Hodinarji v solinah v letu 2024 in 2025
Hodinarji raziskovalnega projekta »Zrno soli, kristaliziranje sobivanja: solinarstvo kot izkustvena okoljska modrost« (ARIS: J6-50196) v letu 2024 in 2025.
Sečoveljske soline, Strunjanske soline, Slovenija, 2024 in 2025
Hodinar (walking seminar) ali skupinski etnografski pohod je metoda, ki so jo leta 2014 uvedli Nick Shepherd, Christian Ernsten in Dirk-Jan Visser in predstavlja srečanje strokovnjakov različnih disciplin, ki se izvaja kot pohod med izbranimi točkami. Hodinarji omogočajo interdisciplinarno spoznavanje raziskovalnega vprašanja. Metodo hodinarja smo v Slovenijo prenesli skozi raziskave raziskovalnega programa »Dediščina na obrobjih: novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega (ARIS: P5-0408 (A)). Raziskovalni projekt in program financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.
1. hodinar: Sečoveljske soline (Fontanigge in Lera), 25.–26. 4. 2024
25. in 26. aprila 2024 je v Sečoveljskih solinah potekal 1. projektni hodinar. Tema hodinarja je bila voda. Vprašanje je bilo: Kaj dela voda? Podvprašanja pa: Kaj nosi, kaj odnaša? Kako se nosi, kako se obnaša? Kako se voduje, kako vodi?
Hodinarsko skupino je sestavljalo šest udeležencev; pedagog in solinar Mitja Petronio, solinar Vianney Lefebvre iz Francije, Matjaž Kljun (ZVKDS in ZRS Koper), Maja Bjelica in Petri Berndtson (oba ZRS Koper) in Primož Pipan (ZRC SAZU).
Tema je voda. Vreme deževno. Uvodno predavanje o vodi v Sečoveljskih solinah je pripravil Matjaž Kljun. Tla v Sečoveljskih solinah so za nas hodce razmočena kot še nikoli dotlej. Na Fontaniggah smo po razmočenih nasipih začeli hoditi proti Muzeju solinarstva. Ob kanalu Pichetto smo hodili proti morju, in nato po nasipu med vodnima območjema »Mala lama« in »Velika lama« prispeli do Muzeja solinarstva. Tam nam je zgodovinar Flavio Bonin predstavil etnološko zbirko solinarstva imel pa je tudi predavanje o zgodovini lokalnega solinarstva. Primož Pipan je predstavil prostovoljske solinarske renovacijske delovne tabore (1999–2014), ki jih je sprva vodil še kot študent geografije.
Ob kanalu Giassi smo odšli do morja, obšli kanal Curto (it. kratek), ki ni več povezan z morjem in zopet prišli do kanala Pichetto, kjer je sodobna zapornica, ki uravnava dotok morske vode za celotne Fontanigge. Respiratorni filozof Petri Berndtson nam je predstavil misli o vodi filozofa Gastona Bachelarda. Ob povratku smo se zopet ustavili v Muzeju solinarstva, kjer nam je Mitja Petronio, ki je bil včasih zaposlen kot solinar v podjetju Soline, pridelava soli d.o.o. nato pa še v Muzeju solinarstva, razložil upravljanje voda na solinarskem muzejskem fondu.
Drugi hodinarski dan je bil namenjen hoji z vodo (sledenje toku vode skozi različne stopnje izhlapevanja na različnih solinskih območjih z namenom povečanja koncentracije slanice za pridobivanje soli) na območju Lera, kjer poteka večina sodobnega solinarstva v Sloveniji. Pretok vode na solnem fondu N22 nam je pojasnil njegov skrbnik solinar Vianney Lefebvre, s katerim smo opazovali tudi dolivanje voda v kavedine (kristalizacijske bazene).
S hojo smo ob kanalu Grande nadaljevali do Centra za obiskovalce Krajinskega parka Sečoveljske soline. Tam nas je najbolj pritegnila maketa solin, ki prikazuje kroženje vode v Sečoveljskih solinah. Hodinar smo sklenili še s sledenjem poti vode na vzhodnem delu Lere.
2. hodinar: Sečoveljske soline, 28.–29. 5. 2025
28. in 29. maja 2025 je v Sečoveljskih potekal 2. hodinar. Tema hodinarja je bila zemlja. Vprašanje je bilo: Kdo zemlja je? Kako je zemlja? Podvprašanja pa: Kako podpira, kako razpira? Kako (se) uči, kako deli? Kako (se) dotika, kako (se) čuti? Vse v zvezi s solinarstvom, solinami in solinarsko pokrajino.
Udeležencev hodinarja je bilo šest in sicer pedagog in solinar Mitja Petronio, kulturna delavka, videastka, književnica in igralka Hana Vodeb, ter raziskovalke in raziskovalec Maja Bjelica in Jerneja Penca (obe ZRS Koper) ter Nataša Rogelja Caf in Primož Pipan (oba ZRC SAZU).
Prvi dan smo začeli s hojo po nasipih skozi Sečoveljske soline. Iz območja Lera na severu Sečoveljskih solin smo z dovoljenjem podjetja Soline, pridelava soli d.o.o. in Krajinskega parka Sečoveljske soline šli čez edini most za pešce čez kanal Grande (Grando) oziroma reko Drnico in prišli na območje Fontanigge na jugu Sečoveljskih solin. Most je namenjen le zaposlenim podjetja Soline, pridelava soli d.o.o., zato je bil to za nas zares velik privilegij. V Muzeju solinarstva nam je na muzejskem solnem fondu solinar Daniel Ivičić prikazal obnovo solinarskega nasipa s solinskim blatom. Flavio Bonin s Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran nam je v Muzeju solinarstva predstavil zgodovino solinarstva v Sečoveljskih solinah. Ob kanalu sv. Odorika oz. reki Dragonji smo hodili do mejnega prehoda Sečovlje, nato pa po Parenzani do vhoda v Krajinski park Sečoveljske soline na Leri. Ob celotnem raziskovalnem pohodu smo se pogosto ustavljali in razpravljali o videnem in doživetem.
Drugi dan hodinarja je potekal na Leri. Začeli smo z izkustvenim delom v solinah na solnem fondu N19 in N11, kjer smo med drugim, pod mentorstvom solinarja Matjaža Lužnika vgradili dve novi leseni zapornici imenovano kolo. Stari dve sta bili dotrajani in sta puščali. Biologinja Neli Glavaš je imela predavanje o petoli. Na sedežu podjetja Soline, pridelava soli d.o.o, smo si ogledali dokumentarni film »30 let Muzeja solinarstva«, ki sta ga leta 2021 posnela Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. O videnem je sledil pogovor z direktorjem podjetja Soline, pridelava soli d.o.o. Aleksandrom Valentinom in Nežo Čebron Lipovec s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem.
3. hodinar: Krajinski park Strunjan, Krajinski park Sečoveljske soline, 1.–2. 10. 2025
1. in 2. oktobra 2025 je v Krajinskem parku Strunjan in v Krajinskem parku Sečoveljske soline potekal 3. hodinar. Vprašanje je bilo: Kdo je zrak? Podvprašanja pa: Ali dihajo v ednini ali množini ali morda v paru? So gostitelji ali duhovi? Ali letijo, se zibljejo ali pojejo? Vsa vprašanja so se navezovala na solinarstvo, soline in solinarsko pokrajino.
Udeležencev hodinarja je bilo devet in sicer pedagog in solinar Mitja Petronio, kulturna delavka, videastka, književnica in igralka Hana Vodeb, solinar Javier Betanzos iz Mehike, pedagoginja Saara-Maija Strandman iz Finske ter raziskovalke in raziskovalci Guðbjörg R. Jóhannesdóttir (Pedagoška fakulteta Islandske akademije znanosti), Maja Bjelica in Petri Berndson (oba ZRS Koper), Daša Ličen in Primož Pipan (oba ZRC SAZU).
Prvi dan je bil posvečen solinam v Strunjanu. Pod vodstvom Petrija Berndsona so v praksi najprej spoznavali respiratorno filozofijo oz. s filozofijo diha (respiratory philospohy). Nato sta nas Petra Škrinjar in Brina Knez s Krajinskega parka Strunjan seznanili z geografskimi značilnostmi Krajinskega parka Strunjan. Vodar Tomi Matković s podjetja Soline, pridelava soli d.o.o., nam je predstavil pridelovanje soli v teh najsevernejših sredozemskih solinah.
Drugi dan smo so bile naš teren Sečoveljske soline. Udeleženci hodinarja smo se posvetili izkustvenemu delu v solinah. Na solnem polju N19 na Leri smo pomagali pri taciranju. Popravljali smo poškodovane dele petole na dnu kavedinov (kristalizacijskih bazenov). Poškodovano oziroma mehurjasto petolo smo zadelali z mazljivim blatom, da se sčasoma obnovi. Skupaj z naravovarstveno nadzornico Krajinskega parka Sečoveljske soline Bio Rakar smo opazovali ptice v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Mitja Petronio nam je predstavil rožo vetrov, ki so jo pri svojem delu v solinah uporabljali solinarji. Z njo je povezana rastlina, ki »čuti veter«, ki ji solinarji rečejo pajeta, njeno znanstveno ime pa je dolgokljunati čapljevec (Erodium ciconium). Guðbjörg R. Jóhannesdóttir nas je vodila skozi praktično vajo utelešenega kritičnega mišljenja, natančneje »fokusingom« (thinking at the edge). Saara-Maija Strandman pa nas je vodila skozi dihalno pevske vaje.
Oba dneva nas je spremljala močna burja, tako da je bil dvodnevni raziskovalni pohod zares povsem v znamenju zraka. Veter je pomembnejši pridelovalec soli kot pa sonce. Veter namreč odnaša prizemno nasičeno plast zraka nad kavedini – kristalizacijskimi bazeni.
