Po sledeh jezikovne dediščine

Novembra 2015 se je v Registru nesnovne kulturne dediščine^[1] pojavil vpis enote Govori ob Čabranki in zgornji Kolpi,^[2] s katerim so postali narečni govori v Sloveniji uradno prepoznani kot del nesnovne kulturne dediščine. Kasneje je sledilo še 6 sorodnih vpisov jezikovnih oz. narečnih enot, izmed katerih je bil v Register nazadnje sprejet soriški govor, in sicer 3. aprila 2023. V minulih osmih letih se je torej dediščinski diskurz v Sloveniji razširil na področje narečij ter s tem odprl številna vprašanja, povezana s procesi dediščinjenja, o katerih se je do danes le malo govorilo.^[3] Ker ta vprašanja z vsakim novim vpisom narečja v Register pridejo znova na plano, smo jih v nadaljevanju prispevka strnili v kratek pregled.

Kaj vse označujemo z besedno zvezo »jezikovna dediščina«?

Konkordance referenčnega korpusa Gigafida 2.0 kažejo, da jezikovno dediščino uporabljamo kot ‘jezik, ki ga starši prenesejo na otroke’, ‘besede, podedovane iz praslovanščine’, ‘rabo hišnih imen’, ‘rabo ledinskih imen’, ‘narečni govor’, ‘raziskovalni opus jezikoslovca’, ‘jezikovni kontinuum'^[4] ali kot ‘sredstvo jezikovne ustvarjalnosti’ – slednja je v sobesedilu postavljena ob bok t. i. književni dediščini.^[5] Kot je ugotovil Rajko Muršič, je »jezikovno[-kulturna] dediščina« v slovenskem strokovnem in publicističnem tisku prve polovice 20. stoletja, nosila »nedvoumno politično in nacionalno konotacijo«, torej se je »termin kulturna dediščina […] pojavljal že prej in označeval tisto, kar se akumulira v preteklih kulturnih praksah in kar prevzemajo novi rodovi« (Muršič 2018: 8). Pomen »jezikovne dediščine« v odnosu do mlajše »nesnovne kulturne dediščine« glede na izrazito raznoliko rabo ostaja neustaljen in tudi v kontekstu dediščinskega diskurza ne moremo govoriti o dosledni terminologizaciji, a ker v besedilih pogosto sovpada ravno z nesnovno kulturno dediščino, trenutno ohranja svojevrsten ambivalentni status. V sodobni rabi se je torej množici »priložnostnih pomenov« minulega stoletja pridružil pomen, ki ga ta besedna zveza pridobiva v okviru državnih registrov držav pogodbenic, ki so se odločile jezike in narečja vključiti v dediščinske procese. Slednji potekajo v okviru državnih registrov, vzpostavljenih na podlagi ratifikacije Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine in državne zakonodaje.^[6] Sklepanje, da se danes v rabi »jezikovna dediščina« vsakokrat nanaša na kontekst Registra, je torej neustrezno, a verjetno je, da bo z nadaljnjo krepitvijo in širjenjem avtoriziranega dediščinskega diskurza  (Smith 2006: 10–11) na področju narečij vse pogosteje označevala prakse in pojave, ki so prepoznani in vključeni v ta diskurz.

V kakšnem razmerju so sploh narečja oz. jeziki in Unescova Konvencija?

Unesco v Konvenciji jezikov in narečij ni opredelil kot pojave, za katere je predvideno neposredno varovanje, opredeljuje pa jih kot pomembno sredstvo prenosa enot nesnovne kulturne dediščine (Mrvič 2022: 73–74). Na to je prvi opozoril nizozemski jezikoslovec Rieks Smeets (2004: 156), ki je v letu po objavi Unescove Konvencije izpostavil, da Konvencije ni smiselno uporabiti neposredno za namen varovanja ogroženih jezikov, saj jezikovnonačrtovalne razsežnosti njeni snovalci niso predvideli. To ugotovitev po 20 letih potrjuje stanje vpisov na Reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva, na katerem (naravnih) jezikov ali narečij ne najdemo. Smeets je poudaril, da mednarodna skupnost za varovanje ogroženih jezikov in pravic jezikovnih skupnosti razpolaga z drugimi (učinkovitejšimi) sredstvi, tudi s takšnimi, ki so bila s podporo jezikoslovnih strokovnjakov namensko razvita za specifične lokalnopolitične kontekste. Iz tega izpeljujemo misel, na katero nakazuje tudi Smeets, in sicer da jezikov in narečij v okviru Konvencije in državnih registrov ni treba obravnavati kot samostojne enote, da bi pripomogli k njihovemu ohranjanju. Kljub želji po ohranitvi nekega govora je torej namesto abstraktnih jezikoslovnih modelov v središče dediščinskih procesov ustrezneje postaviti konkretne kulturne prakse, povezane z ustnim izročilom in drugimi praksami, ki se v dani skupnosti uresničujejo s pomočjo jezika in so s tem tudi jezikovne. Kot rešitev težavnega krmarjenja med mednarodnimi določili ter željami in potrebami lokalnih skupnosti (Mrvič 2022: 86–87) se torej kaže vpisovanje najrazličnejših oblik jezikovne ustvarjalnosti.

O čem pa govorimo, kadar se »jezikovna dediščina« nanaša na okvir Registra?

Uvodoma omenjenim 7 jezikovnim oz. narečnim enotam je v Registru nadredna zvrst, poimenovana »ustno izročilo in ljudsko slovstvo«, v kateri je skupno 10 vpisov – zvrst namreč obsega tudi rabo hišnih imen, gibanje Bralna značka in bovško folkloro. 6 vpisov narečnih govorov sodi v podzvrst »narečja«, vpis slovenskega znakovnega jezika pa je uvrščen v samostojno podkategorijo »znakovni jezik«. Ker v Registru prevladujejo narečja bi se kratek in posplošen odgovor na zgornje vprašanje lahko glasil, da ko govorimo o jezikovni dediščini, govorimo o narečjih, a bi bilo to glede na ostale enote neustrezno. V luči siceršnjih težav pri varovanju nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji (gl. Židov 2018, 2019)  trenutnega stanja narečnih vpisov v Registru ne gre obravnavati kot odraz sistematičnega in konsistentnega poskusa narečne normativizacije, ki med vpisovanjem in izločanjem pojavov glede na dediščinsko normo posamične enote deli na »sprejemljive« in »nesprejemljive«. To ne bi presenetilo, saj je nesnovna kulturna dediščina normativni in ne analitični koncept (Hafstein 2018: 163). Bistvena težava je drugje, in sicer v obsegu vpisanih narečnih enot, kar terja zlasti premislek o obvladljivosti varovanja oz. z dediščinjenjem povezanih dejavnosti. Kako naj bi izgledal katerikoli od predvidenih postopkov »identifikacije, dokumentacije, preučevanja, vrednotenja, interpretacije in promocije« (Židov 2018: 47), če vsi ti postopki, četudi le deklarativno, obsegajo abstrakten sistemski pojav? Nadalje se s tem v zvezi poraja vprašanje, ali je dediščinjenje mogoče le na območjih, za katera je na voljo dovolj zanesljivih dialektoloških podatkov, da je lahko pobuda med strokovno presojo ustrezno ovrednotena. Izvora številnih tovrstnih težav ni težko določiti – institucionalni okvir, v katerem mora delovati Koordinator nesnovne kulturne dediščine, namreč ni bil zasnovan za obravnavo tako kompleksnih pojavov, kot so narečni oz. jezikovni sistemi, niti ni bil ustrezno prilagojen v obdobju po ratifikaciji Konvencije.

Da je ta tip dediščinskih enot v opreki s temeljnim načelom podajanja pobud, ki naj bi prihajale od spodaj navzgor, tj. od narečne skupnosti do pristojnih institucij, lahko ponazorimo s preprostim primerom. Če bi denimo naključnega mimoidočega pripadnika narečne skupnosti, iz katere prihaja pobuda za vpis narečja v Register, prosili, naj pove nekaj šal in pregovorov, zapoje ljudsko pesem, našteje ledinska in hišna imena ter nam razloži, kako so nastala, se bi gotovo lahko nadejali vsaj nekaj tekstualnih drobcev iz njegovega osebnega repertoarja, ki bi odražali stanje lokalnega izročila. Ali bi lahko isti mimoidoči opisal tudi samoglasniški in soglasniški sestav svojega narečnega govora ter predstavil oblikoslovne značilnosti glagola? To je manj verjetno in kaže na to, da ta govorec o enoti dediščine, ki je z vpisom v Register uradno prepoznana kot »tudi njegova«, veliko težje pripoveduje in jo deli z drugimi, če se model neznanstvenega registra zgleduje po znanstvenem jezikoslovnem modelu. S tem pristopom Registru pridajamo lastnosti jezikoslovnega dela, npr. atlasa ali slovarja, kar je za namen predstavitve in oživitve neke narečne prakse odveč. Tudi izkušnje snovalcev doslejšnjih pobud potrjujejo, da je pri pripravi dokumentacije pomoč dialektologa ključnega pomena (Ivančič Kutin 2022: 115). Enote z višjo mero abstrakcije, ki se ni porodila v skupnosti, ampak izhaja iz jezikoslovnih teoretičnih konceptov, ima za pripadnike narečne skupnosti preprosto manjši narativni potencial (Hafstein 2018: 167), kar pomeni manj možnosti, da o enoti pripovedujejo, jo povežejo z osebnimi izkušnjami in ji omogočijo, da »zaživi« v skupnosti. Ena od nevarnosti, ki jo lahko tako jezikoslovno posredništvo povzroči, je tudi ta, da potencialni pobudniki novih enot to razumejo kot nezaupanje njihovim zmožnostim, ki prihaja po vertikali avtoriziranega dediščinskega diskurza navzdol, da vsebine praks, s katerimi živijo, ne znajo oz. ne zmorejo ustrezno predstaviti.

Ali je na podlagi trenutnih vpisov v Registru mogoče govoriti o sistematičnih, dolgoročnih in bolj razgibanih pristopih k obravnavam jezikovne dediščine?

Novi pristopi in potencialne rešitve so odvisni od dolgoročne strategije pristojnih in njihove pripravljenosti na spremembe trenutnega stanja. Zaradi zgoraj naštetih pomislekov vpisovanje posamičnih narečij ne more biti dolgoročno vzdržen pristop k oblikovanju polja jezikovne dediščine. V primeru preusmeritve dediščinjenja na primere konkretnih, tudi jezikovnih kulturnih praks se ponuja več ureditev (Mrvič 2022: 93–94), npr. 1) vpisovanje izvajanja slovstvenofolklornih enot kot narečnih tekstov, ki bi prevzeli nekakšno reprezentativno vlogo, 2) vnos praks varovanja, ohranjanja in promocije narečij, kot preplet strokovnega dialektološkega dela in naporov samoorganiziranih skupnosti in 3) opredelitev jezikovne dediščine kor opisne kategorije, skupne vsem enotam v Registru, s čimer bi postala integrirana v obrazec za oddajo pobude in kasneje vnesena v strukturo Registra – tudi pri dediščinjenih nejezikovnih praksah (kot npr. narečna terminologija pri vezenju ali pri pripravi prekmurske gibanice). Kažejo se tudi druge poti, denimo na primerih vodenja registrov nesnovne kulturne dediščine v tujini. Države pogodbenice, ki narečij načeloma ne vpisujejo v državne registre, nemalokrat vpisujejo prakse, neposredno povezane z narečno oz. jezikovno ustvarjalnostjo – v nemškem registru lahko kot zgled služi opis krovne enote »Regionalna raznolikost narečnega gledališča«, v francoskem registru pa denimo »Ljubiteljsko gledališče v okcitanščini«. Bržkone je prikladneje, da jezikovno dediščino obravnavamo kot organski in neločljivi del ostalih dediščinjenih praks, če so te tudi jezikovne, saj lahko z razrahljanjem togega okvira »eno narečje, en vpis« spodbudimo zavedanje, da do »popolnega popisa« vseh pojavov na celotnem državnem ozemlju kot dela »absolutnega Registra« ne more priti.

Namesto sklepa …

O nesnovni kulturni dediščini v Sloveniji se ne moremo več pogovarjati, ne da bi ob njej omenili jezikovno dediščino – in obratno. To besedilo izpostavlja le nabor nekaj izhodiščnih in ne v celoti razvitih vprašanj na naslovno temo jezikovne dediščine, h katerim bi lahko nanizali številna nova, npr. o tem, kako bodo vse novovpisane enote vstopale v dialog z že vpisanimi, pa o tem, kaj narediti z vpisanimi enotami po uvedbi morebitnih sistemskih sprememb, ter kako doseči doslednost v opisih enot, da bodo ti ponudili dovolj informacij in bili narejeni predvsem po meri lokalnih skupnosti, ki naj bi imele pri upravljanju glavno besedo. Odločitev za uvrstitev narečij med enote nesnovne kulturne dediščine, načrtna ali nenačrtna, je odprla vrata enemu izmed potencialno največjih jezikovno- in kulturnopolitičnih procesov v Sloveniji. S tem je omogočeno institucionalno zaledje in odprta nova pot skupnostim, ki si želijo podrobneje spoznavati svoje narečne govore in ohranjati ustvarjalne možnosti v njih, četudi le posredno. Za učinkovito jezikovno načrtovanje izbranega segmenta jezikovnega kontinuuma, tj. pri delitvi in pojmovanju dediščinjenih narečnih pojavov, se je treba »prilagoditi vsakokratnemu jezikovnonačrtovalnemu cilju in za sistematičnost oz. konsistentnost poskrbeti znotraj določenega okvira« (Stabej 2020: 25), pri čemer se z vsakim novim vpisom potreba po jasnih jezikovnodediščinskih smernicah le poveča, obenem pa postaja vse bolj razgiban tudi okvir, ki ga določajo na Koordinatorja naslovljene pobude iz narečnih skupnosti.