Ribe in dediščina – primer ciplja in gojenega brancina v severovzhodnem Jadranu

Riba ni zgolj primerek morskega vretenčarja, ki za velik del človeštva predstavlja ključen prehrambni vir. Lahko je tudi pokazatelj, kako dediščina kot posebna vrsta imaginarija izpričuje družbene, kulturne, politične in gospodarske spremembe. Po Salazarju (2012) so imaginariji “družbeno posredovani reprezentacijski sklopi, ki so v interakciji z osebnimi predstavami ljudi in se uporabljajo kot sredstva za ustvarjanje pomena in oblikovanje sveta”. V tem smislu je dediščina posebna vrsta imaginarija, ki temelji na interpretaciji preteklih dogodkov, ustvarja in preoblikuje pa se glede na potrebe sedanjosti ali prihodnja pričakovanja (Harrison 2013). Ti reprezentativni sklopi, povezani z dediščino, se ne nanašajo le na ljudi in njihove diskurze, temveč tudi na razporeditev najrazličnejših lokalno prisotnih ne-ljudi, materialov, stvari, tehnologij itd (Harrison 2020). Med njimi so med drugim tudi na videz zelo vsakdanji ne-ljudje, na primer lokalne ribe. Osredinjenje na takšne običajne vidike lahko ponudi vpogled ne le v procese ustvarjanja dediščine, temveč tudi v širše družbeno in politično življenje območja in njegove morebitne prihodnosti. Uporaba določenih vrst rib za vpogled v zgodovinske in sodobne življenjske svetove ni nov pristop. Kurlansky (1997) je na takšen način pristopil k obravnavi trske, Lien (2015) pa se je osredotočil na gojenega lososa na Norveškem.

Ribi, ki se zdita pomembni za vpoglede v dediščinjenje v Piranskem zalivu^[1] in širše v severovzhodnem Jadranu, sta divji cipelj in gojeni brancin. Obe vrsti veljata za lokalni, vendar vsaka na svoj poseben način. Cipelj je pridobil lokalni status zaradi svojega vsakoletnega pojavljanja v Piranskem zalivu in iz tega pojava izhajajoče tradicije izlova cipljev, gojeni brancin pa je bil po kopnem prepeljan v zaliv in je šele s procesom udomačevanja (Lien 2015) pridobil status lokalne ribe. Čeprav živijo v Piranskem zalivu številne ribje vrste, lahko divji cipelj in gojeni brancin osvetlita, kako se v severovzhodnem Jadranu uporablja preteklost in kako to vpliva na sedanje in prihodnje procese, vključno s pogajanji o morski meji med Slovenijo in Hrvaško, (političnimi) konflikti, postsocialistično tranzicijo, vprašanji okoljevarstva v antropocenu, prihodnjim razvojem ribištva ter tudi širše lokalno-globalnimi napetostmi. Kot ugotavlja Lien (2015: 1) imajo tudi več-kot-človeški akterji svojo zgodovino, ki je večkrat prezrta. Po zgledu različnih kritičnih pristopov k dediščini in našega etnografskega gradiva nas v članku zanima, do kakšnih prepletenih zgodb pridemo, če sledimo tema dvema ribama?

Piranski cipelj

Cipelj je običajna vrsta ribe, razširjena po vsem svetu, ki ni v središču pozornosti znanstvenikov ali okoljevarstvenikov. Za slovensko morsko ribištvo je tako s simbolnega kot tudi (lokalnega) gospodarskega vidika najpomembnejši zlati cipelj (Liza Aurata) iz družine Mugilidae (Mavrič, Bojnec, Ramšak 2021: 125; Marčeta 2016: 105). Migracija cipljev v Piranski zaliv je sezonska. Poleti se umaknejo v globlje morje, pozimi pa se združijo v velike jate, ki se običajno zadržujejo v zalivu ob ustjih celinskih voda (Marčeta 2016). Vsako zimo od januarja do marca se zlati ciplji – v manjših količinah pa tudi druge vrste cipljev, pojavijo v Piranskem zalivu, prizorišču tako imenovanega tradicionalnega izlova cipljev.

Ciplji se hranijo predvsem z majhnimi bentoškimi organizmi in detritom (Jardas 1996). Zaradi svojih prehranjevalnih navad imajo v ljudskem govoru sloves “umazanih” rib. Vendar so ribiči, s katerimi smo se pogovarjali, pojasnili, da se v zimskem obdobju ciplji “postijo”, zaradi česar njihovo meso postane čisto.

Kljub svojemu, lahko bi rekli, skromnemu slovesu, so v regiji pridobili velik simbolni pomen. Črno-bele fotografije “tradicionalnih” načinov lovljenja cipljev s preloma 20. stoletja so vseprisoten del piranskega imaginarija. Najdemo jih v piranskem muzeju in občinskih dvoranah, pojavljajo pa se tudi v slovenskih časopisih, najpogosteje v zvezi z zimskim ulovom, prepiri med ribiči, v zadnjih desetletjih pa tudi v zvezi z morsko mejo med Slovenijo in Hrvaško. V lokalnem muzeju v Piranu prikazi lova cipljev krasijo glavno stopnišče. Leta 2013 je bila podoba ciplja izbrana za slovensko živalsko poštno znamko. Znamka je izšla skupaj z okvirjem, ki ponazarja metanarativ o cipljih v Piranskem zalivu, o katerem bomo govorili v nadaljevanju.

Okvir okoli poštne znamke z narisanim cipljem prikazuje tradicionalno tehniko ulova cipljev, ki so jo uporabljali predvsem italijansko, natančneje beneško, govoreči ribiči, ki so živeli v Piranu pred drugo svetovno vojno^[2]. Ko na kuverto nalepimo znamko, smo v zagati, kako ohraniti okvir (in z njim metanarativ), saj je brez njega cipelj na znamki le vrsta ribe. Šele z okvirjem pridobi vlogo identitetnega označevalca.

Poštna znamka kot tudi orumenele fotografije ribolova na ciplje so pomemben vidik spominjanja nekdanjih skupnostnih praks. V primerjavi z drugimi ribolovnimi tehnikami je ribolov na ciplje kolektivna in delovno intenzivna praksa, ki vključuje organizacijo ribolova, samo lovljenje in sortiranje rib, nočno stražo in varovanje ter deljenje deležev med ribiči. Čeprav nočni čuvaji ne opravljajo delovno intenzivnega dela, pa imajo nočne straže pomembno povezovalno vlogo med ribiči, kot tudi predstavljajo dobro etnografsko opazovališče. Sodelovanje na nočnih stražah je bilo namreč z etnografskega stališča zelo informativno za razumevanje stališča piranskih ribičev.

Na splošno so se ribiči večkrat pritoževali nad upadom ribolova in sočasnim vzponom ribogojstva ter ugotavljali, da marikultura ni prijazna do okolja, poleg tega pa so bili mnenja, da so možnosti zaposlitve v tem sektorju omejene. Nekateri piranski ribiči so bili tudi mnenja, da bi morali imeti kot prebivalci Pirana privilegiran dostop do izlova cipljev v nasprotju z ribiči iz drugih slovenskih obalnih občin. To mnenje je bilo v času terenskega dela (pozimi leta 1999, 2000 in 2001) v popolnem nasprotju z uradnim stališčem predstavnikov države v Ljubljani, kjer so pristojni menili, da je ribolov cipljev bolj nacionalna dediščina kot lokalna tradicija.

Cipelj kot nacionalna dediščina je postal pomemben akter v pogajanjih o slovensko-hrvaški morski meji, ki poteka po Piranskem zalivu. S svojim rednim pojavljanjem v zalivu ciplji na nek način povezujejo današnje prebivalce Pirana (in Slovenije nasploh) z zgodnjo zgodovino tega območja in predstavljajo argument za določitev sporne morske mejo med Slovenijo in Hrvaško v korist Slovenije. Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške leta 1991 je namreč morska meja med Hrvaško in Slovenijo ostala nedoločena in je tudi leta 2023 predmet mednarodnega spora. Od takrat sta državi predlagali različne rešitve, pri čemer je v enem od takšnih predlogov ključno vlogo odigral izlov cipljev kot tradicionalni mestni privilegij Pirana.^[3]

Čeprav se ciplji gibljejo med koridorji in mejami v Severnem Jadranu ter med globljim morjem in celinskimi vodami, po ulovu ne “potujejo” veliko. Blagovna veriga morskih cipljev na kopnem je dejansko precej kratka. Ko ribiči ujamejo večje količine cipljev, običajno pozimi, jih bodisi prodajo na pomolu, bodisi neposredno domačinom, na lokalnih ribjih tržnicah ali v trgovinah po Sloveniji, zlasti v Sparu in Leclercu, ter na osrednji ribji tržnici v Ljubljani. Ciplji veljajo za razmeroma poceni ribo. Za ciplje se odločajo predvsem prebivalci obalnih mest in drugi, ki podpirajo lokalne ponudnike, pa tudi tisti, ki cenijo ciplje kot del obalne tradicije ali pa se jim zdijo ciplji cenovno ugodni. Ribiči so nam povedali, da se ciplji za razliko od drugih rib, ki jih prodajajo predvsem na tržaški ribji tržnici, v Italiji ne prodajajo dobro, saj Italijane njihovo meso ne navdušuje. Nasprotno pa so na slovenski strani kuharski recepti s ciplji še vedno sestavni del vsakdanje kuhinje Pirana, zlasti v zimskem obdobju.

Gojeni piranski brancin

Za razliko od piranskega ciplja, lokalnega označevalca “piranski” brancinom niso pripisali domačini sami, temveč ga je leta 2012 dodelil slovenski urad za intelektualno lastnino. Gojenega brancina^[4] (Dicentrarchus Labrax, atlantski sev) je v Piranski zaliv leta 2003 pripeljala lokalna družina Fonda, ki upravlja ribogojnico Fonda. Z registracijo blagovne znamke “Fonda piranski brancin”, ki ji je dodala svoje družinsko ime, riba ni le simbolično sprejeta v Piranski zaliv, temveč je izgubila tudi svojo anonimnost.^[5] Piranski brancin Fonda predstavlja tudi prvo lokalno teritorialno blagovno znamko gojene morske ribe v Jadranskem morju, s čimer je bil ustvarjen morski “merroir”, izpeljanka kopenskega “terroir” (Kumer et al. 2019). Vse to je prispevalo h komodifikaciji gojenega brancina in njegovemu vpisu v neoliberalni tržni režim.

Zaposleni v ribogojnici Fonda poudarjajo pomen “ozaveščenih potrošnikov”, ki cenijo višjo kakovost rib in so zato pripravljeni plačati višjo ceno. Med ogledom ribogojnice je bilo mogoče opazovati profesionalno oblikovane plakate, ki prikazujejo sodobne ribje kletke, jate brancinov, visokokakovostno ribjo hrano, njihove zaposlene, turistične oglede ribogojnice Fonda, pa tudi stare družinske fotografije lastnikov, ki prikazujejo dolgo pomorsko tradicijo lokalne družine Fonda. Sporočilo ogleda je jasno. Piranski brancin Fonda ni le riba, je več-kot-riba, je blagovna znamka.

V nasprotju z divjim cipljem ali divjim brancinom, ki živita dinamično in mobilno življenje ter se gibljeta med odprtim morjem in lagunami, je gojeni brancin veliko bolj mobilen na kopnem, v morju pa je statičen. Gojenemu brancinu je prav tako posvečeno veliko pozornosti. Vsaka faza rasti gojenega brancina je skrbno nadzorovana in spremljana. Ta proces, ki ga Lien (2015) imenuje udomačitev, se začne z izbiro najboljših ribjih mladic. Predstavniki podjetja Fonda so poudarili pomen izbire zdravih ribjih mladic, da se zagotovi najboljša možna rast, odpornost na bolezni in vpliv na druge dejavnike, ki so tesno povezani s stopnjo uspešnosti gojenja brancinov. Kje točno se kupujejo mladice, je “poslovna skrivnost”, vendar so nam zaposleni razkrili, da kupujejo mladice atlantskega seva brancina iz italijanskih in francoskih vzrejnih postaj, saj je prav ta sev bolje prilagojen na hladnejše podnebje. Večkrat so se odločili za hibridni pristop, tako da so ikre oplodili v francoski vzrejni postaji in jih nato prenesli v vzrejno postajo v južni Italiji, kjer so jih vzgojili do ustrezne velikosti. Le najboljši mladi brancini so imeli srečo, da so se podali na pot, kjer so jih s tovornjaki prepeljali v Piranski zaliv. Prevoz mladih rib, ki so stare 7 mesecev, dolge 5 cm in težke od 4 do 6 gramov, je zelo občutljivo opravilo, pri katerem ni prostora za napake. Na zadnjem delu poti jih Fondova ladja prepelje do končnega cilja – plavajočih kletk ribogojnice Fonda na jugu Piranskega zaliva. Kot smo lahko ugotovili, je v to ribo vloženega ogromno dela in skrbi, zaposleni v ribogojnici Fonda pa so nam tudi razložili, da uporabljajo najkakovostnejšo ribjo krmo – “certificirano ekološko in izdelano po danski formuli” – in da ribe hranijo ročno. Da dosežejo velikost, primerno za končnega potrošnika, potrebujejo več let. Zaradi nižjih temperatur v severnem Jadranu je povprečni čas vzreje daljši, kar podaljšuje oskrbo in povečuje stroške. V tem času gojeni brancini postanejo “domačini”, prebivalci Piranskega zaliva, ujeti v plavajoče kletke. Občasno jih obiščejo divji ciplji, ki se hranijo z iztrebki gojenih piranskih brancinov in ostanki njihove biološke hrane.^[6]

Sprva je bilo 96 % piranskih brancinov Fonda prodanih v tujini in le 4 % v Sloveniji. Postopoma se je odstotek prodaje v Sloveniji znatno povečal. Njihovo meso je zelo cenjeno v vrhunskih restavracijah, pa tudi pri individualnih potrošnikih z višjo kupno močjo, tako v Sloveniji kot v širši regiji, kjer je piranski brancin postal iskan artikel (Rogelja, Janko Spreizer 2017), čeprav cenovno ne najbolj ugoden. Skrbno bdenje nad brancini se razširi tudi na njihovo posmrtno življenje – zapakirani v estetske škatlice opremljene z družinskimi fotografijami, ki opominjajo na rodovnik lokalne družine, se odlično uvrščajo v sodobne potrošniške trende in trajnostne razprave, kot je npr. pobuda Kilometer nič ^[7], ki nekoliko zamolči dejstvo, da je gojeni brancin v času svojega življenja opravil že kar dolgo pot.

Kljub temu da je tehnologija, ki jo uporablja ribogojnica Fonda, predstavljena kot najsodobnejša, na znanju temelječa in v prihodnost usmerjena, si ribogojnica hkrati prizadeva za lokalizacijo in tradicionalizacijo njihove dejavnosti. Ta prizadevanja se npr. zrcalijo v elegantni, a tudi zelo nostalgično obarvani blagovni znamki, ki se sklicuje na družino in preteklo skupnostno življenje v Piranskem zalivu. Lokalne “korenine družine, ki segajo več sto let nazaj”, so prikazane s portreti neimenovanih obrazov v sepia barvi, ki nakazujejo lokalno in družinsko tradicijo ter življenje na morju. Zdi se, da želi sodobnejše fotografsko gradivo posnemati ta pristop; portret treh glavnih protagonistov družine Fonda, očeta, hčerke in sina, namreč prikazuje obraze, ožarjene od sonca in vetra, ki v rokah držijo brancina. Čeprav so vsi diplomirani biologi, se na fotografijah pojavljajo z videzom fizičnih delavcev v ribogojnici. Upodobitve popravljanja mrež in s soncem obsijanih obrazev lahko delno povežemo s imaginarijem svobode, večkrat pripisano življenju ribičev.^[8]

Kljub vsej skrbi, ki je posvečena gojenemu piranskemu brancinu, pa ta riba še vedno ni našla svojega mesta v dediščinskih imaginarijih povezanih s tradicijo Piranskega zaliva. Gojeni brancin še ni bil povabljen v muzejske dvorane, ali arhive, dobil pa je svoje mesto na poštni znamki. Leta 2020 je bil namreč brancin Fonda vključen v del serije poštnih znamk “Tradicionalna gastronomija Sredozemlja”skupaj z ekstra deviškim oljčnim oljem, istrsko juho Bobiči ter dvema lokalnima vrstama vina, Refoškom in Malvazijo (Bogataj 2020). Gojeni brancin tako v nasprotju z upodobljenim cipljem – živim bitjem z latinskim označevalcem imena, ni toliko žival, kot je poznamčen obrok.

Antropološko prebavljanje

S tema kratkima dvema etnografijama o ciplju in gojenem brancinu smo želeli poudariti večplastno vpetost obeh rib v človeški družbeni svet severovzhodne jadranske obale, tako njunih življenj kot smrti. Obe ribi sta namreč del širšega gospodarskega, identitetnega, družbenega, kulturnega ter političnega in fizičnega okolja, v katerem obstajata in h kateremu prispevata. V vseh teh vidikih preteklost še naprej vpliva na načine, kako je sedanjost živeta in prihodnost zamišljena. Med različnimi načini prisvajanja preteklosti (Rogelja, Janko Spreizer, Bofulin 2020), smo se za namen tega prispevka osredotočili na dediščinjenje, ki je vedno selektiven proces ter predmet nenehnih pogajanj in sprememb. Dediščino razumemo kot posebno vrsto imaginarnih ali reprezentacijskih skupkov (Salazar 2012), ki gradijo na različnih interpretacijah preteklosti, preoblikovanih skozi optiko današnjih idej, pričakovanj in zaznavanj. Del teh imaginarijev pa niso le ljudje, temveč tudi lokalno prisotni ne-ljudje, materiali, stvari, tehnologije itd. Interakcija piranskega ciplja in piranskega gojenega brancina s človeškim svetom je primer takšnega skupka, ki v ospredje postavlja specifične preplete preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Piranskega zaliva.

Na prvi pogled se morda zdi, da ima vsaka od predstavljenih rib drugačen odnos do časa – ciplji plavajo bolj udobno v preteklosti, medtem ko gojeni brancin pluje proti prihodnosti – dejansko pa lahko rečemo, da oba prispevata k možni prihodnosti Piranskega zaliva in vsaka na svoj način opozarjata na preteklost. Čeprav sta obe ribi vključeni v ustvarjanje dediščine, obe prispevata k lokalno-globalni zgodovini, si delita zaliv, pa tudi isti čas in prostor sodobnega Sredozemlja, vsaka od obravnavanih rib zavzema posebno mesto v nenehno spreminjajočem se procesu dediščinjenja. Sledeč obema ribama smo želeli tudi pokazati, kako notranje neskladen je lahko diskurz o dediščini, a kljub temu sposoben prilagoditvam na različne namene in razmere. Prav ta neskladnost ali disonanca, kot jo imenuje Laurajane Smith (2006: 82), pa je tista, ki na eni strani ureja in legitimira, na drugi pa izpodbija in izziva obstoječe identitete, spomine, vrednote in pomene. Na koncu bi lahko zapisali, da se prav skozi ta proces brancin in cipelj pravzaprav združita v eno samo dediščinsko bitje – “cipeljbrancin”, ki k zgodbi Piranskega zaliva prispeva preteklost in prihodnost, rep in glavo.

Zahvala

Avtorji se zahvaljujejo za financiranje s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije in Javni agenciji za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije za financiranje programa Dediščina na obrobjih: novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega (P5-0408) in projekta Episkop mejnosti (L7-4629) kot tudi EU-India finančni platformi EqUIP (FisherCoast C3330-18-252016).