90. let 20. stoletja), ki je služila tako nemškim kot francoskim oblastem, nato pa so v njej delovale različne institucije togoške države. Po prenovi so jo zasnovali kot sodobni kulturno-umetniški center^[2], vendar se je – tako kot tudi njene spletne strani – trenutno ne da obiskati. Nasprotno je s katedralo, ki je umeščena sredi glavne tržnice in markantno bdi nad gosto posejanimi stojnicami, med katerimi se tre ljudi. Navidez najbolj zapostavljen element so ostanki temeljev telekomunikacijske postaje v Kamini, kraju v osrednjem delu države blizu mesta Atakpamé, ki je bila zgrajena za vzpostavitev neposredne povezave z Berlinom.^[3] Naloga gradnje je bila zaupana baronu Antonu Codelliju, avstroogrskemu inženirju italijanskega rodu, živečemu v Ljubljani, v čigar gradu na Kodeljevem si lahko danes privoščimo družinsko pico in mimogrede pogled ustavimo na njegovi spominski plaketi. Čeprav je Kamina ena izmed lokacij, ki jih morajo – poleg pomola, katedrale in palače – togoški učenci znati našteti pri pouku zgodovine nemškega kolonializma, ni lahko dobiti več informacij o njej, slovenska vpletenost pa ni tematizirana. Več sogovornikov je sicer dejalo, da na ministrstvu za kulturo pripravljajo projekt, ki bo kraj opremil vsaj z informativnimi tablami. Na nemško kolonialno preteklost najočitneje opozarja ravno stavbna dediščina, ki je tudi najbolj izpostavljena, a tekom mojega kratkega bivanja je bil v pogovorih prepoznan tudi določen miselni okvir – pozitivno vrednotenje nemške kolonizacije.

Šele ob pregledu gradiva sem ugotovila, da nimam vpogleda v francosko dediščino v Togu. Ne samo da sem namerno usmerjala pogled v obdobje Togolanda (danes je to ozemlje razdeljeno med Togo in Gano), temveč tudi sogovorniki in vodiči niso omenjali časa francoske kolonizacije drugače kot s prezirom, dediščine tega obdobja pa niso nikdar naglasili. Vendar pa večina prebivalstva z rabo francoskega jezika vsakodnevno vzdržuje stik tako s frankofonskimi državami v Afriki preko spletnih vsebin, glasbe in medsebojnih srečevanj, kot s Francijo, ki ima še zmeraj močan ekonomski in politični vpliv v državi.^[4] Kombinacija odpora proti kontinuirani osovraženi francoski prisotnosti,  prizadevanj za zedinjenje ozemlja Togolanda in dolgoletnega političnega konsenza prijateljevanja togoške oblasti z Nemčijo je v Togu vzpodbujala in ohranjala germanofilijo (Yigbe 2017). Zgodovinjenju povezav med Togom in Nemčijo ter krepitvi pozitivnih konotacij nemške kolonizacije (Yigbe 2017) lahko sledimo tudi v vsakdanjem življenju. Čas nemške kolonizacije spremlja velika mera ponosa, kot pove kmetovalec, ki sem ga intervjuvala: »Moj oče mi je povedal, da so bili v času Nemcev ponosni, ker so vsaj zgradili veliko cest, zgradili so železnice […] V času Nemcev so bili bolj ponosni kot v času Francozov,« (Reberc 2022). Neizzvano se pojavlja primerjava med nemško in francosko kolonizacijo, kjer nemška predstavlja manjše zlo, celo pozitiven vpliv na Togo (Lippelt 2020). Pronemški sentiment je še zmerom močan: v šolskem gradivu o nemškem kolonializmu po opisu administrativne strukture in poudarjenem razvoju agronomije, industrije, transporta, trgovine, zdravstva in šolstva sledi zaključek: »Kljub brutalnosti svoje uprave so Nemci v Togu zapustili obsežno zapuščino. Njihovi številni posegi obstajajo še danes. Zato se Togočani z nostalgijo spominjajo nemške kolonizacije.«^[5] V sedanjosti so izkoriščevalski vidiki, kadar so sploh omenjeni, podrejeni pozitivnemu vrednotenju nemške prisotnosti skozi narativ koristnosti: ostali so dolgoživi, še zmerom uporabni institucionalni in materialni vidiki, ki so bili uvedeni pod nemško oblastjo (prav tam). Kombinacija narativov primerjave in koristnosti pa se izraža tudi kot neizpolnjen potencial Toga, ki ga je zavrla zamenjava kolonialistov (prav tam), ali kot mi je mimogrede navrgla študentka: »Če bi ostali pod Nemci, bi nam sedaj druge afriške države zavidale,« (Reberc 2022).

Tekom vodenega turističnega ogleda vasi Togo-Ville (Reberc 2022), v bližini katere je bila uradno podpisana listina o protektoratu, smo se z vodeno skupino, ki smo jo sestavljali Čilenec (iz Nemčije), Italijan (iz Burkina Faso), Belgijka (živeča med Belgijo in Senegalom) ter Slovenka, ustavili pri spomeniku nemško-togoškega prijateljstva. Tam vsako leto 5. julija z dogodkom obeležijo istoimenski praznik, a na tem dogodku ni nemškega predstavništva, niti se to prijateljstvo danes ne udejanja v kakršnem koli sodelovanju Nemcev z vasjo. A splošna slika je drugačna – trenutno sodelovanje med Nemčijo in Togom je zelo aktivno (Yigbe, 2017): v državi so dejavne kulturne ustanove, kot je Göethe inštitut, mnogi se učijo nemški jezik, tudi zato, da bi v želji po boljši prihodnosti prečkali meje svoje države in delo poiskali v Nemčiji. Pozitivno konotacijo vzpodbujajo tudi odsotnost opomnikov takratnega izkoriščanja in civilizacijski narativi kolonialnih imperijev (Lippelt 2020), jasno izraženi tudi s strani togoške politične elite (gl. Yigbe 2017). »Kolonizator nikoli ne govori o lastni brutalnosti. Dajejo vtis, da je kolonizacija lahka in da so jo ljudje sprejeli. Edina prednost je bila strelno orožje. Ljudje, ki so se upirali, so bili brutalno premagani s strelnim orožjem,« (Reberc 2022) je komentiral sogovornik iz lokalne nevladne organizacije.

Pomemben, a širše nepoznan vir, ki nazorno izpričuje izkoriščanje lokalnega prebivalstva v času nemške kolonizacije, je etnografski film V nemškem Sudanu (Im deutschen Sudan, 1913/1917). Srečno naključje, da je kolonialno nadvlado, in to ravno v času Codellijeve gradnje postaje Kamina, dokumentiral nemški režiser Hans Schomburgk. Tako imamo takratno življenje, težaško delo domačinov skozi celoten proces gradnje, kot tudi samega Codellija shranjene na digitalizirani verziji že omenjenega filma. Še večje naključje pa je, da je ravno v času mojega obiska sodobni nemški režiser Jürgen Ellinghaus odlomke filma prikazoval v različnih krajih po državi in v lomeški univerzitetni knjižnici (Reberc 2022). Čeprav je, kot poudari Ellinghaus med samo projekcijo, film v veliki meri fiktiven, je vendarle redek dokument iz tistega časa, dr. Kokou Azamede, nemcist in zgodovinar kolonializma, pa dodaja: »Opravljeno delo ni fikcija«. »Delali so, da so odplačali dolgove, davke za kolonizacijo [nemški protektorat],« razloži Ellinghaus. Posnetki izdelovanja tračnic, vidnih tveganj, nošenje težkih bremen s simultanim opisovanjem Ellinghausa in Azamedeja med publiko vzbudi zmajevanje z glavo, nemir in pri najbolj dramatičnih posnetkih hrup, ki je preglasil opisovanje. »Ko vidimo te slike in ko beremo o kolonialni zgodovini, sta to dve različni stvari. Nikjer ni rečeno, da so Togočani opravili takšno delo. To je bilo delo, narejeno z vsem tveganjem na strani Togočanov. Oni so žrtve. Kakšna je cena teh, ki so [pri tem] umrli?« je razmišljal študent med ogledom. Režiser je dodal, da film seveda zakrije poškodbe, smrti zaradi slabe obravnave, bolezni, delovnih poškodb in pomanjkanja medicinske oskrbe. »Ena stran dobro oblečenih belcev in na drugi strani nagi črnci. V situaciji vidimo kolonializem, našo dediščino, ki je ostala. Niso belci realizirali tega, temveč črni delavci. Nimamo takšnih dokumentarnih filmov, da bi pokazali našim ljudem, kaj je naša zgodovina,« komentira študentka. V filmu z grozo, skupaj s študenti, opazujemo izkoriščanje prebivalcev med gradnjo mogočne konstrukcije, ki jo je graditelj ob pričetku Velike vojne na ukaz demoliral z razstrelivi in se obogaten s številnimi predmeti za svojo afriško sobo vrnil v Ljubljano.

Dialektično razmerje med brutalnim izkoriščanjem in podrejanjem prebivalstva na eni ter poudarjanjem in praznovanjem nemško-togoškega prijateljstva na drugi strani vzpostavlja kompleksno pripoved o spominjanju, doživljanju in sprejemanju preteklosti. »Če bi bil jaz v tej situaciji [kot delavci v dokumentarnem filmu, op. Ana Reberc], bi belca pahnil v vodo, ko bi prečkala most,« komentira študent tolmač, a se mu ta, ki bi ga bilo potrebno pahniti danes, izmika iz pogleda, kdaj pa kdaj pa se mu prikaže v obliki osovražene Francije.