Odrazi jezikovnega stika v narečnem besedotvorju

Zdi se, da jezikovni stik vedno povzroča spremembe. Zgodovina ne beleži primerov jezikovnih skupnosti, ki bi se stikale, še manj prepletale, pa stik ne bi vplival na njihove jezike

Hickey 2010: 7

Tersko narečje, najzahodnejše narečje slovenščine, se uvršča med narečja primorske narečne skupine. Govori se v dolinah reke Ter in njenih pritokov v zahodnem delu Beneške Slovenije, obmejnem hribovitem območju na severozahodu Avtonomne zvezne dežele Furlanije ‑ Julijske krajine v Republiki Italiji (gl. Ježovnik 2018: 95–97). Narečje predstavlja skrajni zahodni rob južnoslovanskega jezikovnega prostora in hkrati skrajni doseg prvotne južnoslovanske naselitve na tistem območju ter je praktično od tedaj v neprekinjenem jezikovnem stiku s sosednjimi romanskimi govori.^[1]

Vpliv stičnih jezikov na neki jezik laično najprej opazimo v prevzemanju besedja, vendar je pogosto precej širši, odraža se tudi na globljih ravneh.^[2] Medtem ko je tersko narečje podvrženo močno napredovali zamenjavi jezika v prid zlasti (knjižne) italijanščine (isti: 97–99), pa je bilo v preteklosti, kot pričajo številni besedni, oblikovni in skladenjski vplivi, v najintenzivnejšem in najdlje trajajočem stiku s furlanščino. V tem prispevku obravnavamo vpliv furlanskega jezika na besedotvorno raven, kot se izkazuje v govoru kraja Ter/Pradielis na skrajno zahodnem delu terskega narečja, in sicer na primeru izpeljanih samostalnikov.

Heteromorfija in izomorfija ter posredno in neposredno prevzemanje morfemov

Merkù (1996) v kontekstu obravnave tipov tvorbe krajevnih imen v Terski dolini glede na prevzetost njihovih morfemov^[3] piše o izomorfiji in heteromorfiji. Izomorfne so tiste tvorjenke, ki so v nekem idiomu v celoti tvorjene z neprevzetimi morfemi. Heteromorfne so po drugi strani tiste tvorjenke, ki so tvorjene z morfemi različnega izvora; pri tem gre lahko za tvorjenke s prevzeto osnovo in neprevzetim obrazilom, npr. báːnk-ić ‘manjša klop s skrinjo’^[4] ali frambuìːsca ‘kraj, kjer rastejo maline’^[5], ali za tvorjenke z neprevzeto osnovo in prevzetim obrazilom, ki jim bo v nadaljevanju posvečena posebna pozornost.

Glede na ustaljenost oziroma prepoznavnost morfema kot prevzetega ali neprevzetega lahko heteromorfne tvorjenke prehajajo med izomorfne. Ker je npr. beseda míːza ‘klop’^[6] danes med govorci prepoznana kot neprevzeta, je izpeljanka míːz‑ica ‘manjša klop’ izomorfna; enako velja npr. za tvorjenke s pripono ‑ar, saj je zaradi časovne oddaljenosti prevzema pripona prepoznana kot neprevzeta.^[7]

V terskem narečju pričakovano prevladujejo izomorfne tvorjenke. Produktivno se v besedotvorje vključujejo tudi številne prevzete osnove, iz katerih se tvorijo heteromorfne tvorjenke z neprevzetimi obrazili – prevzete osnove so večinoma furlanskega izvora. Primeri heteromorfnih tvorjenk z neprevzetimi osnovami in prevzetimi obrazili so neprimerno redkejši, a toliko več povedo o naravi jezikovnega stika med slovenščino in furlanščino.

Prevzemanje besedotvornih morfemov (afiksov oziroma pon) namreč poteka bodisi posredno ali neposredno. Pri posrednem prevzemu ciljni jezik iz izhodiščnega jezika najprej prevzame večje število besed, tvorjenih z isto pripono. Tako prevzete besede, tvorjene že v izhodiščnem jeziku, praviloma družita enaka morfemska struktura in besedotvorni pomen. Posledično govorci ciljnega jezika sčasoma – morda več generacij po prevzemu – prepoznajo njihovo strukturno členitev in začnejo prepoznani morfem uporabljati za tvorbo novih besed z enakim besedotvornim pomenom (Seifart 2015). Na takšen način se je denimo v angleščini uveljavila pripona -able, prevzeta iz (normanske) francoščine: izvorno francoske besede, kot npr. profit-able, honour-able, deceiv-able, so bile v angleščino prevzete kot celovite enote, kasneje pa se je pripona razširila na neprevzete osnove, kot v primerih know-able, speak-able, work-able (isti). Neposredni prevzem poteka brez vmesne faze. Govorci ciljnega jezika morfem prevzamejo iz izhodiščnega jezika in z njim tvorijo besede v lastnem jeziku, ne da bi prej prišlo do prevzema tvorjenega besedja iz izhodiščnega jezika. Nujen pogoj za tovrstno prevzemanje pa je dvojezičnost govorcev ciljnega jezika, ki morajo izhodiščni jezik obvladati do te mere, da lahko razpoznavajo strukturo tvorjenk v izhodiščnem jeziku (isti). Kot bo prikazano v nadaljevanju, je v terskem narečju mogoče prepoznati heteromorfne tvorjenke s prevzetimi obrazili, ki so v jezik vstopila tako s prevzemanjem prvega kot s prevzemanjem drugega tipa.

Primer posrednega prevzema: pripona ‑in

Potencialni primer posrednega prevzema besedotvornega morfema v teku predstavlja pripona ­-in. Pravzaprav ne gre za čisti prevzem, temveč potencialno za naslonitev na v narečju sicer neproduktivno pripono slovanskega izvora (Sławski 1976: 120–123). V gradivu so namreč zabeleženi trije samostalniki s to pripono: jáːblin ‘jablana’, ospoˈdin ‘gospodar’, peteˈlin ‘petelin’. Pri prvem je tvorjenost mogoče razpoznati s primerjavo s samostalnikom jáːbuk ‘jabolko’, pri drugem pa z ženskospolsko ustreznico ospodíːńa ‘gospodarica’; tretji samostalnik v narečju učinkuje kot netvorjena beseda.

Nabor besedja s to pripono povečuje nezanemarljivo število iz furlanščine prevzetih besed:

• furlanske tvorjenke z enakozvočno pripono ‑in, npr. bokìːn ‘tele’ ← furl. bochin ‘isto’, kunìːn ‘kunec’ ← furl. cunin ‘isto’, pọ̀ːdin ‘vedro’← furl. podin ‘isto’, saìːn ‘surova mast’ ← saìn ‘isto’, sapìːn ‘cepin’← furl. sapin ‘isto’ …;
• furlanski samostalniki na ‑i, ki se v narečju podaljšujejo z ‑n^[8]: npr. lìːbrin ‘knjiga’ ← furl. libri ‘isto’, làːbrini ‘ustnice’ ← furl. labri ‘isto’, spàːlin ‘vrvica’ ← furl. spali ‘vrv’, tìːmplin ‘sencè’ ← furl. timpli ‘isto’ …

O aktivni prepoznavi furlanske morfemske strukture tovrstnega besedja (in vsaj začetni stopnji integracije pripone v narečni sistem) priča vzporedna tvorjenka k prevzeti besedi bok‑ìːn, ženskospolsko poimenovanje z neprevzeto pripono ‑ica: bọ̀ːk‑ica ‘telica’ (prim. furl. bochete ‘isto’).

Primer neposrednega prevzema: morfem -at­- v sestavljenih priponah

V primerih tvorjenk sin‑àːt‑ić in scer‑áːt‑ica je mogoče razpoznati morfem ‑at‑. Besedni družini, v kateri se uvrščata, je mogoče opredeliti na naslednji način:

• sìːn ‘sin’ in ‘mladenič’ – siˈnić ‘deček’ – sinàːtić ‘mlad deček’ in
• sćìː ‘hči’ in ‘mladenka’ – sceríːca ‘deklica’ – sceráːtica ‘mlada deklica’.

Morfem ‑at‑ tvorjenkam torej prvotno pridaja besedotvorni pomen manjšalnosti, do česar je verjetno prišlo po tistem, ko sta tvorjenki siˈnić in sceríːca ta pomen izgubili. Manj verjetno je, da bi v besedotvorni podstavi nastopal izpeljan pridevnik s pripono ‑at^[9]; pač pa je bolj verjetno, da gre za vrinjenje prevzetega morfema ‑at‑, ki se je razvil iz lat. ‑attus. Ta se v furlanščini rabi zlasti za tvorbo slabšalnic in v manjši meri za poimenovanja samcev pri živalskih vrstah; vendar pa je v primeru poimenovanj za mlade osebe izgubil prvotno slabšalno konotacijo in označuje (zelo) mlade osebe (de Leidi 1984: 60–62): furl. fant‑at ‘deček’ ← fant ‘mladenič’, frut‑at ‘mlad otrok’ in ‘mlad deček’ ← frut ‘otrok’ in ‘deček’, frut‑ate ‘mlada deklica’ ← frute ‘deklica’.

Drugi primeri občnih imen z morfemom ‑at‑ v obravnavanem govoru niso izpričani, Merkù (1996) pa za bližnje področje navaja več primerov mikrotoponimov s slovensko osnovo in z omenjeno pripono, med drugim tudi dva primera s sestavljeno pripono ‑at‑ić: Dolinata, Meát, Meata, Njiváta, Oráta, Patokat ter Lazatič in Robatić. Dejstvo, da v gradivu ni zabeležen noben primer prevzete furlanske besede s to pripono, bi kazalo na neposredni prevzem pripone.

Prevzem besedotvornega pomena s križanjem pripon: pripona -ar

Vse zabeležene tvorjenke s pripono ‑ar so tvorjene iz samostalnikov. Določiti je mogoče besedotvorna pomena opravkar oziroma opravljalnik^[10], ki številčno prevladuje, in mesto nahajanja, natančneje ‘kjer je spravljeno, se nahaja, kar označuje besedotvorna podstava’.

Medtem ko je prvi besedotvorni pomen podedovan, znan v vseh slovanskih jezikih, drugi za to pripono ni splošno značilen (Bajec 1950: 25, Sławski 1976: 21–23). Besedotvorni pomen mesta nahajanja pa je lahko posledica vpliva prevzetih furlanskih tvorjenk z enakozvočno pripono ‑âr, ki se rabi za tvorbo tvorjenk z obema navedenima besedotvornima pomenoma (de Leidi 1984: 46–52). Oba pomena sta v obravnavanem govoru izkazana tudi pri besedah, prevzetih iz furlanščine (nekatere lahko že v jeziku dajalcu delujejo kot netvorjene): bećàːr ‘mesar’ ← furl. becjâr ‘isto’, mulinàːr ‘mlinar’ ← furl. mulinâr ‘isto’; ʒ́alinàːr ‘kokošnjak’ ← furl. gjalinâr ‘isto’, solàːr ‘spalnica’ ← furl. solâr ‘podstrešna soba’ (izvorno lat. sol‑arium ‘prostor, osvetljen s sončno svetlobo’).

Izvorno furlansko (in torej v narečju vsaj teoretično netvorjeno) besedje je mogoče praviloma razpoznati po padajočem tonemu (‑àːr), medtem ko je za neprevzeto pripono značilen rastoči tonem (-áːr). Vendar zabeleženi primer tvorjenke celàːr kaže, da je tudi prevzeti morfem v narečju prepoznan kot pripona in produktiven. Da med narečno pripono ‑áːr in (pozno prevzeto) pripono ‑àːr prihaja do mešanja, pa kažeta denimo višje navedeni tvorjenki kokosáːr in prascáːr – pričakovali bi namreč bodisi nenaglašeno pripono ali pripono s padajočim tonemom.

Tvorjenke s pripono ‑ar s besedotvornim pomenom mesta nahajanja so, sodeč po gradivu za poimenovanja hlevov za različne živali, ki ga navaja SLA 2, omejene zgolj na tersko narečje. Navedeno poimenovanje za čebelnjak v istem viru v točkah terskega narečja ni zabeleženo, v po dveh točkah sosednjega rezijanskega narečja pa sta zabeleženi poimenovanji be̤čṳlȃr in bəčulȃr, ki sta enakega izvora kot tersko celàːr, ter kokošȃr; v drugih narečjih tovrstna raba ni izkazana (SLA 2). Geografsko omejenost izpeljank s pripono ‑ar s tem besedotvornim pomenom zgolj na narečji v najbolj intenzivnem stiku s furlanščino lahko (s pridržkom zaradi omejenega gradiva) jemljemo kot dodaten dokaz, da je do nastanka besedotvornega pomena prišlo zaradi jezikovnega stikanja s tem jezikom.

Povzetek: heteromorfne tvorjenke s prevzetimi priponami

Edini primer občnoimenske heteromorfne tvorjenke s prevzetim obrazilom, ki ga navaja Merkù (1996: 256), je beseda konjésa ‘kobila’, zabeležen na Njivici/Vedronza. Beseda je izpričana tudi v govoru Tera in se rabi sopomensko z neprevzeto (in za občutek govorcev netvorjeno) besedo kobíːla. V istem govoru pa je mogoče najti še več primerov tovrstnih tvorjenk (nekateri so bili navedeni že predhodno):

• koń‑ẹ́ːsa ‘kobila’ ← koń + furl. ‑esse, it. ‑essa,
• pian‑c‑èːla ‘pijanka’← piàːn‑ac ‘pijanec’ + furl. ‑ele, it. ‑ella,
• cel‑àːr ‘čebelnjak’ ← cèːla ‘čebela’ + furl. ‑âr,
• cel‑ọ̀ːn ‘čmrlj’ ← cèːla ‘čebela’ + nar. furl. ‑ôn,^[11]
• uc‑ọ̀ːn ‘oven’ ← óːu̯ca ‘ovca’ + nar. furl. ‑ôn,
• morfem ‑at‑ v sestavljenih priponah v primerih sinàːtić ‘deček’ in sćeráːtica ‘deklica’.

Priponi ‑ẹ́ːsa in ‑éːla ter morfem ‑at‑ v sestavljenih priponah iz zadnje alineje se v govoru ne pojavljajo pri nobenem drugem občnoimenskem primeru ter so jasen primeren neposrednega prevzemanja pripon (Seifart 2015).

Kaj tovrstne tvorjenke sporočajo?

Predstavljeni primeri prevzemanja besedotvornih morfemov ponujajo vpogled v naravo jezikovnega stika s sosednjimi romanskimi idiomi, točneje s furlanščino. Osnova za posredni prevzem morfema je dotok večjega števila besed iz izhodiščnega jezika, kar kaže na dolgotrajnejše sobivanje dveh jezikovnih skupnosti, med katerima potekata aktivna komunikacija in izmenjava kulturno specifičnih konceptov in dobrin. Primeri neposredno prevzetih pripon pa nujno kažejo na dvojezičnost narečnih govorcev oziroma aktivno jezikovno obvladanje stične furlanščine. Podobna analiza narečne furlanščine v katerem izmed krajev, ki mejijo na območje Terskih dolin, pa bi šele dala odgovor na to, ali je izmenjava obojestranska ali le enosmerna.