Hiše, v katerih živimo, predmeti, ki jih vsakodnevno uporabljamo, ali recepti, po katerih kuhamo, sami po sebi niso dediščina. Dediščina postanejo, ko jih prepoznamo kot dediščino, kar narekuje vrsto vprašanj, odgovori nanja pa niso samoumevni. Zakaj določena stavba postane dediščina, kdo se tako odloči, na podlagi katerih kriterijev in premislekov ter kaj pomeni živeti z dediščino, so vprašanja, ki odpirajo pot raziskovalnim nalogam tega tematskega sklopa. Morda imajo stanovalci in strokovnjaki, ki želijo hišo zaščititi, povsem različna estetska merila, želje in strahove. Ta nikoli dokončani dialog pa ima lahko v hitrem vsakdanjiku enaindvajsetega stoletja nepredvidljive izide. Čeprav je prilaščanje preteklosti občečloveško, se zdi, da so v današnjem času posamezniki in skupnosti toliko bolj poklicani k ponovni oživitvi, ohranjanju in izražanju kulturnih posebnosti, s katerimi naj bi izgubili stik in ki se jih označuje kot dediščino. Takšna dediščina se lahko uporablja v gospodarske namene, za samopredstavitev ali (ponovno) pridobitev vidnosti v družbi, za občutenje pripadnosti, a tudi za izključevanje. Kako vključeni, izključeni, pozabljeni ali nevidni akterji živijo z dediščino, kako jo preoblikujejo ali so preoblikovani, so vprašanja, ki tvorijo osrednjo raziskovalno os tega tematskega sklopa.