Dobrote slovenskih kmetij
Na Ptuju je letos potekal že 35. festival prehrambenih izdelkov Dobrote slovenskih kmetij, na katerem kmetovalke in kmetovalci iz celotne Slovenije – najštevilčnejše je zastopan vzhodni del države – predstavljajo svoje izdelke. Manjša skupina raziskovalk (Špela Ledinek Lozej, Primož Pipan, Ana Reberc) je obiskala razstavo pod vodstvom terenskega kmetijskega svetovalca KGZS in soorganizatorja razstave Jožeta Murka.
Festival organizira Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj v sodelovanju z Mestno občino Ptuj, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije in vsemi območnimi zavodi. Vsako leto (z izjemo obdobja protikoronskih ukrepov) en vikend sredi maja (17. – 19. 5. 2024) izdelki napolnijo sobane in hodnike Minoritskega samostana na Ptuju, kjer so na ogled javnosti. Vse tri dni potekajo tudi podelitve nagrad, zato je celoten dogodek zamaknjen v čas, ko je na kmetijah manj dela. Tako kmetice in kmetje lažje prevzamejo priznanje in si ogledajo razstavo ter vidijo, kaj počnejo drugi. Kaj je obiskovalkam in obiskovalcem najbolj všeč pa se vidi tudi po tem, kje kakšen keks ali olje manjkata.
Delo organizatorjev se začne že dolgo prej: na začetku leta objavijo razpis, terenske svetovalke in svetovalci KGZS pa vzpodbujajo kmete in kmetice, da prijavijo izdelke na ocenjevanje. Izdelki se zbirajo po območnih zavodih, prepeljejo na Ptuj, kjer vsako izmed 16 skupin izdelkov ocenijo strokovne komisije po strogih pravilnikih. Trajne izdelke ocenijo prej, krono razstave – izdelke iz žit oziroma pekovske izdelke – pa zaradi svežine ocenijo tik pred zdajci in jih nemudoma postavijo na razstavo.
Slavica Strelec, ki je letos prejela posebno nagrado za dolgoletno organizacijo dogodka, nam je razložila, da je število prijavljenih izdelkov iz žit v zadnjem desetletju močno upadlo. Včasih so jih prejeli več kot 400, ogromno je bilo pletenic, kmetice starejše generacije so to počele “za dušo”, zdaj je prijav v tej skupini izdelkov nekaj več kot 100. Razloge za to, zraven menjave generacij, povezuje z večjimi spremembami kmetijstva v Sloveniji. Razlika je tudi, da zadnja leta izdelke praviloma pošiljajo kmetije, ki imajo dopolnilno dejavnost in te produkte tudi tržijo, včasih pa je bilo več izdelkov, ki niso bili namenjeni prodaji na trgu, pove Jože Murko. Raznolikosti ne omejujejo, tako da se na razstavi znajdejo vsakovrstne dobrote – od dobro poznanih do inovativnih.
Nadejajo se tudi nadaljnjega sodelovanja z zamejskimi kmetijami, s katerimi so imeli letos tudi posvet, da bodo v prihodnje lahko ocenili in razstavili tudi njihove izdelke v večjem številu. Vprašanje je, kdaj bo možno ponovno videti celotno razstavo, saj organizatorji zaradi obilice dela potrebnega za razstavo, pomanjkanja angažiranega kadra in finančnih omejitev razmišljajo, da bi letno predstavili le nekaj skupin izdelkov, vsakih pet let pa postavili celotno razstavo.
Obisk razstave se je zaključil v kleti, kjer se zbirajo organizatorji in nastopajoči, ob narezku in sladkih dobrotah z razstave. Pred odhodom smo obhodili še stojnice nekaterih kmetij na dvorišču samostana, dodatno nam je obisk festivala popestril pater Milan Kos, ki nam je pokazal samostansko knjižnico z draguljem Trubarjevega Novega testamenta iz sredine 16. stoletja.
