Narečno izrazje za koruzo in z njo povezana opravila

Koruza pride v naše kraje

Koruza je vrsta žita, ena od poljščin, ki so jo pripeljali iz Amerike v Evropo, natančneje: v Španijo konec 15. stoletja. Na Slovensko je koruza prišla v 17. stoletju, ko so jo od Italijanov prevzeli v Furlaniji, na Goriškem in v Ziljski dolini. Na Dolenjskem, Štajerskem in v vzhodnem delu Koroške so jo prevzeli prek Ogrskega od Turkov (Valenčič 1970: 258–259; SEL 2004: 236).

Kmetje na Slovenskem so torej začeli koruzo intenzivneje saditi šele konec 17. stoletja, sicer pa se je koruza v zadnjih stoletjih dobro udomačila v prehrani celotne južne Evrope in Balkanskega polotoka. Na področjih, kjer je koruza uspevala, so jo gojili skoraj na vsaki kmetiji, v večjih količinah pa so jo sadili predvsem v jugovzhodni in zahodni Sloveniji. Na njivi so zrele koruzne storže obrali, tj. polomili ali poželi (gl. Makarovič 1978: 68) in jih z vozovi pripeljali domov.

Sledilo je ličkanje, tj. pretežno skupinsko opravilo, povezano s spravilom koruze, ki se je v naših krajih obdržalo nekje do 60. let 20. stoletja, ko je ročno ličkanje nadomestilo strojno odstranjevanje listov. Manjše količine koruze so ličkali v hiši, večje pa pred hišo, na dvorišču ali na podu oz. gumnu (po SEL 2004: 284). Morda ne bo odveč opozorilo, da ločimo: 1) ličkanje kot opravilo (s sinonimi lupljenje, beljenje, slačenje koruze) in 2) ličkanje (tudi ličje) kot material (s koruznih storžev odstranjeni krovni listi, ki se lahko uporabijo kot polnilo, pletivo oz. gradivo za izdelavo različnih izdelkov).

Tisti, ki ličkajo, posedejo navadno v krogu okoli velikega kupa, sedeč na nizkih stolčkih, pručkah, klopeh, zabojih ipd. Po Sloveniji navadno pri ličkanju ohranijo na storžih tri do štiri liste, da potem povezujejo po dva (in dva) koruzna storža skupaj in jih mečejo na kup poleg sebe. (Makarovič 1978: 68–69).

Opravila, zapisana v spomin sogovorcev

Opravila, kot npr. ličkanje, slačenje oz. kožuhanje ter ruženje koruze, so v preteklosti veljala za pomembnejša skupinska opravila na kmetiji. V doktorski disertaciji Saše Poljak Istenič (2012: 101–102) lahko preberemo, da se starejši pripovedovalci spominjajo, da so ročno kosili, želi in mlatili večinoma do 60., nekateri do 70. let prejšnjega stoletja.

Ličkanje (2012: 131–132) je bilo skupinsko delo, ki so ga ljudje imeli bolj za družaben dogodek kakor za delo. Nanj so navadno povabili sosede. Ličkali so na podu ali v hiši, pustili so le toliko perja, da so koruzne storže lahko povezali in jih obesili v kozolec ali na podstreho. Poleg ličja, ki so ga uporabljali za polnjenje vzmetnic, predpražnike (skupaj so sešili v kite spleteno ličje oz. ličkanje) ipd., so uporabili tudi koruzne laske, ki so jih dali med hrano živini. Od 80. let dalje so koruzo gojili le še za silažo, vendar so zaradi divjadi tudi to opustili.

V: Kaj pa ličkanje?
O: Je bilo glih tako včasih, so ljudje hodil pomagat.
V: Kje pa ste ličkali ponavadi koruzo?
O: Koder je bilo, včasih v hiši noter, v dnevni sobi, včasih pa na podu.
V: So prišli približno isti ljudje kot pa za metev?
O: Ja, isti.
V: In tudi ni bilo za lon, bolj za družabnost?
O: Ja.
V: In na kakšen način ste se potem lotili tega?
O: Koruzo so notri nanesli, potem so pa tisto ličkali.
V: In ste pustili kaj perja na koruzi?
O: Ja.
V: Koliko ste ga pustili?
O: Ene par, da smo lahko obešali.
V: In kje ste obešali?
O: Na kozolec ali pa kar notri na podstreho, na rante.
V: In koliko časa je koruza tam visela?
O: Različno, več mesecev.
V: In to koruzo ste porabili za kaj?
O: Večino za živino. Pa za koruzno moko.

Anton Birk, informator

Narečno izrazje

Izraze za to tradicionalno kmečko opravilo v vseh geografskih različicah, tj. v vseh slovenskih narečjih, od 1946 dalje slovenski jezikoslovci (predvsem dialektologi) zbiramo za Slovenski lingvistični atlas (SLA). Gradivo za narečna poimenovanja opravil (ličkati in ružiti) avtorica obravnava tudi v okviru SLA 3: Kmetovanje (2023) in v članku v reviji Hrvatski dialektološki zbornik (Jakop 2022). Zapis narečnih oblik je v pričujočem prispevku fonetično poenoten oz. poenostavljen, narečne oblike pa so poknjižene (npr. turščica za turšca v gorenjskem narečju).

Besedje za koruzo

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1975) ima samostalnik korúza pomen ‘enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme’. Za ta pomen najdemo v slovenskih narečjih 18 različnih poimenovanj.

Najpogostejši narečni leksem je turščica (← Turek oz. Turčija), ki ga najdemo v gorenjski in štajerski narečni skupini; turka in turkinja v koroških narečjih, turščak v notranjskem narečju in turkin v istrskem narečju primorske narečne skupine. Slovenski etimološki slovarji (ESSJ, SES) navajajo dva možna vira prevzemanja: 1) iz italijanske grano turco ‘koruza’ in 2) iz stare in/ali narečno nemške Türkisch Korn ‘koruza’ ali Türkischer Weizen ‘koruza’ (kot npr. češko turkyně ‘koruza’). Domnevajo, da se koruza imenuje po Turčiji zato, ker naj bi na Balkan v 17. stoletju prišla s turškim posredovanjem, morda pa je s pridevnikom ‘turški’ tu mišljeno ‘ameriški’ oz. ‘mehiški’, saj je za Evropo v tem času mejo z ostalim svetom predstavljala Turčija (gl. še Karničar – Žejn (po Kisch 1946) 2009: 578).

Leksem koruza (< prek hrvaške kukuruz) je najbolj razširjen na vzhodu, kot dvojnica pa se pojavlja tudi v drugih narečjih (kot knjižno poimenovanje k narečnemu turščica, frmentin, …), zlasti na področjih, kjer v preteklosti (npr. zaradi prevelike nadmorske višine) koruze niso sejali, ker ni dozorela (npr. v rožanskem in obirskem narečju koroške narečne skupine ali v obsoškem narečju primorske narečne skupine).

Za prekmursko narečje je značilen leksem kukorica(< madžarsko kukorica < južnoslovansko kukurica). Leksema kuruz in kukuruz (← hrvaško kukuruz) uporabljajo v južnobelokranjskem narečju poleg manj pogostih poimenovanj debelača in debelka. V istrskem in delu notranjskega narečja prevladujeta romanizma frmentin ali frmenton (← italijansko formentone ‘koruza’, tržaško italijansko formenton ‘koruza’, furlansko formenton ‘koruza’; Pirona 2001: 336, Doria 1987: 244) in frmenta (← furlansko forment ‘koruza’; Pirona 2001: 336).

Na zahodu (npr. v ziljskem narečju koroške narečne skupine ter terskem, obsoškem, nadiškem, briškem, kraškem in tolminskem narečju primorske narečne skupine) najdemo leksem sirek, ki kaže na dejstvo, da je ta vrsta žita tu rasla še pred prihodom koruze in se je poimenovanje preneslo na njej podobno novo rastlino.

Besedje za ličkanje in ruženje koruze

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1975) ima glagol líčkati pomen ‘odstranjevati krovne liste s koruznega storža’. V slovenskih narečjih so najpogostejši podedovani, tj. slovanski leksemi, npr. ličkati v dolenjskih in vzhodnih gorenjskih govorih ter likati v slovenskogoriškem in prleškem narečju panonske narečne skupine. V štajerskih narečjih (npr. Savinjska dolina, Kozjansko, Slovenske gorice) je najpogostejši leksem kožuhati. Pogosta poimenovanja so še slačiti v primorskih in notranjskih govorih (npr. Brkini) in majiti v rovtarskih in nekaterih gorenjskih govorih. V istrskih narečjih najdemo leksem lupiti, različico lupati pa v panonskih narečjih (npr. v Prekmurju, Prlekiji in Porabju).

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1975) ima glagol luščíti oz. lúščiti pomen ‘odstranjevati zrna s koruznega storža’. V slovenskih narečjih se najpogosteje uporablja leksem luščiti v štajerskih in delu koroških narečij ter v prekmurskem narečju, drugi najpogostejši leksem je ružiti v dolenjskih in notranjskih govorih, tretji pa robkati v gorenjski in rovtarski narečni skupini (z glasovnimi različicami, npr. rofkati ali rohkati) ter oblikovni različici robiti in robati v koroških govorih. Manj pogost je leksem mrviti, kije značilen za primorsko narečno skupino (npr. Brkini), v obsoškem narečju pa uporabljajo glagol mencati.

Dediščinjenje opravil, povezanih s spravilom koruze: raba narečne leksike v sodobnem dediščinskem gradivu

Leta 2015 je nastal prvi vpis jezikovnega oz. narečnega sistema kot dediščinske enote v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije (to so bili govori ob Čabranki in zgornji Kolpi, kasneje so se pridružili še prekmurščina, solčavski govor, bovški govor in istrskobeneški govori v slovenski Istri in nazadnje soriški govor). Sicer so narečja del slovenske zvrstne klasifikacije dediščine od samega začetka: leta 2008 so bila uvrščena v prvo različico Registra nesnovne dediščine kot dela enotnega registra kulturne dediščine.

Turizem in kulturna dediščina sta soodvisna: kot je kulturna dediščina dragocen vir za turizem, tako je tudi turizem odlična priložnost za spodbujanje in zagotavljanje dostopa do kulturne dediščine. Danes je na voljo vedno več najrazličnejših besedil, ki vsebujejo kulturno dediščino (tako na spletu kot na papirju ‒ od turističnih vodnikov do muzejskih spletnih mest), vendar še nimamo vsesplošnega narečnega priročnika za poenostavljeno zapisovanje narečnih poimenovanj (za rabo narečne leksike v turistične namene); obstajajo pa navodila in celo priročnik za poenostavljeno zapisovanje narečnih oblik z naslovom Metode zbiranja hišnih in ledinskih imen (Klinar et al. 2012), ki je izšla v okviru projekta FLU-LED.

Ličkanje, slačenje, lupanje ali kožuhanje koruze (kot temu opravilu rečejo v različnih slovenskih narečjih) je še pred nekaj desetletji veljalo za enega najpomembnejših skupinskih jesenskih opravil na kmetiji, danes pa je večinoma le še prijetno opravilo ohranjanja oz. obujanja tradicije. Opravila, povezana s spravilom in predelavo koruze, so v zadnjih letih začele prepoznavati kot nesnovno kulturno dediščino razne lokalne skupnosti in jih pričele oživljati. Tako se tudi narečno izrazje v zadnjih desetletjih vse bolj uveljavlja oz. uporablja tudi za turistične namene, npr. v lokalnih prospektih in drugih promocijskih gradivih ter na spletiščih. S tem imamo priložnost opazovati rabo narečne leksike v gradivih, ki promovirajo turistične, lokalne, tradicionalne in drugače označene dediščinske dogodke, v katerih se lička ali ruži koruza.

Gorenjci vabijo na majenje turšce in rofkanje turšce. Tudi na Vrhniki vabijo na družabni dogodek ličkanja koruze pod naslovom »Grema turšca slačt«.

Korošci vabijo na flincarijo (tj. ličkanje); člani Športnega Turističnega Društva Sv. Vid si prizadevajo ohranjati stare ljudske običaje in navade domačega kraja ter jih tako prenesti na mlajšo generacijo; za ličkanje koruze se v koroških narečjih (npr. Mežiška dolina) uporablja leksem flincati. Že nekaj let v Turističnem društvu Šempas na Goriškem ohranjajo staro tradicijo, od sajenja koruze (sirka) na polju do koruzne (sirkove) moke za polento in vsako leto vabijo na žurjenje sirka in mencanje sirka.

Prleki so prireditev naslovili kot Kožühaje na Cvenu, Prekmurci pa npr. zgodaj jeseni vabijo na lüjpanje kukorce, tj. prireditev s prikazom ročnega ličkanja koruze, ki jo vsako leto organizira Kulturno društvo Rdeči zvonček Nedelica.

Rabe narečnega izrazja za potrebe znamčenja izdelkov in v literaturi

Narečna leksika se lahko pojavlja pri poimenovanju izdelkov, npr. moka iz bohinjske turšce ali kot prekmursko lejko mlejko, narečno pa vdira na polje knjižnega tudi v reklamah, ki lahko uporabljajo narečno leksiko ali so v celoti brane oz. govorjene v narečju (npr. za paradižnik oz. paradajz Lušt: »Tou san ges, paradajz iz Prekmurja.«).

Narečno besedje pa se pojavlja tudi v literaturi, npr. v naslovu znanega Tomšičevega romana Zrno od frmntona ali v naslovu knjige slovenskih folklornih pripovedi Svi šle wakapavat turšca na Mah: pripovedi z jugozahodnega dela Ljubljanskega barja avtorice Tatjane Oblak Milčinski, ki je izšla 2006 v zbirki Glasovi in izhaja iz uvodne misli: »Turšca z wagna rase!« je rekla mama, k swi šle wakapavat turšca na Mah.« (Oblak Milčinski 2006: 4)

Zaključek

Opravila — kot npr. ličkanje, slačenje oz. kožuhanje ali ruženje koruze — so v preteklosti veljala za pomembnejša skupinska opravila na kmetiji, danes pa večinoma ostajajo le še prijeten način ohranjanja oz. obujanja tradicije, narečno izrazje, povezano z ročnimi opravili in načini obdelave, ki jih danes nekateri informatorji še pomnijo, pa zaradi moderne pridelave tone v pozabo. S tem in podobnimi prispevki želimo tudi jezikoslovci — dialektologi (tako kot tudi etnologi, folkloristi idr.) prispevati k ohranjanju raznolikosti besedja.

Dialektologi kot predstavniki dokaj mlade vede (kot samostojna veda dialektologija obstaja šele od 19. stoletja dalje) raziskujemo, tj. zbiramo, beležimo in analiziramo slovenska narečja, ki jih je več kot 40. Na drugi strani pa laični predstavniki lokalnih skupnosti po lastnih močeh in z željo po ohranitvi lokalnih narečnih posebnosti uporabljajo lokalno narečje za turistične in/ali kulturne dejavnosti in predstavitve in tako dediščinijo svoje narečje oz. govor, pri čemer se bolj ali manj opirajo na strokovno delo dialektologov in drugih strok (etnologije, folkloristike, …). Naj zaključim prispevek v upanju in želji, da se nam čim večkrat uspe uskladiti: da bo med laiki in stroko pri dediščinjenju narečij manj razhajanj in več sinergije.