Sečoveljske soline: dediščinjenje kulture ali narave?

Uvod

Pokrajino Sečoveljskih solin smo preučili s pomočjo literature, filmov, video posnetkov, prostovoljnega dela in ob številnih obiskih in poglobljenem terenskem raziskovanju. V prispevku opozarjamo na neusklajenost med akterji oziroma upravljavci (nove) narave in kulture ter spodbujamo njihovo povezovanje. V primeru Sečoveljskih solin nastopata dva poglavitna akterja: Krajinski park Sečoveljske soline (koncesionar v obdobju 2001–2021 je podjetje Soline, pridelava soli, d. o. o. v lasti slovenskega nacionalnega telekomunikacijskega podjetja Telekom Slovenije) in Muzej solinarstva, del Pomorskega muzeja “Sergej Mašera” Piran.

Sečoveljske soline in solinarstvo

Sečoveljske soline so kulturna pokrajina v Piranskem zalivu, v Slovenski Istri, ki jo na severu omejuje flišno Koprsko gričevje, na jugu pa hrvaški Bujski kras.

Poleg Strunjanskih so Sečoveljske soline edine in s 593 ha največje med nekdanjimi Piranskimi solinami, ki so se ohranile in vztrajajo pri tradicionalnem postopku pobiranja soli. Njihov razvoj se je verjetno začel že v antiki, prvi pisni viri pa segajo v 13. stoletje (Pahor in Poberaj 1963). Gospodarski razvoj Pirana je stoletja temeljil na pridobivanju soli in trgovanju z njo. V obdobju Beneške republike (9.–18. stol.) so Piranske soline pridelale kar tretjino vse morske soli na vzhodnojadranski obali (Savnik 1951; Savnik 1965; Bonin 2016).

Solinarji so se nenehno prilagajali naravnim razmeram in izpopolnjevali svoje znanje in veščine. Leta 1377 so od dalmatinskih solinarjev prevzeli izdelovanje petole, biosedimenta iz mineralov in mikoroorganizmov. Taka  podlaga omogoča pridelavo izjemno čiste soli. Zaradi svoje beline in kakovosti je bila piranska sol zelo iskana. Solinarji so pozimi obnavljali solna polja in naprave, poleti pa pobirali sol (Žagar 1992a). Pirančani, okrog 400 družin ali 3800 do 4200 ljudi, so v solni sezoni migrirali v začasna bivališča v 10 km oddaljenih solinah.

Med seboj se bistveno razlikujeta severni del solin, Lera, in južni del, Fontanigge. Loči ju reka Drnica, tudi Canal Grande oz. stara struga reke Dragonje. Na Leri so leta 1912, še v obdobju Avstro-Ogrske, opustili srednjeveški način pobiranja soli in modernizirali delovni proces. Uvedli so značilno industrijsko delitev dela, vetrne črpalke pa nadomestili z dizelskimi in pozneje električnimi. Stalna prisotnost solinarjev ni bila več potrebna, do danes pa so ohranili ročno pobiranje soli. Po drugi svetovni vojni je zaradi nekonkurenčnosti prenehala delovati večina morskih solin na severni obali Sredozemlja. Na območju Fontanigge sta se srednjeveška struktura solin in način dela ohranila 55 let dlje kot na Leri. Leta 1967 so jih zaradi političnih in družbenoekonomskih sprememb, tudi industrializacije in urbanizacije slovenskih obalnih mest, dokončno opustili (Savnik 1965, Topole in Pipan 2022). Nastopilo je obdobje dediščinjenja solin.

“Muzealizacija” srednjeveškega solinarstva

Miroslav Pahor, ravnatelj Pomorskega muzeja “Sergej Mašera” Piran, si je po opustitvi solin prizadeval za odprtje muzeja solinarstva (Pahor 1972a; Pahor 1972b) in povečanje turistične doživljajske vrednosti območja. V dogovoru z Medobčinskim zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran in solinarji je bila v letih 1984 in 1985 določena njegova lokacija ob kanalu Giassi na območju Fontanigge v Sečoveljskih solinah. Leta 1990 je Občina Piran razglasila zavarovano območje Krajinski park Sečoveljske soline (Odlok 1990) ter vzpostavila varstvene režime in razvojne usmeritve. V obnovljeni solinarski hiši je leto pozneje kot enota Pomorskega muzeja “Sergej Mašera” Piran zaživel Muzej solinarstva (Benčič Mohar 1992; Ravnik 1992; Žagar 1992b). Krajinski park in Muzej solinarstva sta leta 2001 dobila državni varstveni status (Odlok 2001; Uredba 2001).

Muzej je pozneje svojo zbirko še razširil in vzpostavil učni center. Z namenom ohranjanja solinarskih objektov in veščin ter promocije solinarstva je v obdobju 1999–2014 organiziral poletne mednarodne delovne tabore za prostovoljce in bil leta 2003 »za zgledno in občutljivo revitalizacijo kulturne krajine, vključno z obnovo objektov, za tehnologijo tradicionalne pridelave soli, arhitekturno obnovo in izobraževalne dejavnosti, vse v tesni harmoniji z naravnim okoljem« nagrajen z medaljo EUROPA NOSTRA (Topole in Pipan 2022).

Blagovna znamka Sečoveljskih solin, zaščitena označba geografskega porekla in nesnovna kulturna dediščina

Podjetje Telekom Slovenije se je začelo zavedati turističnega potenciala Sečoveljskih solin in hkrati izjemnega mineralnega bogastva sečoveljske soli. Leta 1999 je od podjetja Droga Portorož prevzelo koncesijo za pridobivanje soli na Leri, ustanovilo podjetje Soline, pridelava soli d. o. o., okrepilo na zgodovinskih dejstvih temelječo zgodbo o soli in zasnovalo blagovno znamko Piranske soline. Tradicionalno piransko sol, najrazličnejše s soljo povezane izdelke in spominke danes prodajajo po vsem svetu. Leta 2001 je Telekom Slovenije za 20 let pridobil še koncesijo za upravljanje Krajinskega parka Sečoveljske soline.

Leta 2014 je bila Piranska sol v Evropski uniji registrirana z zaščiteno označbo porekla (ZOP) (Commission 2014). Označba je povezana z določenim geografskim okoljem, ki vključuje naravne in človeške dejavnike: podnebje, kakovost prsti, lokalno znanje in izkušnje. Tradicionalno pridelovanje morske soli je leta 2015 na pobudo Pomorskega muzeja “Sergej Mašera” Piran, podjetja Soline pridelava soli, d. o. o. in javnega zavoda Krajinski park Strunjan v slovenskem nacionalnem registru dobilo status nesnovne kulturne dediščine z utemeljitvijo, da so Sečoveljske soline poleg Strunjanskih edine še obstoječe in delujoče soline t. i. “beneškega tipa” s paško tehnologijo pridelave soli na območju severnega Jadrana. Po skoraj šest desetletjih od opustitve srednjeveškega oz. družinskega načina pridelave soli namreč pozna in obvlada ta postopek le še peščica živečih solinarjev. Svojevrstni tehnologija in terminologija, povezani z načinom pridelave soli, ki se je ohranil le na območju Fontanigge, sta ogroženi. Kljub tehnološkim posodobitvam v obdobju Avstro-Ogrske pred dobrimi 100 leti pridelava soli na Leri in v bližnjih Strunjanskih solinah še danes temelji na postopkih priprave petole in ohranja tradicionalno ročno pobiranje soli. Nadaljevanje večstoletne tradicije pridelave soli prispeva k spominu na pomemben element gospodarskega razvoja primorskih komun in na povezanost kraja s tradicijo solinarstva (Tradicionalno … 2015).

Na preteklost se nanašajo tudi zgodbe, povezane z zdraviliškim turizmom. Raba solinskega blata in slanice za zdravljenje kožnih bolezni oz. talasoterapijo so prvi uvedli benediktinci iz samostana sv. Onofrija s Kroga nad Sečovljami. Ta je obstajal v obdobju 1432–1957. Talasoterapijo danes trži podjetje Thalasso Spa Lepa Vida, ki deluje na Leri, pa tudi nekateri hoteli v Portorožu in Piranu. Turistični razvoj občine Piran se je začel prav z zdraviliškim turizmom, Občina Piran pa danes v Sloveniji prednjači po številu turističnih nočitev.

“Prilaščanje solin”

Bližino solinske pokrajine želijo izkoristiti številni interesenti. V tekmo za prostor se podaja Aerodrom Portorož v Sečovljah, neposredno ob solinah je na lokaciji opuščenega sečoveljskega rudnika črnega premoga, ki je deloval v obdobju 1935–1973, načrtovano letovišče, v bližini pa tudi igrišče za golf.

Danes solinarsko zgodbo v turistični soseščini vključujejo, kjer koli je mogoče. Solinarstvo in solinska pokrajina se turistom oz. obiskovalcem predstavljata prek starejše in sodobne fotografije, prek urbane plastike ter posebej nazorno ob Solinarskem prazniku. Ta je bil nekdaj okrog godu sv. Jurija 23. aprila, s čimer so oživljali čas odhoda Pirančanov v soline, zadnja leta pa je okrog sv. Jerneja 24. avgusta, ko so solinarji navadno sklenili solno letino in se vračali v Piran. Solinska pokrajina je pogosto izkoriščena tudi kot scenarij oz. prizorišče raznih snemanj, filmov, videospotov in reklamnih posnetkov (Topole in Pipan 2022).

Problematika upravljanja (dediščine) solin

Pomen solin se zadnja desetletja neprestano spreminja. Stoletja je prevladovala gospodarska funkcija solin, danes pa na območju Fontanigge pridobiva na pomenu naravovarstvena funkcija. Sečoveljske soline so največje slovensko obalno mokrišče in najpomembnejša ornito-favnistična lokaliteta s številnimi vrstami z rdečega seznama ogroženosti. Fontanigge so bile leta 1993 kot prve v Sloveniji uvrščene na ramsarski seznam ogroženih mokrišč, ki je v skladu z Ramsarsko konvencijo označeno kot mednarodno pomembno mokrišče (Ramsar Sites…2023). Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo so 2004 Sečoveljske soline z bližnjo okolico postale tudi del zaščitenega območja Natura 2000 (Natura 2000…2019; Kaj je Natura … 2021).

Soline na območju Fontanigge so danes ogrožene – najprej zaradi tektonskega ugrezanja in ugrezanja v nesaniranem opuščenem rudniku črnega premoga, pa tudi zaradi dviganja gladine morske vode kot posledice podnebnih sprememb. Poleg tega je kriva pomanjkljiva skrb za nasipe oz. neustrezno upravljanje. Glavni protipoplavni nasip ob reki Dragonji že od opustitve solinarstva na območju Fontanigge ni bil obnovljen. Poplave ogrožajo temelje štirih obnovljenih muzejskih solinarskih hiš, še bolj pa ostale nevzdrževane ruševine, zadnje primere začasnih solinarskih bivališč. Trajno je poplavljeno eno od dveh muzejskih solnih polj, vetrna črpalka pa deluje le v omejenem obsegu. Vzrok propadanju je neustrezen status Muzeja solinarstva. Nima namreč pogojev za pridobivanje soli. Državna koncesija pripada le podjetju Soline pridelava soli d. o. o., ki je hkrati upravljalec Krajinskega parka Sečoveljske soline. Pod njegovo upravo in oskrbo sta prišli tudi obe muzejski solni polji.

Vstopnina v park je po novem enotna, v pristojnosti Krajinskega parka Sečoveljske soline. Muzej ne zaračunava več vstopnine, ne izdaja vstopnic in tudi ne vodi več statistike obiskovalcev. Ovira je tudi fizična nepovezanost območij Lere in Fontanigge. Območje Fontanigge je dostopno le kolesarjem, uporabnikom električnega vlakca in obiskovalcem, ki vstopajo skozi sekundarni vhod parka. To je vodilo v drastičen upad števila obiskovalcev Muzeja solinarstva: od 25.000 leta 2005 na 3000 leta 2019. Pred tem je muzej z izkupičkom od prodaje spominkov in lastne soli, pridelane na način, ki se ni spremenil od srednjega veka, finančno pokrival svoje delovanje. Solinarski muzej na prostem zdaj nima več prave funkcije; pod upravo muzeja spadajo le še štiri muzejske hiše.

V drugih solinah so solinarji bivali ob robu solin, tu, v najbolj severno ležečih sredozemskih solinah, kjer je vreme lahko hitro spremenljivo, pa je bila odločilna njihova stalna prisotnost sredi solin, da so lahko kar najhitreje zavarovali slanico pred nenadno močo. Zemljevid Sečoveljskih solin iz srede 19. stoletja prikazuje 493 solinarskih hiš, na tistem iz leta 1984 jih je 118 (Križan 1990), leta 2019 pa smo tu našteli le še 70 solinarskih hiš v ruševinskem stanju. V »zapuščeno pokrajino« se je območje Fontanigge spremenilo že v obdobju 1967–1991 (Mares, Rasin, Pipan 2013).

Da bi našli ustrezen način zaščite ruševin, je revija Outsider, slovenski medij o kulturi in družbi, konec leta 2019 organizirala tekmovanje “Solinarska hiša” (Granda 2020) in v Partnerski mreži Centra za Kreativnost (Center za kreativnost 2020) združila akterje, odgovorne za upravljanje solin (Granda 2021). Z natečajem je iskala “predloge za zasnovo začasne prostorske instalacije v izbrani ruševini, ki naj bi eno od nekdanjih solinarskih hiš zaščitila pred nadaljnjim propadanjem, vanjo posegla s sodobno arhitekturo in hkrati omogočala strokovne razmisleke o primernejši rabi” (Granda 2021). Izmed 252 sprejetih predlogov z vsega sveta je prvonagrajeni projekt reminiscenca na na prvi pogled nezadržen propad območja, ki obiskovalcem postavlja polemično vprašanje. Drugonagrajena je transformativna strategija, prilagojena izbrani ruševini. Namesto rekonstrukcije predlaga radikalno zaščitno konstrukcijo, ki bi z ustreznimi prilagoditvami lahko služila tudi kot model zaščite ostalih ruševin (Natečaj Solinarska… 2020).

Na območju Sečoveljskih solin torej obstajajo mnogi nasprotujoči si interesi. Rešitev njihove usode nekateri vidijo v vpisu solin in mesta Pirana na seznam Unescove dediščine – uradno pobudo za vpis na njegov preizkusni seznam so leta 2012 že podali Inštitut za dediščino Sredozemlja Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, Krajinski park Sečoveljske soline, Zavod za varstvo kulturne dediščine Piran, občina Piran in predstavniki ministrstva za kulturo (Šuligoj 2013), drugi pa svarijo pred preobremenitvijo območja zaradi povečanega obiska (Carroll 2017).

Zavarovano območje

Pokrajina je kompleksen pojav, ki združuje nekdanje in sedanje funkcije, ideologije in fizične povezave in vpliva na oblikovanje zavesti ljudi, idej, čustev, identitete… (Moore 1999). Pojmujemo jo lahko kot zbirko zapisov vrste zgodovinskih pojavov, kjer so še opazni sledovi različnih časovnih obdobij (Vervloet 1986; Urbanc in dr. 2004).

Harvey in Waterton (2015) ločita naravno pokrajino, ki jo kot dediščino ščitijo interesi kolonistov oziroma poznejših priseljencev, in pokrajino avtohtonih prebivalcev, povezano z njihovimi znanji. Prva poudarja snovnost in vizualnost, značilni za evrocentrično pojmovanje, druga pa nesnovnost, eksperimentalnost in čustvenost (Harvey 2015). Po vzoru Clarkove in Watertonove (2015) lahko 700-letno prakso srednjeveškega solinarstva na območju Fontanigge dojemamo kot sistem znanj avtohtonih prebivalcev. Pooseblja ga Muzej solinarstva, ki skupaj s stoletnima solinskima poljema po današnji slovenski varstveni klasifikaciji tvori enoto kulturne dediščine, širša okolica pa je zavarovana kot naravna vrednota. Muzej solinarstva je v preteklosti uspešno izvajal dediščinjenje srednjeveškega solinarstva. Leta 1990 je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran muzej zasnoval v duhu t. i. sodelovanja, čemur Harvey in Waterton (2015) pravita sožitje naravne in kulturne dediščine. Muzej je bil umeščen na zapuščene Fontanigge, robno območje, kjer bi bil nemoteč za turistični razvoj sicer turistično najbolj razvite občine v Sloveniji. Sčasoma je območje brez sodobne infrastrukture, ležeče v funkcionalni eksklavi tik ob državni meji s Hrvaško (Pipan 2008) in dostopno le po ozki makadamski cesti, postalo vroča točka z vidika biodiverzitete in naravne dediščine.

V primeru območja Fontanigge v Sečoveljskih solinah je kulturna dediščina (muzej) podrejena »novi naravi«. Zaradi naraščanja pomena naravovarstva oziroma varovanja biodiverzitete in sklicevanja na zakonodajo s tega področja ostaja Muzej solinarstva spregledan. Medtem ko so na Nizozemskem novo naravo sistematično uvajali že od devetdesetih let 20. stoletja (Spek in dr. 2006, 334), je nova narava na območju Fontanigge nastala spontano.

V Sloveniji je v okviru bivše Jugoslavije za varovanje narave in kulture skrbela enotna organizacija, po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 pa sta se področji ločili. Ločevanje med naravno in kulturno dediščino je seveda popolnoma umetno in kot npr. trdi naravovarstvenik Phil Sullivan, pripadnik avstralskega aboridžinskega ljudstva Ngiyampaa in uslužbenec enega avstralskih nacionalnih parkov, prisotno le pri belih priseljencih (Harrison 2015, 30).

Z Zakonom o ohranjanju narave leta 1999 (Zakon 1999) je bil ustanovljen Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Ta med večjimi zavarovanimi območji z veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednostjo loči narodne, regionalne in krajinske parke. Krajinski park je v Sloveniji najpogostejši tip velikih zavarovanih območij in rezultat dolgotrajne povezanosti človeka z naravo (IUCN kategorija V). Skupaj jih je 44 in zavzemajo 5,7 % njenega ozemlja. Ker pa področje pokrajinske politike v Sloveniji še ni dorečeno, tudi nima organiziranega načina varstva, načrtovanja in upravljanja pokrajine, ne urejene s tem povezane terminologije. Zato na tem področju marsikje vlada zmeda (Topole in Pipan 2022).

V odsotnosti sožitja med področjema naravovarstva in kulture je muzej postal skrita narativa dediščinjenja pokrajine Sečoveljskih solin. Kaže se konflikt interesov različnih uporabnikov pokrajine. Prevladujoči dediščinski narativi sta blagovna znamka Piranska sol na eni in naravne vrednote Sečoveljskih solin na drugi strani. Vodita v popularno romantično imaginacijo ruševin solinarskih hiš, ki pa nezadržno propadajo in jih je vsako leto manj. Varovanje dela nekdanje “tovarne morske soli”, Fontanigge, je onemogočeno; Muzej solinarstva je sredi Evrope popolnoma preslišan “glas domorodcev in ne-elit” (Harvey in Waterton 2015).

Slovenski krajinski parki so danes namenjeni predvsem zaščiti ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, vendar bi pri njihovem upravljanju zagotovo morali upoštevati več pokrajinskih prvin. Zgodba pokrajine je sestavljena iz povezanih zgodb naravne in kulturne dediščine. Od načina nadaljnjega upravljanja parkovnih vrednot bo odvisno, katero področje bo v pokrajini Sečoveljskih solin prevladalo.