Muzej norosti: Zapiski z zadnje postaje

Trate so podeželski kraj na severnem robu Slovenskih goric, ki leži tik ob slovensko-avstrijski meji. Čeprav se ponašajo s stoletji dolgo in razgibano zgodovino, so Trate zaradi meja, zgodovinske usode in še česa – morda veliko manj vidnega in dosti bolj naključnega – v 20. stoletju postale kraj na margini, z vsemi geografskimi in družbenimi značilnostmi takšnega položaja. Pisatelju Dragu Jančarju se je v noveli Smrt pri Mariji Snežni (1985) zapisalo, da tega kraja ni na »količkaj resnem evropskem zemljevidu«. O tem, da so Trate preprosto predaleč od »pametnih mest«, so leta dolgo razmišljali tudi vsakokratni politični odločevalci, ko so na mizo dobili zahtevo krajank in krajanov, da morajo vendarle nekaj storiti za kraj. Trate nimajo šole, cerkve ali kmečkega velegospodarstva, nimajo niti pomembnega podjetja ali tovarne. Imajo pa izjemno kulturno dediščino in ljudi, ki želijo stvari spremeniti na bolje. Pričujoči tekst je zgodba o nastajanju Muzeja norosti, zgodba o naporih lokalnih prebivalcev, da se Trate vendarle postavijo na zemljevid, nekakšni zapiski s terena, ki pričajo, da je možno vse. In še več. 

Osrednji in gotovo najpomembnejši kulturni spomenik v kraju je grad Cmurek, katerega prve omembe segajo v 12. stoletje. S strateško postavitvijo na skalni pomol nad reko Muro, po kateri od leta 1919 poteka državna meja, grad v širšem prostoru predstavlja edinstven kulturni spomenik in spada med pet najstarejših ohranjenih gradov na Slovenskem (Sapač, 2023). O gradu Cmurek smo do nedavnega vedeli malo ali nič. Osemsto osemdeset let dolge in razgibane zgodovine je namreč prekrival debel nanos zgodovine Zavoda za duševno in živčno bolne. Od leta 1949 do 2004 so v t. i. totalno ustanovo (Goffman, 1961/2019) nameščali ljudi iz vse Slovenije, ki so dobili oznako duševno ali živčno bolni. »Dolga leta je bila ta bolezen zatirana, da ni bil tisti več človek, je bil zaprt. Fertik! Nor je in gotovo!« je povedala ena od delavk, ki se je zaposlila v zavodu leta 1979.^[1] V času zavoda je v gradu Cmurek hkrati živelo okoli 350 ljudi, ki so tukaj praviloma ostali do smrti, Trate pa so postale sinonim za norišnico. V osemdesetih letih 20. stoletja je pošta brez težav na Trate dostavila razglednico nekje z juga Jugoslavije, na kateri je namesto naslova bilo izpisano le »pri norišnici na Tratah«. Kraja se je prijel sloves zadnje postaje, s katere se človek praviloma ne vrne. Stigma se je prijela tako ljudi, ki so živeli v zavodu, kot tistih, ki so tam delali, in celo krajanov, ki smo živeli ob zavodu. Dovtipi v smislu: Aha, s Trat si!? so bili nekaj povsem normalnega. 

V osemdesetih letih so Trate postale poznane še po zaslugi mladinskega kluba. Ta je pod okriljem tedanje Zveze socialistične mladine Slovenije deloval v prizidku starega mlina. Alternativna punk-rokerska scena globoko na podeželju je privabljala mlade od blizu in daleč. Poleg domačega benda s pomenljivim imenom Center za dehumanizacijo in dobro razvite glasbene scene so se začele odvijati še druge aktivnosti, pomembne za družbeno in kulturno življenje. Mladinke in mladinci so urejali in vzdrževali prostor za kulturne dejavnosti, skrbeli so za kulturni program v kraju, delali z otroki,^[2] izdajali fanzin ter z alternativnimi, zafrkljivimi in provokativnimi akcijami velikokrat premikali meje v glavah. Izkušnja nekdanjega Mladinskega kluba Trate, ki jo je v svoji obsežni monografiji opisal Rajko Muršič (2000), je svojevrstna dediščina, ki je danes v izjemno pomoč pri prizadevanjih za ohranitev kulturne dediščine, razvoj kraja in upor zoper sistemski spregled.

Vodstvo Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate in ministrstvo za socialne zadeve so jeseni leta 2004 enoto na Tratah slovesno zaprli z namenom, da bi stanovalce in stanovalke v večjem številu vključili v običajno bivalno okolje. Nekdanje prebivalce in prebivalke gradu Cmurek so preselili v manjše bivalne enote, razpršene po krajih okoli Trat. To je bil velik strokovni in civilizacijski korak v smeri dezinstitucionalizacije. Po zaprtju zavoda je na Tratah ostala praznina. Kmalu za tem so krajani in krajanke začeli opozarjati na propadanje gradu in potrebo po programih, ki bodo prinesli novo življenje. Pa ni bil samo grad. V samostojni Sloveniji so se na Tratah ukinile različne dejavnosti, zaklenila so se vrata vrste zgodovinskih objektov. Grajska kašča, stara grajska gostilna, ki se nahaja tik ob mostu čez reko Muro, dvorec Novi Kinek s parkom, Petkov mlin s prostori mladinskega kluba in stara pekarna so postali žrtve privatizacije in nepremičninskega trgovanja ter prepuščeni propadu. Stanje je bilo videti precej brezupno in ljudje smo se počutili nemočne vse do januarja 2013, ko se je rodila ideja, da bi v gradu Cmurek, ki je bil še edini v državni lasti, zasnovali Muzej norosti. Začetno idejo in razpoložljive moči so s svojim znanjem in izkušnjami podprli številni ugledni strokovnjaki in strokovnjakinje z različnih področij. Delo je ves čas potekalo prostovoljno in brez honorarjev.  

Kako smo zgradili Muzej norosti

V naslednjih mesecih se je sestavila ekipa soustanoviteljev muzeja, začeli smo z organizacijo prvih dogodkov, spoznavali smo se, preverjali interese in možnosti ter se strinjali, da bomo poleg zgodovine gradu Cmurek raziskovali in predstavili tudi ostalo kulturno dediščino kraja in jo skušali očuvati in predstaviti tako, da jo bodo vzljubili tudi drugi. Leta 2014 smo formalno ustanovili Muzej norosti z naslednjim poslanstvom:^[3] 

V Muzeju norosti si s svojimi dejavnostmi prizadevamo za ohranitev in revitalizacijo gradu Cmurek, v katerem je več desetletij deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate, in tako prispevamo k procesu dezinstitucionalizacije v Sloveniji. Skladno s poslanstvom si v Muzeju norosti prizadevamo vzpostaviti vsebinsko zaokrožen kulturni, strokovni, socialni in turistični center, ki bo vključeval tudi intenzivno delo za oživitev kulturne in naravne dediščine v okolici gradu Cmurek, povezovanje in delovanje lokalne skupnosti ter njenega vključevanja v širšo regijo, ki ob neposredni bližini državne meje vključuje tudi avstrijske kraje. Pri tem spoštujemo načela vzdržnega razvoja in skrbi za ohranitev okolja. 

Zasnovo muzeja je v precejšnji meri določilo tudi dejstvo, da muzeja ne bomo mogli postaviti, ne da bi se ukvarjali s težavno dediščino nekdanje norišnice. Ta je bila vse preveč prisotna, tako njene sledi v gradu kot tudi stigma, ki je prostor obremenjevala in zapolnjevala s spomini in pričevanji. Poseben izziv je predstavljalo dejstvo, da bomo ob tem kritično vrednotili zgodovino lastnega kraja. Zastavilo se je več vprašanj: (1) Ali sploh smemo uporabiti ime »Muzej norosti«? (2) Bomo koga prizadeli, odvrnili, prestrašili, užalili …? (3) Kako kritično predstavljati preteklost lastnega kraja in v njem živeti naprej? (4) Kako kritično predstaviti del slovenske zgodovine sosedom iz Avstrije? (5) Predsodki in stereotipi o Slovencih in Avstrijcih so med ljudmi namreč še kako živi. (6) Kako kot dediščino prikazati nekaj, kar službe, odgovorne za kulturno dediščino, niso ocenile kot vredno? (7) Kako v muzeju govoriti o praksah nameščanja ljudi v zavode, ko je to še običajna in popolnoma sprejeta kulturna praksa? 

Z izhodiščnimi vprašanji smo šli k tistim, ki so o zavodu največ vedeli in ki so z njim na tak ali drugačen način živeli. Obiskali smo sosede, upokojene delavke in delavce. Odpravili smo se do ljudi, ki so imeli izkušnjo življenja v zavodu, in jih spraševali o njihovih spominih. Bili smo dobro sprejeti, ljudje so nam radi zaupali svoje spomine. Leta 2016 smo s skromnimi sredstvi v sodelovanju s prof. Jožetom Hudalesom in njegovimi študenti in študentkami z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in študenti in študentkami pod mentorstvom tedanje asistentke Andreje Rafaelič s Fakultete za socialno delo iz Ljubljane pripravili in odprli razstavo Neskončne Trate norosti. Pričevanja nekdanjih zaposlenih, ljudi, nastanjenih v zavodu, svojcev, sosedov in drugih so govorila o tem, da prav nihče ni bil zadovoljen z načinom zavodske oskrbe. Pričevanj je bilo veliko in bila so zares raznolika, a vsa so govorila o nehumanih razmerah v nekdanjem zavodu za duševno in živčno bolne, o težkih okoliščinah in skromnih življenjskih pogojih. Eden od ciljev razstave je bil na primeru zavoda na Tratah pokazati delovanje in ustroj totalne ustanove, v katero so bili brezizhodno zapleteni tako osebje kot stanovalci. V naslednjih letih smo prvotno razstavo precej dopolnili in jo leta 2022 dopolnjeno in prenovljeno na novo odprli. Obiskovalci in obiskovalke Muzeja norosti si danes lahko ogledajo dva oddelka nekdanjega zavoda na Tratah. Pričevanja, predstavljena v avtentičnih prostorih in z opremo nekdanjega zavoda, učinkujejo še posebej močno.  

Izkušnje z obiskovalci muzeja

Muzej norosti je danes prostor spominjanja, govorjenja, izpovedovanja in poslušanja o težki zgodovini socialnega skrbstva s poudarkom na ustanovah za t. i. duševno bolne. Za muzej sta še posebej dragoceni dve skupini obiskovalcev, ki zahtevata drugačen pristop. Prva skupina so ljudje, povezani s stanovalci in stanovalkami zavoda na Tratah. To so bratje, sestre, nečakinje, vnuki, ki želijo deliti spomine o svojcih ali o njih iščejo informacije. Obiščejo pa nas tudi sosedje in z nami delijo travmatične spomine iz otroštva in tudi smešne prigode iz časa nekdanjega zavoda. V to skupino spadajo tudi nekdanji zaposleni, ki vsak s svojo izkušnjo prinese dodatne informacije in nove uvide. Vsi skupaj bogatijo zbirko pričevanj in pomagajo razumeti zgodovino zavoda. Druga skupina so ljudje, povezani z drugimi zavodi ali psihiatričnimi bolnišnicami. Govorijo o krivicah, pomanjkanju pomoči, neinformiranosti, izgubljenosti v sistemu, spominjajo se, da je sošolec, sosed ali prijatelj kar naenkrat izginil iz razreda ali soseske, da se je potem sled za njo ali njim izgubila, vedo le, da je (bil) nekje v nekem zavodu. Vsi skupaj nas učijo o tem, da je težka dediščina institucij, ki je za sabo prinesla socialno izključitev ljudi s težavami z duševnim zdravjem, še vedno tabu, predvsem pa aktualen in pereč problem, na katerega moramo odgovoriti skupaj. Srečanja z obiskovalci in obiskovalkami, ki nam pomagajo graditi muzej, so izjemno dragocena. 

Potem so tu še ljudje, ki s sistemom institucionalnega skrbstva nimajo izkušenj in ne poznajo njegovih slabih plati. Ti so po ogledu muzeja precej pretreseni. Številni prvič slišijo, da so ljudem v zavodih kršene človekove pravice. Pred ogledom muzeja so mnogi živeli v prepričanju, da so zavodi zgleden primer skrbi za ljudi. Dejstvo, da v Sloveniji še danes delujejo t. i. posebni zavodi, je še posebej obremenjujoče. Ljudje se sprašujejo, kaj lahko storijo, da bi prispevali k spremembi na bolje.  

Naloga muzeja

Naloga muzeja je, da ljudi ozavešča ne le o zgodovini, ampak tudi o sedanjem stanju. V Sloveniji namreč še vedno neuspešno stojimo pred izzivom zaprtja tovrstnih institucij, čeprav nas domača in mednarodna zakonodaja zavezuje k temu. Vse do danes je zavod na Tratah namreč edini v Sloveniji, ki ga je država dezinstitucionalizirala. V Muzeju norostismo ustvarili prostor poslušanja, spominjanja, javnega govora in ozaveščanja o odnosu družbe do ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju. Smisel in pomen takega muzeja dodatno podkrepi dejstvo, da se Slovenija uvršča v evropski vrh po številu ljudi, nameščenih v institucije za dolgotrajno oskrbo; povprečje za EU je 2 človeka na 1000 prebivalcev, v Sloveniji pa kar 11 na 1000 prebivalcev (Strategija, 2024).^[4] Grad Cmurek je danes prostor kolektivnega zagovorništva, detabuizacije, destigmatizacije ljudi z zavodskimi in psihiatričnimi izkušnjami in mobilizacije civilne družbe za veliko družbeno spremembo v smeri dezinstitucionalizacije in organizacije storitev v skupnosti. Ta sicer težka tema je predstavljena skupaj še z drugo raznovrstno dediščino,^[5] ki obiskovalce in obiskovalke opominja, da duševno zdravje in skrb zanj ne smeta biti izločena in obravnavana zgolj v posebnih prostorih, ampak morata postati del običajnega in vsakdanjega, tj. nekaj, s čimer vsi skupaj živimo. 

Muzej norosti pa je še mnogo več: je primer povezanosti in sodelovanja ljudi v okoliščinah, ko niti občina niti država nista imeli posluha za razvojne pobude ter varstvo kulturnih spomenikov in dediščine obmejnega kraja. Iz prostora bolečine in sramu smo grad Cmurek spremenili v muzej, izobraževalno središče, prostor strokovnih in skupnostnih dogodkov ter druženja nasploh. Dediščinska skupnost danes ljudem odpira vrata v enega najstarejših ohranjenih gradov na Slovenskem s poslanstvom, da se v muzeju pogovarjamo o človekovih pravicah in možnostih, kako lahko skupaj bolje skrbimo drug za drugega.