Dediščinjenje Trianonske pogodbe

Dvajseto stoletje je bilo stoletje razmaha dediščinskih organizacij, etiketiranja in označevanja “dediščin”, katalogiziranja ter uvrščanja na sezname in liste. V to razširjeno zanimanje za preteklost je bilo znotraj avtoriziranega dediščinskega diskurza uvrščeno tudi postavljanje spomenikov. Ti so v obliki kipov in spominskih obeležij kot izjemno pomemben vizualni medij prispevali k oblikovanju in poglabljanju različnih nacionalnih in državnih identitet ter pomagali pri ustvarjanju in širjenju kolektivnega spomina (Mikša 2018: 34). Čeprav so spomeniki večinoma umetniška dela v javnem prostoru, je njihova estetska plat večinoma drugotnega pomena, saj so percepirani predvsem kot nosilci ideoloških sporočil.

V preteklih mesecih so medijski prostor napolnjevale podobe rušenja in nasilnega odstranjevanja spomenikov, predvsem kipov imperialnih politikov in drugih “pomembnih mož” preteklih stoletij. Protestniške akcije so kot eden od radikalnih načinov opozarjanja na potrebo po drugačnem, z druge strani osvetljenem razumevanju preteklih družbenih in ekonomskopolitičnih dogajanj silovito privrele na plan znotraj gibanja Black Lives Matter [Življenja temnopoltih štejejo]. Oči javnosti, s posebno pozornostjo pa dediščinske stroke, od raziskovalcev do kuratorjev in muzealcev, so bile uprte v dogajanje v nekdanjih kolonialnih državah. V protestniških konkretizacijah postkolonialnega diskurza pod vprašaj niso bile postavljene le materializacije preteklosti in dediščinski artefakti, pač pa predvsem njihova vsebina, kolektivni spomin in avtorizirani diskurz, ki stoji za njimi. “Skrunitev spomenikov”, ki je bila do nedavnega s strani uradnih institucij razumljena kot “vandalizem”, še posebej če je spomenik “delo priznanega umetnika” in uvrščeno na seznam spomenikov posebnega pomena, je preglasilo vprašanje, kaj spomenik neki skupnosti predstavlja in zakaj so določeni spomeniki tako moteči za to skupnost. Spomeniki so v nekem smislu “materializacija – celo utelešenje – lastnega (kolektivnega) jaza” (Macdonald 2013: 238), zato je za posamezne skupnosti izrednega pomena, katera in čigava preteklost je v sedanjosti izbrana in oblikovana za potrebe prihodnosti (prim. Macdonald 2013). Če spomenike razumemo kot medij, ki nam pomaga oblikovati kolektivne spomine, njihova odstranitev pa nam pomaga pozabiti ali nas prisili v pozabo, je “nadzor” nad njimi zelo pomemben mehanizem družbenih skupin na oblasti (Mikša 2018: 34–35). Spomeniki sami, pa tudi dediščinjenje kot izbor preteklosti za potrebe sedanjosti in prihodnosti so se zato znašli pred ponovnim premislekom.

Stoletnica podpisa Trinanonske pogodbe

Zgoraj opisani mehanizmi se na terenu, znotraj specifične skupnosti in izbranega primera, udejanjijo na najrazličnejše načine. Vzemimo za primer stoletnico podpisa Trianonske pogodbe (kot se ta udejanja v Sloveniji in na Madžarskem), s katero je Madžarska, oziroma njena predhodnica Ogrska, izgubila del prebivalstva in ozemlja. Če velja podpis Trianonske pogodbe za Madžarsko za “črni dan”, pa je perspektiva z druge strani meje, na območju današnje Slovenije precej drugačna.

V Sloveniji se je, po obeleževanju stoletnice konca prve svetovne vojne, ki je bilo skoncentrirano predvsem na področja nekdanje Soške fronte, osrednje mesto komemoriranja sprememb po razpadu Avstro-Ogrske v zadnjih dveh letih premaknilo v Prekmurje. Stoletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je bilo lani posvečenih več spominskih proslav, ki so odražale različne koncepte spominskega obeleževanja istega zgodovinskega dogodka. Komemoriranju stoletnice priključitve Prekmurja Kraljevini SHS je direktor Zavoda za kulturo madžarske narodnosti Mihael Šooš oporekal poimenovanje proslava. Šlo naj bi le za “spomin na ta dogodek”, saj mu ne bi bilo všeč, “da bi bila madžarska manjšina prisiljena, da ta datum proslavlja. To ni naš praznik” (Vučkič, Maučec 2019). Komemoriranje zgodovinskih dogodkov služi spominskemu obeleževanju zadev, ki so za določeno skupnost kulturnega ali ideološkega pomena, obenem pa priča tudi o moči in dosegu določenega političnega vpliva na območju (prim. Mód 2019). Ena najpomembnejših značilnosti dediščinjenja je namreč, da preteklost iz nečesa, kar se je preprosto zgodilo, spremeni v areno, iz katere je mogoče izbirati in izpeljati vrednote za sedanjost. Tako dediščinjenje preteklost spremeni v Preteklost (Macdonald 2013: 33).

Obeleževanje priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS in združitve prekmurskih Slovencev s preostalim slovensko govorečim prebivalstvom pa kljub čustveni intenzifikaciji ob proslavah ni imelo tolikšnega diskurzivnega naboja kot otvoritev spomenika narodne enotnosti v bližini madžarskega parlamenta v Budimpešti. Na Madžarskem sta se ob tej osrednji materializaciji dediščinjenja stoletnice Trianonske pogodbe – postavitvi stometrskega Trianonskega memoriala, uradno Spomenika narodne enotnosti (Nemzeti összetartozás emlékhelye), z vgraviranimi imeni 12.000 krajev zgodovinske Ogrske, oblikovali dve vzporedni narativi – “revizionistična”^[1] in “uradna”, ki poudarja srednjeevropsko identiteto^[2]. Postavitev spomenikov in drugih obeležij, ki komemorirajo izgubo (commemoration of loss), predstavlja močno točko identifikacije in čustvene intenzifikacije. Zato ne presenečajo burni odzivi v sosednjih državah, kjer živi madžarska manjšina; v Romuniji je kot reakcijo na tovrstne komemoracije parlament letos izglasoval nov državni praznik, t. i. trianonski dan.

Črke iz nerjavečega jekla na budimpeštanskem spomeniku prikazujejo madžarska imena vseh mest in vasi t. i. “zgodovinske Madžarske” glede na njihovo velikost v zadnjem, predvojnem popisu prebivalstva leta 1910. V središču granitnega spomenika narodne enotnosti gori večni plamen, ki poleg materialne kompaktnosti dodaja pridih neminljivosti. Če za obeleževanje preteklih dogodkov in postavljanje spomenikov velja, da je preteklost odbrana za potrebe usmerjanja prihodnosti (Smith 2006), se seveda postavlja vprašanje, kakšne implikacije za politične odnose s sosednjimi državami nakazuje spomenik? Spomenik narodne enotnosti namreč ne upošteva geografskega položaja krajev znotraj sosednjih suverenih držav, poleg tega pa ne obeležuje poimenovanj drugih narodnih skupnosti, živečih v teh krajih. Umeščenost spomenika v prostor ob parlamentu implicira povezanost z državnimi strukturami, fizični sprehod skozi memorial pa ponuja alternativno časovnost: ne samo v tem, da predstavlja drug čas, torej čas pred stotimi leti, ampak tudi v tem, “da ustvarja ‘zgoščen’ čas za razmišljanje” (Macdonald 2013: 221). Ta zgoščenost časa je veččasovna, saj v osebno doživljajsko resničnost obiskovalca združuje elemente različnih časovnih obdobij.

Po Noraju se spominska mesta (lieux de mémoire), med katere bi lahko uvrstili novi madžarski memorial, ustvarijo na točki, kjer spominska okolja (milieux de mémoire) ne obstajajo več. Impulz po postavljanju spomenikov in dediščinjenju dogodkov tako izhaja iz v bistvu paradoksične povezave: na točki, ko spomin postane manj nesporen del življenja in bolj zavestno ustvarjen pojav, postane potreba po nujnosti memorializacije bolj ostra. Tako spominsko mesto (memory site) izpolnjuje več funkcij, materialno, simbolno in funkcionalno (Young 1993). Primer takšnega spominskega objekta, ki je iz prvotno instrumentalne  funkcije prešel v pretežno simbolno, je tromejnik v Trdkovi, ki ga je, kot dejanje fizične obeležitve razmejitve med tremi državami, leta 1924 postavila mednarodna razmejitvena komisija. Na vsaki strani piramide je grb države in datum določitve državne meje. Na avstrijski strani je datum Senžermenske mirovne pogodbe (10. 9. 1919), na madžarski Trianonske pogodbe (4. 6. 1920), na slovenski strani pa datuma obeh. Tromejnik, kot spominsko mesto, povezano s spominom na podpis Trianonske pogodbe in z njo povezanimi geopolitičnimi posledicami, je že od same postavitve obeležje, na katerem soobstajajo različne interpretacije dogajanja po koncu 1. svetovne vojne in razpadu avstroogrskega imperija.

Materialna konkretizacija nove geopolitične stvarnosti, razvidna iz tromejnika, se je v dediščinjenju geopolitične razdelitve prostora, ki se je razmahnilo ob stoti obletnici podpisa pogodbe, tako na Madžarskem kot v Sloveniji ovila v simbolno govorico. Čeprav novi spomeniki simbolizirajo ideje, ki so med seboj na videz in v politični konkretizaciji nasprotne (velikomadžarska ideja, združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom), oba koreninita v specifičnem dojemanju sveta, ki za osnovno enoto jemlje nacionalno državo in razmejevanja na podlagi tega.

Spomeniki združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

Spomeniku ob stoletnici priključitve Prekmurja v Murski Soboti, ki je delo akademskega kiparja Mirsada Begića, dajeta simbolni pomen dve bronasti drevesni veji, ki kot simbolni žili povezujeta portrete narodnih buditeljev z mehkobo prekmurske zemlje. Na nosilni granitni blok, širok dva metra, dolg šest in visok 1,7 metra, je umeščena kompozicija portretov prekmurskih narodnih buditeljev Matije Slaviča, Franca Ivanocya, Jožefa Klekla starejšega, Ivana Jeriča in Franca Kovačiča. Portret katoliškega duhovnika Matije Slaviča in imaginarne podobe štirih glav v nadnaravni velikosti so uliti v bron. Imaginarne podobe poskrbijo, da v simboličnem smislu nihče od zaslužnih za priključitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ni iz spomenika izključen in v širšem kontekstu zgodovinsko pozabljen. Obenem pa spomenik kot celota nakazuje silhueto čolna, s katerim se premaguje naravne ali simbolične ovire in razmejitve. »V tem smislu spomenik predstavlja čoln, ki pluje po reki časa, hkrati pa prečka neko prav posebno in nevidno reko − reko pozabe« (Inhof 2019). Naloga postavljanja spomenikov je torej iztrgati določeno dogajanje ali osebnost iz pozabe, preteklost prenesti v prihodnost.

Spomenik v Beltincih, ki je bil prav tako postavljen ob stoletnici priključitve Prekmurja, simbolno poustvarja množico, ki se je na tem prostoru zbrala leta 1919 in se javno opredelila za Prekmurce in s tem Slovence. Stebri, ki sestavljajo obeležje, predstavljajo množico, ki je navzven enotna in anonimna, obenem pa je sestavljena iz posameznih, različnih in edinstvenih elementov. Na osrednjih treh stebrih so upodobljeni kipi buditeljev Ivana Jeriča, Matije Slaviča in Jožefa Klekla starejšega. Avtor spomenika, akademski kipar Mirko Bratuša, je v komemorativno noto vključil telesno percepcijo – z možnostjo vstopa v skulpturo obiskovalec lahko podoživi gnečo ter simbolno prisostvuje zgodovinskemu dogodku (Nov spomenik 2019). Spominsko obeležje ni klasično zasnovano, temveč je “aktivna urbana oprema s pršilci za vodo, ki poleti hladijo zrak v parku, pri čemer je voda tudi simbol Mure, reke, ki kot pravi Klekl st., ne ločuje, ampak povezuje, vodni pršci pa predstavljajo meglice nad mursko vodo.” (Nov spomenik 2019).

Funkcija urbanega zbirališča in arhitekturne rešitve izrabe prostora, kot avditorija za predstave v bližini Ljubljanice, prevladujejo tudi na Prekmurskem trgu v Ljubljani, kjer je ob robu trga prispodoba lončarskega sejma. Avtor, akademski kipar Zoran Srdić Janežič in soavtor Cveto Kunešević sta 340 betonskih posod, od posameznih do tistih, ki povezane simbolizirajo skupnost, razporedila po površini, ki v dolžino meri 15 in v širino 5 metrov. Po besedah avtorja, “je za spomenik značilna oblika lončenine, ki je ključni dokaz za razumevanje slovanske naselitve med 6. in 12. stoletjem na območju Prekmurja ter sodoben kiparski način oblikovanja z združevanjem in podvajanjem oblik” (Vučkič 2019). Zgodba združevanja je nakazana v podstavku, ki z napisom, delom Tomata Koširja, obeležuje stoto obletnico združitve Prekmurja in prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Trg so začeli urejati lani, spomenik je bil otvorjen ob letošnjem dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Zanimiva je tudi narativa, povezana s prehransko dediščino Prekmurja, in sicer da keramika nakazuje posodje, “iz katerega so Prekmurci jedli bograč in druge enolončnice” (Vučkič 2019). Postavitev spomenika umešča dediščino Prekmurja v načrtovano novo avenijo, ki naj bi poleg Hrenovega križa, najstarejšega javnega spomenika v Ljubljani, povezovala serijo spomenikov pomembnih osebnosti, ki so del svojega življenja preživele v tem delu mesta.

Stoletnica podpisa Trianonske pogodbe je bila močan impulz, da se s postavitvijo spomenikov obeleži dogodek, katerega posledice so postale del vsakodnevne normalnosti prebivalcev ob slovensko-madžarski meji, z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami za posamezne kraje in ljudi.

Dediščinjenje preteklih dogodkov

Rušenje kipov, ki je zaznamovalo številne politične prelomnice in spremembe družbenih paradigem, je bilo tako kot postavljanje kipov na Slovenskem vseskozi prisotno. Ljubljana naj bi bila celo mesto, kjer imajo spomeniki najkrajšo življenjsko dobo (Jezernik 2014), čeprav se po letu 1991, v nasprotju z drugimi državami Vzhodne Evrope, vizualna podoba slovenske javnospomeniške krajine skoraj ni spremenila (Murovec 2013). Središče Murske Sobote npr. še vedno zaznamujejo 17,35 m visok obelisk in ruska topova iz druge svetovne vojne na socialrealističnem spomeniku, ki sta ga zgradili Sovjetska zveza in Jugoslavija. 2,40 m visoka kipa ruskega vojaka in partizana poleg tanka sta izdelala kiparja Boris in Zdenko Kalin, nad vojakoma pa je napis v ruščini in slovenščini: “Večna slava junakom, padlim v boju za svobodo in neodvisnost bratske Sovjetske zveze in Jugoslavije.” Spomenik so začeli graditi že 24. maja 1945 na pobudo Vojnega sveta 57. armije 3. ukrajinske fronte, otvoritev, na kateri so poleg slovenskih in jugoslovanskih politikov prisostvovali tudi predstavniki Rdeče armade ter francoske in britanske vojske, pa je bila 12. 8. 1945. “V času Informbiroja je bil spomenik obsojen na ‘smrt’, in sicer z miniranjem. Tudi podminiran je bil, le sprožiti bi bilo potrebno, a se je le našel nekdo, ki je svetoval, da bi se bilo škoda prenagliti, saj si bomo ‘spet dobri’, spomenika pa ne bo.” (Kuzmič)

Spomeniki so tako monumenti kot dokumenti, ki so izšli iz nekega impresivnega doživetja zgodovinskega trenutka, a s svojim obstojem referirajo na tisto, česar ni več. Vpetost spomenika v prostor sedanjosti ter njegov “odprti moment” spodbujata (kritičen) premislek in opozarjata skupnost, da je spomenik potrebno dopolnjevati z novimi pomeni, sodobnimi družbenimi konteksti in morda tudi fizičnimi intervencijami. V času, ko se dimenzije “sporne dediščine” (contested heritage) kažejo kot temeljni univerzalni sestavni del vsake dediščine in dediščinskih procesov, so tudi spomeniki vpeti v iskanje načinov sobivanja dediščin različnih, tudi (politično) marginaliziranih skupnosti.