Terasirana pokrajina sredozemskih planot

Kmetijske terase so med najbolj prepoznavnimi pokrajinskimi prvinami, ki jih je človek oblikoval postopno, ko se je prilagajal naravnim razmeram in izboljševal svoje možnosti za preživetje. S terasiranjem si je lajšal pridelavo, omogočil njeno intenziviranje, zmanjšal vodno in vetrno erozijo, povečal in zadržal talno vlažnost, hkrati pa si pridobival lastnino. Terasirane pokrajine so se uporabljale na različnih koncih sveta, v njih se je združevalo in nadgrajevalo znanje predhodnih stoletij in celo tisočletij, nastajajo pa še danes. Med starejšimi terasiranimi pokrajinami, iz obdobja pred antiko, so tudi tiste v zaledju Sredozemskega morja. Od tam so se terase širile v notranjost celine, tudi v notranjost Slovenije (Kladnik, Komac, Zorn 2016).

Zanimanje za te svojstvene kmetijske, ekološke in družbene sisteme se je pojavilo dokaj pozno. Unesco je izjemno vrednost terasiranih pokrajin in potrebo po varovanju teras prepoznal konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prvo je na svoj seznam vpisal leta 1979, do danes pa je nanj uvrščenih 8 po funkciji različnih, ne le kmetijskih terasiranih pokrajin: po tri v Evropi in Aziji ter dve v Afriki (Unescov seznam). Sicer so na Unescov seznam uvrščene še številne druge terasirane pokrajine, a v teh primerih je bila terasiranost le eden od številnih razlogov za vpis. Zanimanje za terasirane pokrajine se je v svetu krepilo na prehodu iz 20. v 21. stoletje, še posebej po ustanovitvi Mednarodnega združenja terasiranih pokrajin (International Terraced Landscapes Alliance – ITLA) leta 2010, ki so ga podprle številne organizacije, npr. Unesco, Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) in Mednarodna zveza za ohranitev narave (IUCN) (ITLA Background). Leta 2010 je bila na prvi svetovni konferenci ITLA na Kitajskem sprejeta Honghejska deklaracija o varovanju in razvoju terasiranih pokrajin (Honghe Declaration 2010), v kateri je med drugim zapisano, da imajo terase poleg gospodarske tudi znanstveno, kulturno, zgodovinsko, ekološko, estetsko, celo psihološko, filozofsko in versko vrednost (Kladnik 2016a, 7). Sledile so še tri svetovne konference ITLA: v Peruju leta 2014, v Italiji leta 2016 in na Kanarskih otokih leta 2019. Njihov cilj je bil povezati strokovnjake, kmetovalce, lastnike teras, znanstvenike, upravljalce in politike v skupnem prizadevanju za prihodnost in ohranjanje teras, za ohranjanje z njimi povezanih tradicionalnih znanj ter v skrbi za okolje in prehransko varnost. Sredstva je terasiranim pokrajinam namenila tudi Evropska unija. Vključila jih je v načrt razvoja podeželja v obdobju 2007–2013, in sicer v akcijski načrt za širjenje ekokmetovalskih praks, za povečanje biodiverzitete v kmetijstvu in za obvarovanje pedološke odeje (Kladnik, Kruse, Komac 2017a). V Sloveniji so se za terasirane pokrajine od šestdesetih let 20. stoletja dalje zanimali različni strokovnjaki: geografi, arhitekti, krajinski arhitekti, etnologi, arheologi in celo umetniki, ki so terasirane pokrajine prepoznavali kot dediščino (Kladnik, Kruse, Komac 2017a; Ažman Momirski 2019).^[1]

Terasirane površine na ozemlju današnje Slovenije: primer Merče

V dobi največje agrarne izkoriščenosti zemljišč, v drugi polovici 19. stoletja, je imela Slovenija 1,71 % terasiranih površin, slovenske sredozemske pokrajine kar 8,96 % takšnih površin, sredozemske planote znotraj teh pa v povprečju 3 do 4 % terasiranih površin (Kladnik 2016b). Merče, manjše naselje v neposredni bližini Sežane v jugovzhodnem delu slovenskega matičnega Krasa oziroma kraške Tržaško-Komenske planote, predstavnice sredozemskih planot, se ponašajo s kar 13 % takih zemljišč (LIDAR 2015^[2], Šmid Hribar et al. 2017).  Terase so v Merčah zaradi olistanosti drevja in grmovja v vegetacijski dobi nevpadljive in jih najlažje opazimo iz ptičje perspektive, še posebej pozno pozimi, ko je drevje golo in listje razpihano.

Naselje Merče se je razvilo ob podolju, ki je bilo od nekdaj pomembno prometno območje. Tu potekata stara cesta Trst–Divača in Južna železnica, zgrajena po letu 1850, vzporedno pa tudi sodobni avtocestni krak Divača–Fernetiči. Naselje leži na območju različnih karbonatnih kamnin. Severni del je manj prepusten, proti jugu pa se zakraselost površja stopnjuje, s tem pa tudi gostota vrtač in prevotljenost tal. Podatek je bistven za razumevanje načina oskrbe teras z vodo. Območje je danes brez površinskih vodnih tokov, vendar je studenec Štirnca, ki je nekdaj za silo zadovoljeval vaške potrebe po vodi, še konec 19. stoletja izviral v severozahodnem pobočju bližnjega Prnjega hriba (503 m). Odtekal je proti severu, v osrednjo kotanjo pod vasjo, kjer je bilo glavno terasirano območje oz. območje najbolj intenzivno izkoriščenih teras, od tam pa so potekale tudi vse živinske poti na oddaljene pašne terase. Potres, ki je leta 1895 prizadel Ljubljano, je povzročil tudi presahnitev potoka oziroma njegov odtok v globino. Nanj še danes spominjata na višini 421 m ohranjena zev in obzidana kotanja pod njo. Domačini so za oskrbo živine že pred tem potegnili cev od železniškega vodovoda Padež–Sežana–Trst, ki je bil zgrajen leta 1857 (Mohorič 1968, Čehovin 1968). Po presahnitvi studenca so postali odvisni od kapnice. Zbirala se je v vodnjakih, šest jih uporabljajo še danes. Leta 1898 so zgradili še večji vodni zbiralnik s kapaciteto 300 kubičnih metrov za zbiranje vode izpod Ščenetnika (253 m), v dvajsetih letih 20. stoletja pa so obzidali lokev, ki se napaja izpod Planine oz. Gabrovca (448 m). Ta je bila namenjena oskrbi ljudi, voda, ki se je precejala v nižji kal, pa živini (Intervju 1). Od leta 1984 zagotavlja naselju vodo brestoviški vodovod (Škrinjar, Kristan 1998).

Merče (391 m) so od obale Tržaškega zaliva v zračni črti oddaljene le 12 km. Imajo modificirano, zaledno submediteransko podnebje (Ogrin 1996) z več in bolje razporejenimi padavinami kot ob morju (Komen, 1645 mm). Kljub njegovim blažilnim vplivom so tu temperature pozimi lahko zelo nizke. Topel morski zrak se menja z vdori hladnega celinskega zraka. Pogosto piha ledena burja, obstaja nevarnost snežnih zametov in žleda (Rejec Brancelj 1998, Mihevc 1998). Dolga vegetacijska doba in dolga poljedelska sezona omogočata rast vinske trte, a zaradi bližine dinarske gorske pregrade je tu njena skrajna meja uspevanja proti notranjosti.

Nadmorska višina podolja na severu je okrog 360 m. Tu je prvo sklenjeno območje teras. Južno od ceste in železnice pa je večja kraška kotanja z dnom na višini 380 m. Na njenem vzhodnem bregu se v gručo stiska večina domov.

Položni bregovi kotanje so terasirani. Terase sežejo tudi prek hriba Ščenetnika proti sosednji vasi Plešivici na vzhod in se nadaljujejo na bolj strma pobočja vseh vzpetin, ki obdajajo osrednjo kotanjo. Relativne višine vzpetin znašajo nekaj deset metrov, največ 170 m, absolutne pa dosegajo višine med 450 in 570 m. Najvišje vzpetine so na zahodu, na meji s Sežano (Zidovnik, 570 m).

Terase so zaradi ugodnejše litološke in pedološke sestave tal ter manjših naklonov zgoščene v severni polovici območja naselja. Nastajale so postopno. Vaščani so najprej terasirali neposredno okolico domov, območje podolja severno od prometne osi in manj nagnjena zemljišča na meji s Plešivico.

Ko je začelo pašnih površin primanjkovati, so terase širili na vse bolj oddaljena in strma zemljišča. Gradili so jih pastirji: trebili so kamenje, si z gradnjo zidov koristno krajšali čas na paši, hkrati pa si tako trajno zagotovili lastne pašne površine.

Če so brežine teras zemljate, se ob vsakokratnem oranju terasa pomika navzdol. Praviloma je  terasa last zgornjega lastnika. Sicer so na Krasu brežine večinoma kamnite. Tvorijo jih suhi zidovi, oziroma kot jim pravijo domačini, suhozidi. V višino merijo od pol do enega metra. Zidovi med parcelami so višji kot tisti med terasami, najvišji, dvometrski, in najmočnejši pa so tisti, ki spremljajo glavne vaške poti do nekdanjih pašnikov. Varovali so sosednje njive oz. pridelek pred vdorom živine.

Terase se, povsod kjer je relief raznolik, močno razlikujejo po obliki. Njihove dolžina, širina in višina so se prilagajale oblikam površja: dolžini in širini vzpetine, kotanje, vrtače ter naklonu pobočja. Potek je lahko vijugast, stranice niso nujno vzporedne, včasih se oblika izklini, drugič pahljačasto razširi. Terase se razlikujejo glede na zemljiško rabo in intenzivnost rabe. Tiste, namenjene vrtninam, poljščinam in sadnemu drevju, so bile navadno ožje od drugih, namenjenih žitom, travnikom in paši. Dolžine teras se gibljejo od nekaj deset pa do 100, 150 metrov, širine pa do 30 metrov in več. Najdaljše, 300-metrske terase so široke največ 15 do 20 m, npr. vzhodno vznožje Ščenetnika, najožje pa so tiste na najbolj strmih pobočjih (vzhodno pobočje Zidovnika, zahodno pobočje Ščenetnika, južno pobočje Hriba). V širino merijo le 5 do 6 m, nekatere vinogradniške še manj. Najobsežnejše terase najbolj nepravilnih oblik opazimo jugovzhodno od osrednje kotanje, na manj nagnjenem območju med Prnjim Hribom in Ščenetnikom. Območja teras so poimenovali po lastnikih (npr. Kariževe njive), po legi (Nad Gabrovcem, Dolenji vrt, Nad brajdami, Nad Šircem …) ali po kulturi (Brajde, Lesana).

Dostopnost teras je zelo različna. Najbolj oddaljene terase vrh vzpetin je dosegla le živina peš, vse terase, namenjene poljedelstvu, sadjarstvu in travništvu pa so bile dostopne z vozovi in v dobi motorizacije s traktorji. Iz vasi pelje na vse strani nekaj glavnih daljnovodnih poti, od katerih se cepijo bolj strmi kolovozi, ki vodijo do posameznih parcel oz. teras. Dostop je iz ene točke kolovoza lahko speljan levo na tri in desno na tri stopničasto razporejene terase.

Gradbene prvine zidov, ki ščitijo, podpirajo ali omejujejo terase, so izjemno umetelne. Vstop na teraso omogoča vrzel v zidu, t. i. vrzela, omejena z dvema mogočnima pokončnima, v tla vsidranima kamnoma, ki preprečujeta podiranje zidu zaradi zatikanja osi koles v robni del.

Kamna se imenujeta vrzelnika ali tudi portalna kamna in sta zgoraj razmaknjena, nagnjena proti zidu. Suhi zidovi imajo še več drugih zanimivih detajlov, npr. kamnite stopnice za prehod čez ogrado ali pa na vsakih nekaj metrov posebne odtočne odprtine pri tleh, skozi katere je po živinski poti tekoča voda splakovala gnoj na sosednje nižje njivske terase. Navadno so pod odprtino sadili orehe, ki so prestrezali hranila. Ničesar niso prepuščali naključju, vse je bilo domišljeno do potankosti.

Zidovi so imeli torej številne funkcije (Panjek 2015): poleg grobelj so bili odlagališče odvečnega kamenja, zbranega na parceli, zagotavljali so lastništvo nad zemljiščem oziroma označevali parcelo določenega lastnika, ograjevali so pašno živino, po drugi strani pa pred njo varovali njive, vrtove in sadovnjake, varovali so prst pred vodno in vetrno erozijo ter sadike ščitili pred zmrzaljo in vetrom oz. pred izsušitvijo. Vinska trta je bila zato pogosto sajena tik za zidom, na njegovi južni strani, da je lažje kljubovala burji.

Vse merške terase (skupaj 52 ha) so zgoščene na nadmorskih višinah med 350 in 450 m. Zaradi strmine, kamnitosti, prevotljenosti in s tem povezane sušnosti jih zaman iščemo na južni, zakraseli polovici vaškega zemljišča. Terase so se prilagajale ekspoziciji in naklonu; več kot polovica jih ima južno, jugozahodno, jugovzhodno, zahodno in vzhodno lego, 40 % pa jih je obrnjenih proti severu, severozahodu in severovzhodu. Skoraj tri četrtine teras je na položnih tleh, petina jih ima naklon 15 do 30 %, dobrih 6 % teras pa najdemo na še večjih strminah.

Raba teras skozi čas

Franciscejski kataster iz obdobja 1818–1828 kaže, da so imele merške terase tedaj popolnoma drugačno zemljiško rabo kot danes. Kar dve tretjini je bilo njivskih teras. Že takrat je gozd pokrival 15 % teras, dobro desetino pa so zavzemali vinogradi. Travnikov in pašnikov je bilo dobre 4 %, nekaj manj pa so zasedali zidani objekti. Pred 30 leti sta terase najpogosteje preraščala vinska trta ali žito (pšenica, pira, oves, ajda, ječmen), precej je bilo sadnega drevja (češnje, slive, češplje, hruške, nešplje, fige, murve), krmnih rastlin in povrtnin (krompir, pesa, korenje, grah, fižol) ter oljne ogrščice. V prvi polovici 80. let 20. stoletja je bila odkupna cena pšenice zelo visoka, kar je spodbujalo njeno setev. Tudi sadje in povrtnine so bili namenjeni trgu, do pariške mirovne pogodbe po drugi svetovni vojni predvsem tržaškemu. Danes na močno skrčenih ornih površinah teras (1,6 %) gojijo pšenico, krompir in oljno ogrščico ter vrtnine za samooskrbo. Še pred 20 leti je bil kombajn v vasi prisoten 2 dneva, danes pa le kakšno uro. Skoraj dve tretjini vseh teras je ozelenjenih, ponekod so na njih posamezne vrste trte ali sadnega drevja.

Danes je sadovnjakov več (1,8 %) kot vinogradov (0,8 %). Skoraj 4 % teras se zaraščajo, četrtino pa je prerasel gozd. Po osamosvojitvi Slovenije in njenem vstopu v EU je kmetijstvo zaradi nekonkurenčnosti zelo upadlo. Medtem ko je bilo pred 200 leti v vasi okrog 300 glav živine, je nedavno 5 mešanih kmetij redilo le še okoli 15 glav živine. Ker danes primanjkuje hlevskega gnoja, si kmetje pomagajo z zelenim gnojenjem, tako da v prst zaorjejo oljno ogrščico.

Naselje Merče se je sprva širilo navzven po terasah, zdaj pa stagnira. Danes vaščani vzdržujejo le terase ob domovih, novih suhih zidov pa na tradicionalni način ne gradijo več. V beton vstavijo železno mrežo in ga obložijo s kamenjem, ki naj bi dajalo videz suhega zidu. Vzrokov za opuščanje in propadanje tradicionalne terasirane pokrajine je več: opuščanje kmetijstva oz. socialno preslojevanje, staranje prebivalstva, odseljevanje, boljši zaslužek v nekmetijskih dejavnostih takoj po osamosvojitvi Slovenije, problemi lastništva, nerentabilnost tržne pridelave, otežena strojna obdelava. Najprej so opustili oddaljene, težje dostopne terase na pobočjih vzpetin, ki so hkrati tudi v večji strmini. Danes so že porasle z gozdom, predvsem z borovci.

Še starejši je gozd na območju teras, ki so bile pred drugo svetovno vojno v skupni lasti, po vojni pa so prešle v državne roke. Tudi manj nagnjene in od glavnih poti bolj odmaknjene terase danes že prerašča grmičevje. Najprej se naseli na mejni zid, ta pa prepreden s koreninami in pokrit z mahom pospešeno propada (bioerozija). Grmovje, ki obkroža teraso, v nekaj letih prerase v drevje in zmanjšuje osončenost, kmalu pa zavzame tudi samo teraso.

Za usodo teras je neugodno tudi solastništvo. Dediči se pogosto ne morejo poenotiti glede gospodarjenja z njimi, kar se odraža v opuščanju obdelave, vzdrževanja in propadanju zidov. Le posamezni domačini se zavedajo pomena teras ter spoštujejo trud in znanje prednikov. Ti nikoli ne gredo mimo kamna, ki je izpadel iz suhozida, ne da bi ga pobrali in vrnili, kamor spada. Večina pa se ne zaveda, da gre za del njihove kulturne dediščine, ki počasi izginja. Opazna je tudi razlika med večjimi terasami, ki so bile deležne kmetijske subvencije iz evropskih sredstev, in ostalimi terasami. Lastniki dejansko kosíjo le na terasah, za katere dobijo subvencijo, zato so ožje terase, katerih vzdrževanje naj ne bi bilo smiselno, obsojene na propad. Primer dokazuje odvisnost ohranjanja kulturne pokrajine od birokratskih ukrepov, potem ko se terase ne vzdržujejo več s primarno, tj. kmetijsko dejavnostjo. Slabost take politike je, da se terasirana pokrajina ohranja le delno ter da podpora poleg materialnih stroškov ne krije tudi stroškov dela. Manjši prihodek kmetom zagotavljata šele baliranje in prodaja bal.

Terase kot dediščina

Terase so bile kot dediščina v svetovnem merilu prepoznane relativno pozno, saj so se prve terase uvrstile na Unescov seznam šele konec sedemdesetih let 20. stoletja. Slovenija je v prepoznavanju teras kot dediščine nekoliko zaostajala. Čeprav so terasirana območja posamezne občine v Sloveniji poskušale zaščititi že v času Unescovega prvega prepoznavanja teras, je bila to bolj želja kot resen poskus. Vključitev v naravni park na občinski ravni  ni zadoščala za njihovo zavarovanje in ohranitev. Vendar je v tem primeru šlo za najmlajše terase iz petdesetih let 20. stoletja, nastale zaradi povojne intenzifikacije vinogradništva. Pri njih se je takoj po denacionalizaciji sprožil obsežen proces vračanja v prvotno stanje, saj so lastniki menili, da je obstoječa ureditev teras nepraktična. Niso se mogli sprijazniti le z njihovo estetsko vrednostjo (Pipan 2017).

Prepoznavanje teras kot dediščine pri Unescu in ustanovitev Mednarodnega združenja terasiranih pokrajin ITLA 2010 je pospešilo zanimanje zanje v znanstvenih in strokovnih krogih, v Sloveniji predvsem med geografi, arhitekti, krajinskimi arhitekti, etnologi, arheologi in kmetijci. Rezultat njihovega dela je tudi trenutno prizadevanje za nominacijo briških teras za vpis na seznam Unescove kulturne dediščine. Najpomembnejši premik v prepoznavanju teras kot dediščine bo verjetno nastal, ko se bo za terase zavzela celotna družba in bodo svoj del odgovornosti prevzeli njihovi lastniki in upravljalci, vladni organi, podjetja in družbene skupnosti. Vsekakor bo posledice že desetletja trajajoče brezbrižnosti težko odpravljati.

Ne le da se znanje o gradnji teras, suhih zidov, rabi terasiranih zemljišč, njihovih zaščiti, vzdrževanju in oskrbi z vodo skoraj ne prenaša več, temveč pospešeno izginja.

Zakaj ohranjati terasirano kulturno pokrajino?

Kako in zakaj ohraniti kulturno pokrajino teras, da bo obdržala uporabno vrednost, pa tudi estetsko in doživljajsko privlačnost? Ena od možnih poti je usmeritev v trajnostni turizem, predvsem v okviru izbranih naselij, kot so Merče, kjer je terasirana pokrajina prisotna izraziteje kot sicer na sredozemskih planotah. Območje Merč se namreč ne ponaša le z dodelanim terasnim sistemom in s tem povezanimi izjemnimi znanji in veščinami, ampak je v vasi in okolici še vrsta naravnih in kulturnih zanimivosti, ki bi jih lahko vključili v turistično ponudbo. To so sestavine kraške naravne pokrajine, kraški kamen, podzemne jame, brezna, plezalne stene, vrtače in udornice, raznoliko rastlinstvo in živalstvo, in poleg teras tudi ostale sestavine kulturne pokrajine: arheološka najdišča, cerkvi sv. Andreja in sv. Marije, kraška vas oz. hiše, pastirske kamnite hiške, vodnjaki, lokve, kali in raznovrstni kamnoseški izdelki. Možnosti so tudi v vnovičnem uvajanju starih terasnih kultur, oživitvi domače kulinarike in ponovni krepitvi samooskrbnega kmetovanja.

Seveda vseh ogroženih kulturnih pokrajin ne moremo ohraniti niti to ne bi bilo smiselno. Spremembe so neizbežen del življenja, tudi dediščine. Rešitev se kaže bolj v izboru reprezentativnih območij, ki so dragocena zaradi svoje sporočilnosti glede načinov pridelovanja hrane, upravljanja z vodo ter ohranjanja stabilnosti površja in biodiverzitete. Naselje Merče kot izstopajoč primer terasirane pokrajine na območju sredozemskih planot prav gotovo spada med taka območja. Možne kriterije navajajo geografi (Kladnik, Šmid Hribar, Geršič 2017b).

Za konec odgovorimo še na vprašanje, zakaj ohranjati terase. Prilagojenost teras naravnim razmeram, njihova oblikovanost, razporeditev, izkoriščenost za različne namene, njihova oprema in povezanost z vodnimi viri odsevajo človekove izjemne sposobnosti opazovanja, znanje, iznajdljivost, požrtvovalnost in smisel za racionalizacijo dela. Odražajo človekovo delavnost, njegovo ustvarjalno modrost in skrb za trajnostni razvoj, dosti starejšo in morda tudi širšo od modernega koncepta trajnostnosti.