Mediteranska dieta: med zdravjem, dediščino in trajnostjo

Hrana in načini prehranjevanja so, kot so ugotovili številni avtorji in avtorice (gl. npr. Brulotte in Di Giovine 2014; Ledinek Lozej in Šrimpf Vendramin 2020), pogosto dovzetni za dediščinjenje, in sicer predvsem zaradi povezovalne vloge hrane v skupnosti ter identifikacijskega in afektivnega potenciala. Prav zato sem svoje raziskovalno usposabljanje na Univerzi Ramon LLull v Barceloni (Španija) v okviru projekta Populacijska medicina in trajnostni razvoj (PopMed-SusDev) posvetila preučevanju procesom ustvarjanja in promocije specifičnih načinov prehranjevanja in vrst prehrane – konkretno mediteranski dieti in katalonski kuhinji – ter njunim prekrivanjem z diskurzi o zdravju in trajnosti. K izbiri teme me je dodatno spodbudilo dejstvo, da se prav v Barceloni nahaja eden od ključnih promotorjev mediteranske prehrane kot tudi tehnični koordinator nominacije na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva,  tj. Fundacija za sredozemsko prehrano (kat. Fundación Dieta Mediterránea, angl. Mediterranean Diet Foundation, MDF).

Koncept t. i. mediteranske diete se pripisuje biologu Ancelu Keysu in kemičarki Margarethi Keys iz Združenih držav Amerike ter njunemu preučevanju povezav med načinom prehranjevanja in boleznimi srca in ožilja od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tako imenovani študiji sedmih držav (angl. Seven Countries Study). To delo je v sledečih desetletjih spodbudilo nadaljnje medicinske raziskave in ustvarilo kopico študij o soodvisnostih med prehranjevanjem in zdravjem. Kljub temu, da so nekateri znanstveniki in novinarji pokazali na pomanjkljivosti tovrstnih študij (prim. Krese Baskar in Baskar 1993), je po mnenju številnih mediteranska dieta še vedno ena izmed bolj zdravih prehranjevalnih izbir (Medina 2021a; 2021b).

Tovrstne razprave so na območju Sredozemlja zakasnile in jih spremljamo pravzaprav šele od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1995 je bilo v Barceloni ustanovljeno Združenje za spodbujanje sredozemske prehrane (angl. Association for the Advancement of the Mediterranean Diet), ki ga je sestavljala skupina katalonskih živilskih podjetij z namenom spodbujanja uživanja tradicionalnih sredozemskih proizvodov; leto pozneje, leta 1996, pa je bilo ustanovljena že omenjena Fundacija za sredozemsko prehrano (MDF) z namenom »spodbujanja raziskav o mediteranski dieti v povezavi z zdravjem, zgodovino, kulturo, kulinariko, kmetijstvom in okoljskimi vidiki« ter »ohranjanje starodavne dediščine, skupne sredozemskemu prebivalstvu«. Fundaciji je uspelo pripraviti Barcelonsko deklaracijo o sredozemski prehrani (angl. Barcelona Declaration on the Mediterranean Diet), ki so jo na prvi konferenci Alimentaria leta 1996 podpisali Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), špansko ministrstvo za kmetijstvo, ribištvo in prehrano, mestni svet Barcelone in že omenjena Fundacija. Poleg zdravega načina prehranjevanja so bile v deklaraciji poudarjene tudi kulturne in zgodovinske značilnosti sredozemske prehrane. Deset let pozneje, 16. oktobra 2007, na svetovni dan hrane, je dvaindvajset znanstvenikov in strokovnjakov iz devetih različnih držav (vsi člani znanstvenega odbora Fundacije) podpisalo mednarodno Deklaracijo o sredozemski prehrani kot nesnovni kulturni dediščini (angl. Declaration on Mediterranean Diet as Intangible Cultural Heritage, Reguant-Aleix idr. 2009), ki jo je spodbudilo sprejetje Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine leta 2003. Od takrat dalje je Fundacija delovala kot pobudnik in tehnični koordinator med državami v procesu vpisa mediteranske diete na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine je Unesco sprejel pred dvajsetimi leti, na 32. zasedanju Generalne konference 17. oktobra 2003. Opredelitev dediščine po tej konvenciji je pomenila odmik od pozornosti spomenikom, stavbam in pokrajinam (kot je bila dediščina razumljena sledeč Konvenciji o svetovni dediščini iz leta 1972) k antropološko razumljenemu konceptu kulture, ki jo sestavljajo »prakse, predstavitve, izrazi, znanje, veščine – ter z njimi povezana orodja, predmeti, artefakti in kulturni prostori«. Drugič, konvencija je vsaj teoretično prepoznala konstruktivno naravo dediščine, saj je ta opredeljena kot tisto, kar »skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine«. In tretjič, v konvenciji je navedeno, da »zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost oz. kontinuiteto«. Zato lahko določene prvine, ki so prepoznane kot dediščina, zagotavljajo subjektivno (povezano z občutkom pripadnosti) in objektivno (podedovano, povezano z zgodovino in geografijo) merilo za vključevanje in povezovanje ter izključevanje in razlikovanje (Pfeilstetter 2015). Uporabo teh meril lahko vidimo v nominaciji mediteranske diete, ki je bila na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine vpisana leta 2010, kot mednarodna nominacija Grčije, Italije, Maroka in Španije, ki so se ji leta 2012 pridružile še Ciper, Hrvaška in Portugalska.

Koncept mediteranske prehrane se je postopoma razvijal in sicer od zdravega načina prehranjevanja do dediščine človeštva; s področja medicine in prehrane se je prestavil na področje družbe, kulture in življenjskega sloga. Še več, FAO je mediteransko dieto opredelila kot »ključno orodje za bolj hranljivo in trajnostno prihodnost«. Navedeno podpira tudi antropolog Francesco Xavier Medina (Medina 2021a: 3), direktor Unescove katedre za hrano, kulturo in razvoj (kat. Càtedra UNESCO d’Alimentació, Cultura i Desenvolupament) na odprti katalonski univerzi (kat. Universitat Oberta de Catalunya) vBarceloni, ki je sodeloval tudi pri pripravi nominacije iz leta 2010: »Danes se zdi, da je glavna skrb ohraniti naravne vire za prihodnje generacije, hkrati pa zagotoviti dovolj hrane, tako količinsko kot kakovostno, za zadovoljitev prehranskih potreb naraščajočega svetovnega prebivalstva. V tem okviru se je povečalo zanimanje za sredozemsko prehrano kot model trajnostnega prehranskega vzorca.«

Mediteranska dieta pa ni bila edini način prehrane, ki je bila deležna podediščinjenja. Leta 2010 sta bila na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisani še dve enoti – francoski gastronomski obed in tradicionalna mehiška kuhinja. Po teh »uspešnih« primerih so nekatere katalonske institucije in organi želeli na Unescov seznam uvrstiti tudi katalonsko kuhinjo. Od prvega prepoznanja specifik katalonske kuhinje pisatelja Antonia Vázquesa Montalbána (1977) v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v povezavi s pripoznanjem in oblikovanjem katalonske identitete do zanje izdaje njegove knjige L’art del menjar a Catalunya [Umetnost prehranjevanja v Kataloniji] iz leta 2004 je katalonska kuhinja dosegla svetovno prepoznavnost, predvsem zaradi inovativnosti in ustvarjalnosti v gastronomiji, ter grajenju kulinarične turistične ponudbe s »tradicionalnimi« izdelki in jedmi, od tapasov in sangrie do fine dininga. Gastronacionalizem (DeSoucey, 2010) in kulinarični turizem sta šla z roko v roki s promocijo katalonske tradicionalne domače kuhinje kot zdrave prehrane za širšo domačo javnost prek različnih medijev – kuharskih knjig, blogov in televizijskih oddaj (npr. oddaja La recepta perduda [Izgubljeni recept]). V Barceloni je promocija sovpadala tudi s preurejanjem in prenavljanjem mestnih tržnic, ki so postale mestne znamenitosti tako za meščane kot turiste (Garcia-Fuentes idr. 2014), ter z zgodovinskimi raziskavami kuharskih knjig, napisanih v katalonščini, in njihovimi vplivi na evropsko dvorno in južnoitalijansko kuhinjo (npr. Llibre de Sent Sovi (1324) in Llibre de coch (1520), ki jo je Robert de Nola napisal za neapeljskega kralja). Vsa prizadevanja in ambicije (kulinaričnega turizma) so pripeljala do nominacije Katalonije za evropsko regijo gastronomije leta 2016 in za svetovno regijo gastronomije, kar bo Katalonija postala leta 2025. Kljub priznanju za evropsko in svetovno regijo gastronomije ter več kot desetletnemu delu Katalonskega kulinaričnega inštituta in številnih drugih organov, institucij in strokovnjakov pri nominaciji se bo katalonska kuhinja le stežka uvrstila v vrsto za Unescove nominacije. Medtem ko je mednarodna mediteranska dieta dobila podporo španske vlade, je težko pričakovati, da bi kulturno ministrstvo, ki pripravlja nominaciji vsešpanskih tapasov in paelje, v zdajšnjih okoliščinah podprlo nominacijo, ki izpostavlja katalonske posebnosti.

Mediteranska dieta in katalonska kuhinja sta bili bolj ali manj uspešno lansirani in sprejeti v dediščinski areni. Sogovorniki iz Barcelone so mediteransko dieto dojemali predvsem kot zdravo prehrano, katalonsko kuhinjo pa kot lokalno gastronomijo. Nihče od sogovornikov ju ni poznal kot elementa iz Unescovega Reprezentativnega seznama nesnovne kulturne dediščine človeštva. Prepoznanje omenjenih načinov prehranjevanja kot dediščine lahko zato umestimo predvsem v polje gastrodiplomacije (Ichijo in Ranta 2016), gastronacionalizma (DeSoucey 2010) in dediščinskega podjetništva različnih ustanov, organov in strokovnjakov, ki so oziroma bi z ugledanjem prvin v dediščinski luči pridobili prednosti (Pfeilstetter 2015). Ali natančneje, »skupnosti, skupine in posamezniki«, omenjeni v konvenciji, so večinoma sestavljeni iz fundacij, inštitutov ter z njimi povezanih strokovnjakov in podjetij, ne pa iz širše javnosti, torej tistih ki dnevno pripravljajo in uživajo sredozemsko in/ali katalonsko prehrano. Zato ni presenetljivo, da je za (nekatere) (kritične) raziskovalce dediščine vključevanje v projekte ustvarjanja dediščine sporno, medtem ko so drugi bolj odprti za takšno vključevanje; poimenovali so ga kot »opazovanje z udeležbo inventarizacijskega procesa (angl. participant observation of the inventorying process)« (Bortolotto 2013) ali »opazovanje z udeležbo postopkov (angl. participant observation of procedure)« (Graezer Bideau 2013). In zavedanje, da kot raziskovalci nismo zgolj opazovalci, marveč soustvarjalci avtoriziranega dediščinskega diskurza (Smith 2006), nam nalaga še večjo strokovno, osebno in družbeno odgovornost pri naših teoretičnih in praktičnih prizadevanjih.

Zahvala: Prispevek je nastal v okviru projekta Populacijska medicina in trajnostni razvoj, sofinanciranem v okviru Ukrepov Marie Skłodowska-Curie (MSCA) programa Obzorja Evropa, ter Episkop mejnosti (L7-4629 ARIS), ki ga sofinacirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije in GO! 2025.