Rabe črnske preteklosti v Združenih državah Amerike

Raziskovanje rab preteklosti v Združenih državah Amerike (naprej ZDA) je vse prej kot enostavno početje, saj so sodoločene s procesi, ki segajo v predkolonialni, kolonialni in imperialistični kontekst družbe, dediščina [heritage] pa se pomensko bolj veže na korenine [roots], rodovnik, kot gradnjo nacije. Ne samo, da se gibljemo na neevropskem terenu, v katerega se svojevrstno umeščajo raznolike oblike ukvarjanja s preteklostjo, temveč se borba za rabe lastne preteklosti odvija na podlagi rasnega kapitalizma. Po enomesečnem spoznavanju Združenih držav Amerike (ZDA) na terenskem obisku novembra 2022 je sledila nova odprava, še preden je bil čas premisliti prve terenske izkušnje praznovanja Halloween (noč čarovnic) in Thanksgiving (zahvalni dan), prostovoljenja pri Books to prisoners (knjige za zapornike) ter pogovorih o črnski zgodovini in lokalnih iniciativah kot je African American Heritage Trail (afroameriška dediščinska pot). Februarja sem se ponovno odpravila na teren v Champaign-Urbana, območje priznanega univerzitetnega kampusa University of Illinois Urbana-Champaign zvezne države Illinois v ZDA. Pred odhodom sem iz zavetja ljubljanske pisarne raziskovala spletno medijsko krajino, ki nepregledno in hiperproduktivno množi govor o črnski preteklosti. Izstopajo obdobja povečane aktivnosti v času obeleževanja meseca črnske zgodovine februarja in okrog praznika Juneteenth, drugega državnega praznika neodvisnosti, ki se praznuje v spomin na javni razglas osvoboditve sužnjev 19. junija 1865 v Galvestonu, TX. Pričakovala sem, da bo tudi na terenu obilica možnosti slišati, videti in prisostvovati dogajanju vezanem na črnsko zgodovino v času meseca črnske zgodovine, a sem se pri tem uštela.

            Na pobudo zgodovinarja Carterja G. Woodsona se je leta 1926 začel obeleževati Negro History Week (teden črnske zgodovine) s ciljem institucionalizacije obravnave črnske zgodovine v šolah. Delo črnskega dela populacije je sploh omogočilo nastanek ZDA kot jih poznamo danes in igralo temeljno vlogo pri vzponu globalnega kapitalizma, kljub nečloveškemu zatiranju  pa prispevalo pomembne kulturne, znanstvene in ekonomske dosežke. Še danes njihovo delo v preteklosti ni obvezni del šolskega kurikula, temveč zaseda obrobja z izbirnimi vsebinami, ki jih obiskujejo v glavnem črnski otroci. Mnogo zveznih držav ima celo zakonske prepovedi določene literature povezane z rasizmom oziroma raso in LGBT vsebinami v šolskih knjižnicah. Pri tem izstopa Florida, ki je letošnje leto sprejela tri različne zakone: (1) HB1557 do tretjega razreda prepovedujejo vsebine vezane na spol in spolnost, (2) HB7 prepoveduje poučevanje vsebin, ki povzročajo občutke krivde ali negativnega stresa, (3) HB1467 zahteva baze podatkov knjižničnega fonda z iskalnikom in da knjige ne smejo vsebovati pornografskega ali mladoletnim škodljivega materiala^[1]. Tekom mojega obiska so se strokovna združenja na področju črnskih študij in zgodovine intenzivno ukvarjala z rasističnim napadom floridskega guvernerja Rona DeSantisa proti izvajanju predmeta Afroameriške študije na srednjih šolah kot tudi proti napovedim zmanjšanja ali ukinitev financiranja univerzitetnih oddelkov za črnske študije. Sogovorniki napade na akademski prostor pripisujejo dejstvu, da je mnogo vodij gibanja Black Lives Matter (Črnska življenja štejejo) izobrazbo pridobilo ravno na teh oddelkih^[2].

            V okolju univerzitetnega prostora, kjer sem opravljala teren, je direktorica Centra za afriške študije opozorila, da so v nastajajoči oddelki za črnske študije – priborjeni z neumornimi študentskimi boji v 60. in 70. letih – šele po več desetletjih omogočili vzpostavitev intelektualne srenje in dovoljšnega števila študirajočih, ki danes arhivirajo, raziskujejo arhive in objavljajo raziskave o doslej zapostavljenih področjih zgodovine ZDA. Kljub temu, da ima skorajda vsak kraj v tej državi zgodovinsko ali genealoško društvo, kjer si ljudje s (skoraj brez izjeme) priseljensko preteklostjo prednikov poskušajo pridobiti podatke, je malo arhivske dokumentacije o črnskem prebivalstvu, malo zgodovinjenja in še manj obeležij. Na neki zgodovinski točki pa sled o njih preprosto izgine med tobačnimi polji ali v atlantskem oceanu … Ob obisku zgodovinske sobe v sosednjem mestu od koder je starejši zgodovinar s katerim sem sodelovala, je bilo zanimivo spremljati pogovor med njim in njegovo belsko vrstnico, ki je odraščala v bližini. Spregovoril je o svojih spominih iz mladostništva in agresivnih napadih na črnsko skupnost preko rušenja šol v prevladujoče črnskih soseskah ali rušenje trgovinsko-obrtniškega kompleksa za gradnjo avtoceste, a je upokojenka presenečeno zmajevala z glavo^[2]. Je možno, da zares ni vedela, da se to dogaja v njenem mestu?

            V javnem prostoru ni veliko označb, ki bi opomnile mimovozeče in redkeje tudi mimohodeče na preteklo dogajanje kraja vezano na črnsko prebivalstvo. To poskušajo spremeniti z African American Heritage Trail v povezanih mestih Champaign in Urbana, kjer dve črnski upokojenki vodita ekipo, ki raziskuje črnsko zgodovino kraja s poudarkom na pomembnih dogodkih, krajih in doprinosih posameznikov ter skupnosti. Na spletu je že dostopen zemljevid z označenimi točkami in opisi njihove zgodovinske pomembnosti, v začetku marca pa so z manjšo slovesnostjo odkrile tudi prvi fizični pano v prostoru, ki obeležuje obisk slavnega abolicionista in govorca Fredericka Douglassa v mestu. Zaenkrat so na zemljevidu zgolj pozitivni vidiki: boj za doseganje večje enakopravnosti, uspehi črnih meščanov, namerno pa izpuščeno (strukturno) rasno nasilje vezano bodisi na institucionalizirano bodisi vigilantsko prakso ideologije bele nadvlade. V prostor je v času svetovnih protestov proti smrtonosnemu policijskemu nasilju nad črnskim prebivalstvom občina Champaign zraven uradno izdane resolucije^[3] vpisala tudi obeležje tega boja za rasno enakopravnost – eni izmed ulic so dodali častno ime Black Lives Matter (BLM). Še vedno si skupnost prizadeva, da bi eno izmed ulic v mestu poimenovali po 13-letniku, ki ga je 2015 s strelnim orožjem na dvorišču tetine hiše, kjer je živel, ubil policist^[4]. Zgolj teden dni po mojem prihodu je v bližnjem mestu, oddaljenem zgolj nekaj kilometrov, policist ubil 21-letnega črnca, ki je bil nelegalno zaustavljen na ulici^[5]. Vendar novica o tem ni zaokrožila med ljudmi v univerzitetnem mestu ali – z nekaj izjemami – v javnih občilih.

            S pomočjo kolegice, ki v Saint Louisu raziskuje gibanje za delavske pravice Fight for $15 zaposlenih pretežno v obratih s hitro prehrano in njegovo povezavo z Black Lives Matter, sem obiskala sosesko v Fergusonu, kjer je bil 2014 s strani policista ubit 18-letni Michael Brown. Na tleh pločnika sva po nekaj iskanja našli obrabljeno spominsko ploščo. Kolegica je dvignila pogled in opozorila, da to ni več ista soseska, kot je bila – spremenilo se je ime. Zamenjalo se je podjetje, ki oddaja stanovanja, vodjam protestov po Mikeovi smrti in še večjih vstaj po oprostitvi policista pa niso podaljšali najemnih pogodb. Kljub temu, da je na tem kraju spominska plošča, skupnosti, ki je doživela tako brutalno državno nasilje kot tudi stopila skupaj z zahtevami po pravičnosti, ni več. Preden je gibanje BLM postalo globalno, je ravno takrat in tam doživelo prvi razcvet. Množice so se zgrnile na ceste mesta in zahtevale konec policijskemu nasilju, kar so državni represivni aparati surovo zatrli (nazoren prikaz najdemo v dokumentarnem filmu Whose streets? Iz leta 2017^[6]

). Na mestu, kjer so protestniki zažgali bencinsko črpalko QuickTrip, sedaj stoji The Salvation Army Ferguson Community Empowerment Center (skupnostni center), pred njim pa klop in spominska plošča Michaelu Brownu vlita v beton zapolnjen s predmeti, ki so jih ljudje vedno znova prinašali na vsakodnevno s strani oblasti odstranjeno obeležje na mestu njegove smrti.

            Za nekoga, ki aktivno sprašuje in opazuje vpisovanje črnske preteklosti v prostor, je na voljo obilica akterjev, krajev, zgodb in institucij, vendar te ostajajo v podtalju. Nahajajo se v nekakšnem medprostoru prisotnega in odsotnega, vključenega in izključenega iz zgodbe o ZDA. Vsako mesto, kamor usmerimo pogled, pa je še danes konfliktno in prizorišče boja za ohranjanje določenega kolektivnega spomina. Tekom celotnega februarja sem se poskušala udeležiti čim več dogodkov o črnski zgodovini in dediščini, a sem kmalu ugotovila, da jih kljub ogromni univerzi in združenih mestih Champaign-Urbana z veliko črnskega prebivalstva pravzaprav ni. Nazadnje sem obiskala zgolj dva. Predavanje preko spleta iz Chicaga preseljenega pastorja o radikalni črnski zgodovini, organizirano s strani First Followers, organizacije, ki dela na področju skrbi za ljudi izpuščene iz zaporniških institucij in okroglo mizo v prostorih univerze z naslovom How do we free us?, kjer je bil poudarek bolj kot na zgodovini na tem, kako se danes boriti za enakopravno prihodnost. Zakaj ni bilo več dogodkov? Eden izmed sogovornikov mi je zafrkljivo dejal, da morda bi bilo pa bolje, če februarja ne bi storili ničesar in ničesar javno obeleževali^[7]. Morda bi ta manko imel večjo težo kot pričakovana proliferacija dogajanja in njegova komodifikacija. O črnski zgodovini sem nazadnje največ slišala pri nedeljskih mašah od istega pastorja, ki je nastopil na obeh dogodkih. Ta je cerkveno skupnost tudi pozval, da skupaj posvetijo drugo prostorsko obeležje African American Heritage Trail, ki bo označevalo najstarejšo črnsko cerkev v mestu Champaign. Zgodovinar pa je večkrat poudaril, da je rešitev v sodobni obliki freedom schools (svobodnih šol), dediščini neodvisnih črnskih šol iz časa Civil Rights Movement (gibanja za državljanske pravice) in rasne segregacije, kjer bi danes otroci lahko dobili znanje o svoji zgodovini. Črnska preteklost in njeno vpisovanje v javni prostor se tako giblje med konfliktnostjo v institucionaliziranem državnem okolju in samoniklimi praksami lokalnih skupnosti soočenimi z raznovrstnimi omejitvami. Dostopnost spletnih informacij se je izkazala kot nujna za orientacijo v prostoru, a žal ne pove prav veliko, kako se boj za priznavanje črnske preteklosti z veliko dela in premagovanjem ovir poskuša vzpostaviti v lokalnem okolju s strani skupnosti.