Refleksija naše umeščenosti v prostor je v zadnjih desetletjih prisotna tako znotraj družbenih ved kot znotraj humanistike, pri tem pa je, kot ugotavljajo raziskovalci, pokrajina ostala nedisciplinirana. Kompleksnejše interpretacije in metafore pokrajine, ki poudarjajo razmerja moči (npr. panoptikum, palimpsest, heterotopija, prostorske prakse), segajo v sedemdeseta leta 20. stoletja. Od t. i. prostorskega obrata dalje pokrajina ni več razumljena kot zgolj pasivno ozadje, temveč kot aktivno ospredje, ki kreira in ga kreirajo različni deležniki v nenehnem in vzajemno prežemajočem procesu postajanja. Prav dediščinjenje je eden izmed načinov tvornega upomenjanja pokrajine, ki pa ni nujno nesporno za vse deležnike. Dediščinske pokrajine so večplastne, dediščinska prizorišča večpomenska, povezana s krajevnimi, nacionalnimi in nadnacionalnimi interesi, s subjektivnimi spomini in različnimi uradnimi zgodovinopisji, z dandanašnjo vpetostjo v različne projekte in politike ter z raznolikimi vizijami prihodnosti, ki presegajo statične in nepremične kategorije naravne in kulturne, premične in nepremične, snovne in nesnovne dediščine.