Hodinar 1 : Sečovlje – Škofije

Hodinar 1 : Sečovlje – Škofije

Januarja 2020 smo v okviru programske skupine na ZRC SAZU »Dediščina na obrobjih. Novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega« izvedli prvi »hodinar« – vrsto etnografskega pohoda med Sečovljami in Spodnjimi Škofijami. Ohlapno smo sledili dvema začrtanima potema – delu Evropske pešpoti E12 ali Mediteranski pešpoti (KEUPS), ki prihaja preko Španije, Francije in Italije v Slovenijo in gre naprej proti vzhodnemu Sredozemlju, in Stezam graničarjev skozi kamnolome miljskih hribov (Malečkar 2014), ubirali pa smo tudi svoje stranpoti, včasih bližje, drugič daljše približke dveh začrtanih poti. Zgodovina evropskih pešpoti sega v leto 1969, ko je bila v Nemčiji ustanovljena Evropska popotniška zveza. Danes je trasiranih dvanajst evropskih pešpoti, ki skupaj merijo okoli 70.000 km. Skozi Slovenijo potekajo tri evropske pešpoti E6, E7 in E12. Slovenski del pešpoti E12 vodi večinoma ob današnji slovenski obali. Uradno je bil slovenski del E12 odprt decembra 2016, njen lokalni skrbnik je Obalno planinsko društvo Koper, krovni skrbnik za Slovenijo pa Komisija za evropske pešpoti Slovenije KEUPS. Kot je povedal predsednik komisije: »Ta nova pot ne gre po neki novi trasi, temveč bo že obstoječe poti samo še nadgradila. Mi želimo, da tem potem, ki jih že imamo v Sloveniji, dodamo novo vsebino. In ravno E12 bo dala neko novo vsebino, z njo dajemo vedeti, da smo Slovenci tudi pomorski narod, da imamo Jadran, ki je izredno lep. Ravno na tem odseku od Škofij do Sečovelj lahko opazujemo fantastične stvari, ki jih je naredilo naše, slovensko morje« (Radio Ognjišče). Steze graničarjev imajo drugačne, bolj lokalne vizije in korenine. Učna steza je poimenovana po naravoslovcu in gozdarju, Premančanu Ivanu Jugu in vključuje šestnajst opazovalnih točk, ki vključujejo vaške pralnice, opuščene kamnolome, gozdne gaje, kamnite mize ipd. Če je prva pot obarvana z barvo morja, s spreminjajočimi se modrimi odtenki, je prevladujoča barva druge poti zelena. Okrasto rumena barva peščenjaka spremlja obe poti, vidna je na kamnitih ograjah, ki obrobljajo polja, pokaže se skozi razpoko starega ometa na hišah, grajenih iz peščenjaka, tlakuje gozdne poti, vgrajena je v stopnice mestnih kopališč v Žusterni.

Etnografski pohod je metodološko sledil napotkom Nicka Shepherda, profesorja arheologije in dediščinskih raziskav z Univerze Aarhus na Danskem in profesorja afriških študij in arheologije na Univerzi v Cape Townu (Shepherd 2018), v drobcih pa tudi mnoge druge poskuse etnografskih in drugih raziskovalnih pohodov v kontekstu fenomenološkega raziskovanja v okviru geografije in antropologije kot tudi mobilnih etnografskih pristopov (Buscher, Urry 2009). Morda je na tem mestu potrebno tudi omeniti, da je eden izmed pionirskih metodoloških poskusov etnografske hoje vzniknili tudi v slovenski etnologiji že sredi devetdesetih let 20. stoletja, pred naraščanjem popularnosti t. i. etnografskih sprehodov, v okviru raziskave o trgovskih poteh ženskih preprodajalk iz Istre, imenovanih Šavrink (Rogelja, Ledinek 1996, 2000).

Nick Shepherd je svoje večdnevne hodinarje (walking seminars) izvajal v Južnoafriški Republiki, kjer je na univerzi vodil program Dediščina in javna kultura v Afriki. Kot je Shepherd zapisal v uvodniku publikacije Walking Seminars. Embodied Research in Emergent Antropocene Landscapes, so imeli njegovi seminarji tri osrednje cilje:

  1. raziskati presečišča med konvencionalno znanostjo in umetniškimi praksami;
  2. uporabiti hojo kot metodologijo za raziskovanje pokrajine in zgodovine;
  3. ponovno premisliti čas, materialnost in spomin.

Shepherd govori o svojih seminarjih kot o kuriranih dogodkih v okviru katerih (izbrani) udeleženci razmišljajo o določenem, že v naprej pripravljenem raziskovalnem vprašanju, udeleženci sami, kot tudi diskusije med njimi, pa predstavljajo osrednji vir informacij za oblikovanje odgovorov na zastavljeno vprašanje. Ena izmed idej v ozadju hodinarjev je želja po brisanju hierarhij med teorijo in prakso, med znanstveno-raziskovalno in kreativno prakso. V ta namen so Shepherdovi seminarji oblikovani tako, da vzpodbujajo hibridna sodelovanja, takšna, ki vključujejo arhitekte, filozofe, koreografe, antropologe idr. ter jih vabijo, da skupaj razmišljajo o določenem raziskovalnem vprašanju. Vez med »resnostjo« in »igrivostjo« in stapljanje obeh ob raziskovalni hoji je prav tako v središču zanimanja. Kot zapiše Shepherd: »Igrivosti ne razumem v opoziciji z resnostjo, ampak kot nekaj, kar je v dosti bolj kompleksnem razmerju z njo, kot kazalnik specifične vrste resnosti« (prevod avt. 2018).

Našega januarskega seminarja se je udeležilo sedem raziskovalcev, formiranih znotraj različnih disciplin. Čeprav smo si bili disciplinarno dosti bližje, kot udeleženci na Shepherdovih seminarjih, je bilo vseeno zanimivo premisliti Shepherdovo idejo, da so discipline vrsta alibijev, ki (lahko) kreirajo nasilje (ibid). Prav tako je bilo zanimivo opazovati skupinsko hojo, fizično aktivnost, ki je blažila »disciplinarno nasilje« in nekje »med tukaj in tam« zaokrožila naše ostre in včasih disciplinarno ali osebno zamejene misli (in predsodke) z vzajemnim spoštovanjem in/ali razumevanjem. Na začetku naše poti je vsak udeleženec prejel beležko z jasno zastavljenimi raziskovalnimi vprašanji in ohlapen oris pohodne metodologije. Vsak izmed udeležencev je imel svojo nalogo (npr. vodenje večerne refleksije dneva, orientacija in vodstvo po terenu, urejanje arhiva po pohodu ipd.), sama pa sem kot organizatorka dogodka poskrbela za izbiro poti, pripravila sem beležke, oblikovala raziskovalni vprašanji ter organizirala hrano ter prenočišča. Tudi tu sem sledila Shepherdovim napotkom, da je pot potrebno dobro organizirati v smislu hrane in prenočišč, teoretsko-metodološka vprašanja, o katerih zlahka razpredamo v učilnicah, pa je pred pohodom dobro pustiti ob strani. Jih prepustiti vetru. Včasih je manj (napotkov) več.

In smo šli. Hodili smo tri dni, na dan pa smo prehodili okoli dvajset kilometrov, kar je bil nekakšen kompromis med časom, namenjenim opazovanjem določenih tabel, muzejev, pogovori z ljudmi… in časom za hojo – preprosto fizično aktivnostjo premikanja telesa po prostoru, ki je bila v tem metodološkem eksperimentu prav tako ključna. Kot vse zgoraj opisano, je, sledeč napotke Shepherda, po hodinarju ključna tudi neke vrste ad hoc publikacija – v našem primeru bo to knjižica, ki bo kmalu dostopna tudi na Heriskopu. Knjižica bo sestavljena iz uvoda, ki pojasnjuje ozadje hodinarja, sledile ji bodo krajše refleksije udeležencev (oblikovane po navdihu; lahko v obliki članka, črtice, izseka iz terenskega dnevnika, risbe ali pesmi) in osrednji del knjižice, ki izhaja iz ene izmed večernih delavnic – izboru fotografij udeležencev, ki s par pripisanimi stavki pod fotografijo odgovarjajo na zastavljeni vprašanji: Kaj je dediščina? in Kaj dela dediščina? (na opazovanem območju). V duhu teorij iz polja critical heritage studies (Smith 2006) bi si bilo morda bolj smiselno zastaviti samo drugo vprašanje, ki kaže na aktivno in procesualno naravo dediščine. Kot organizatorica srečanja sem tvegala, skupini sem zastavila tudi prvo, precej esencialistično vprašanje. Zdelo se mi je namreč, da si moramo odgovoriti tudi na to vprašanje, sami, z lastnimi izkušnjami, ga ovreči ali sprejeti, osvetliti relacijo med obema vprašanjema. Včasih je korak nazaj hitrejša pot do cilja.