Živeti s Šavrinko

Ko sva septembrskega večera leta 1994 v Škofijah srečali gospo Tonino Vidali, ki je v medvojnem času hodila v osrednjo Istro po jajca, in skoraj pred dvajsetimi leti posneli prvi intervju na temo ženskih delovnih migracij v Istri, sva ob odhodu v dar dobili kopijo zgodbe z naslovom Šavrinka Nina. Pripoved o Šavrinki je avtor Rafael Vidali uvedel z mislijo: »Ko bi človek lahko poletel kot Ikarus in si tako ogledoval svojo rodno grudo, bi prav gotovo opazil veliko novega. Tudi okolje, za katerega si prepričan, da ga poznaš, z drugačnega zornega kota ponovno odkrivaš.« Gospa Tonina in njen sin Rafael Vidali sta naju po intervjuju napotila še k drugim preprodajalkam z jajci iz bližnje okolice, k njihovim družinskim članom in prijateljem, opozorila sta naju na romane pisatelja Marjana Tomšiča, ki je pisal o Šavrinkah, na članke publicista Milana Gregoriča, dela kiparja Jožeta Pohlena, avtorja impozantne kamnite skulpture v Hrastovljah, pesmi kubejskega pesnika Alojza Kocjančiča ter različna istrska kulturno-umetniška društva in zbore. Društva, posamezniki, podobe iz knjig in gledaliških predstav so vsak na svoj način odkrivali nekaj novega, vpletajoč v svojo zgodbo vsakdanjo lokalno preteklost ruralne Istre. Nekateri so gradili svoja dela na družinskih spominih in vezeh, drugi na raziskavah ali osebnih zanimanjih. A čeprav se je pred najinimi očmi dogajala svojevrstno prilaščanje lokalne preteklosti, iz katere je izstopila ženska, trgovka, delovna migrantka, prebivalka istrskega zaledja današnje slovenskega dela istrskega polotoka, ki je v začetku 20. stoletja preprodajala jajca in druge artikle med osrednjo Istro in obalnimi mesti, je takrat le malo ljudi govorilo o Šavrinkah.

Pravzaprav sva bili tistega septembrskega večera najverjetneje priči začetkom dediščinjenja Šavrinke. Dediščinjenja, ki so ga omogočile in narekovale spremenjene družbeno-politične okoliščine druge polovice 20. stoletja. Po razpadu SFR Jugoslavije leta 1991 je v Istro zarezala nova državna meja med Slovenijo in Hrvaško, v širši sliki Mediterana so na obalna in priobalna območja vdrla tržno-lastniška razmerja, terasaste polikulturne pridelovalne površine je zamenjalo monokulturno gospodarstvo turizma, tehnološki razvoj je preplavil svet in mobilnost je postala modna, željena, celo zahtevana. V takšnem svetu, obenem razmejenem in povezanem, je Šavrinka – metafora močne in mobilne ženske iz današnjega slovenskega dela Istre – postajala istrska in nacionalna dediščina.

Kaj pravzaprav dediščina je, kdaj se pojavi in kaj pomeni živeti z dediščino, v našem primeru s Šavrinko? Najbolj preprosta definicija dediščine je, da je dediščina nekaj iz preteklosti (snovnega ali nesnovnega – lahko je npr. vaza, stavba, pesem ali veščina, kako se izdela določen sir in še bi lahko naštevali), kar se dandanes ovrednoti kot pomembno, kot vredno ohranjanja, kot nekaj, kar nas bogati, kar bi radi predali prihodnosti, zanamcem in tudi tisto nekaj, kar nas povezuje. Še zdaleč pa ni vse, kar je preteklost, tudi dediščina. Ena izmed pomembnih lastnost dediščine je izključevanje. V Istri so bile ob prelomu 19. v 20. stoletje in v prvi polovici 20. stoletja ženske (in moške) delovne migracije povezane s preprodajo različnih artiklov široko razširjena ekonomska dejavnost, a danes v okviru procesov dediščinjenja izstopa predvsem Šavrinka. Da bi razumeli zakaj, poglejmo zgodbo Šavrinke in drugih istrskih trgovcev v širši zgodovinski perspektivi Istre.

Ženske delovne migracije v prvi polovici 20. stoletja v Istri in popularizacija Šavrink danes

Poglavitna značilnost Istre prve polovice 20. stoletja je bila gospodarska zaostalost ter zapoznela industrializacija, pospremljena s čezoceanskimi, kot tudi tedenskimi in sezonskimi delovnimi migracijami v obalna mesta. Večina prebivalcev se je ukvarjala s poljedelstvom, pri čemer je manjši odstotek ljudi posedoval večji del rodovitnih površin, večina prebivalstva pa manjše, nerodovitne, razpršene in težko dostopne kose zemlje. Rezultat pogostega menjavanje političnih sistemov, velikih družin, vojn in marginalizacije večinsko ruralnega, slovensko in hrvaško govorečega prebivalstva notranjosti Istre v času fašistične oblasti je bila revščina, socialna ogroženost in občutek nezmožnosti vplivanja na dano situacijo. V takšnih okoliščinah je bila (pre)prodaja izdelkov in pridelkov med zaledjem in obalo, ki jo je včasih spremljal droben kontrabant, osnovni vir prihodkov ne le posameznikov, temveč tudi družin in celotnih vasi. V mozaiku istrskih delovnih migracij so pomembno vlogo odigrale prav ženske (pre)prodajalke, ki so v vojnah in revščini postale ključne oskrbovalke družin. Takšne pollegalne ekonomske taktike so bile običajen način preživljanja kot tudi izhodi v sili, ki ga je uzakonjala stiska.

Poti, ki so vodile s podeželja v obalna mesta, so utrle zgodbe mnogih istrskih tovornikov, (pre)prodajalcev, tihotapcev in popotnikov; poleg severnoistrskih mlekaric, krušaric, kolačaric, pastirjev in trgovcev z drvmi, so v istrskih mestih prodajali svoje pridelke, izdelke in storitve tudi moščeniški in brseški trgovci s česnom, rakaljski, oprtaljski in humski lončarji, kastavski zidarji in mnogi drugi (pre)prodajalci. Šavrinke, trgovke med osrednjo Istro in obalnimi mesti so bile iz krajev med Pregarsko planoto in Kraškim robom; iz vasi Kubed, Gračišče, Dol, Hrastovlje, Truške, Trsek, Boršt, Nova vas, Sveti Peter, Lopar, Marezige in Pomjan. V osrednjo Istro so nosile različne artikle (sukanec, blago, milo, petrolej, poper…), ki so jih nakupile v tržaških trgovinah in za katere so jim tamkajšnji prebivalci plačevali z jajci. Jajca so tedensko znosile na tržnice obalnih mest in s preprodajo nekaj zaslužile. Krožna pot med domačo vasjo, Buzetščino ali Motovunščino in Trstom je trajala od tri do štiri dni, preprodajalke pa so jo prehodile tedensko.

V osrednji Istri se je jajčaric oprijelo poimenovanje Šavrinke. Ljudje iz današnjega hrvaškega dela istrskega polotoka so pravili, da so jih tako poimenovali, ker so bile iz Šavrinije. Gračiške in kubejske trgovke z jajci se niso samoopredeljevale za Šavrinke, temveč so šele preko stika s prebivalci osrednje Istre spoznale in ponotranjile omenjeno etnično identifikacijo. Poimenovanje je sčasoma pridobivalo na poklicni konotaciji, v drugi polovici 20. stoletja, ko je jajčarstvo izginilo, pa so Šavrinke preko umetniških upodobitev, lokalnih apropriacij preteklosti, v kontekstu nastajanja nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško in naraščanja turistične dejavnosti pridobivale tudi druge simbolne pomene, povezane s tradicijo, avtentičnostjo in slovensko Istro. Kot je povedala ena izmed preprodajalk: »Nismo znale, da smo Šavrinke. Zdaj smo Šavrini vsi.«

Lokalne gledališke skupine, knjige, meje in turizem

Najino terensko delo v Istri v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je torej zaobjemal čas, ko je bilo zanimanje za nekdanji vsakdanjik istrskega zaledja, za odkrivanje novega v starem, nekaj vsakdanjega. In tako kot je najin prvi sogovornik želel poleteti kot Ikarus in si z drugačnega zornega kota ogledati rodno grudo, se je prav to brskanje, odkrivanje in vzpostavljanje preteklosti iz nove perspektive pravzaprav dogajalo pred najinimi očmi. Ženske delovne migracije in podoba Šavrink so bile pomemben del tega odkrivanja (tudi znanstvenega!) in ljudi, ki bi bili pripravljeni govoriti o Šavrinkah, ni bilo težko najti. V nadaljevanju poglejmo zakaj so v določenem obdobju Šavrinke in njihove družine spregovorile in kako se je vse skupaj ujelo v kalup dediščine.

Tako kot stoji Šavrinka z eno nogo v starejših etničnih poimenovanjih, z drugo pa v popularnih podobah, so bile in ostajajo ženske, ki so trgovale med osrednjo Istro in obalnimi mesti, razpete med različnimi očišči, možnostmi in pripisi. Preprodajalke z jajci so doživele izginjanje cikličnega časa in prehod v moderno družbo druge polovice 20. stoletja; v svoji mladosti so občutile težavno vlogo ženske, ambivalenten odnos okolice do ženske mobilnosti, v drugi polovici 20. stoletja pa emancipacijo žensk; preživele so revščino in doživele občutek nezmožnosti vplivanja na situacijo, pozneje pa materialno udobje moderne družbe; bile so priče menjavanju političnih režimov in vojnam, ki so zahtevali fleksibilnost; doživele so nastanek novih meja med Kraljevino Italijo in Jugoslavijo, med Jugoslavijo in Cono A in B ter pozneje Svobodnim tržaškim ozemljen pa Italijo in naposled meje med Hrvaško in Slovenijo. Doživele so tudi navdušenje nad Mediteranom, mobilnostjo, “avtentičnostjo” slovenske ruralne Istre v drugi polovici 20. stoletja; in naposled literarizacijo, folklorizacijo in popularizacijo Šavrink v romanih, likovni umetnosti, folklornih uprizoritvah, muzejskih in ljubiteljskih zbirkah in turističnem gradivu. Ne preseneča, da so delovne migrantke, ki so tedensko prehodile med 125 in 170 km in so zaradi krivic, revščine in razpetosti med otroki in drugimi obveznostmi doživljale marginaliziran položaj žensk, o svojih izkušnjah želele spregovoriti.

Najbolj glasno in samozavestno je spregovorila Marija Franca, nekdanja jajčarica, ljudska pisateljica, avtorica treh knjig Šavrinskih zgodb, sogovornica in stanodajalka pisatelja Marjana Tomšiča in najina informatorka. Marijine zgodbe so zapisane po njenih lastnih izkušnjah in spominih; njen položaj je bil specifičen, bila je vdova in mati štirih otrok, ki jih je, v tistih najbolj vitalnih letih preživljala s prekupčevanjem med osrednjo Istro in Trstom; bila je strastna bralka, zvedava in vedoželjna, zato je rada prijateljevala z učitelji in izobraženci. Čeprav je bilo njeno življenje specifično, so se v njeni zgodbi  oziroma v njeno zgodbo mnogi zagledali. Ne zato, ker je bila točen posnetek resnice, spomin je vedno selektiven, in tudi ne zato, ker bi se natančno ujemala z usodami  in potmi drugih istrskih trgovcev, temveč zato, ker se je pojavila v pravem času in ker jo je na odkrit in humoren način izpovedala “avtentična” jajčarica. Apropriacija preteklosti in spominjanje ne iščeta resnice, ampak zgodbo prikrojeno sedanjemu času in prostoru, ki najde poslušalce.

Dobro se spominjam, kako so naši nonoti in očetje, kasneje pa njihovi sinovi, spoštovali ženske. Ženska je bila le predmet, s katerim so si potešili slo. In bila je zato na svetu, da je rojevala otroke vsako leto. Umika ni bilo. Če je bila hiša polna in ni bilo kaj jesti in kje spati in če je bila ena sama revščina, je bila za vse kriva ženska. Slišala sem može, ko so se med seboj pogovarjali, da je ženska koš gnoja, žakelj dreka. Sami so se počutili povsem nedolžne.

Franca 1992: 43

Proces dediščinjenja pa gre še dlje. Dediščina potrebuje ustanove in strokovnjake, ki jo prepoznajo, zavarujejo, ohranijo ter postavijo na ogled s času primernim sporočilom. In v primeru Šavrink so veliko mero prepoznavanja in pozitivnega ovrednotenja trgovk med Istro in Trstom nedvomno opravili umetniki. Šavrinka je postala umetniški motiv priznanih slovenskih umetnikov, ki so Šavrinko preko svojih del opolnomočili. Prvi je bil lokalni pesnik Alojz Kocjančič, ki je v zbirki Šavrinske pesmi (1962) posvetil tem ženskam dve pesmi, Kubejskim Šavrinkam in Materi. Najbolj odmevni pa so bili romani Marjana Tomšiča, predvsem Šavrinke, ki so bile večkrat ponatisnjene, zadnjič leta 2019. V likovni umetnosti je Šavrinko upodabljal  Jože Pohlen, najbolj vidno s svojim monumentalnim kipom Istranke v Hrastovljah, ki se je kasneje preimenovala v Šavrinko (Ledinek Lozej, Rogelja 2012).

Umetniki pa niso bili edini, ki so spregovorili o Šavrinki.  Še v času življenja Marija Franca je lokalno kulturno društvo Šavrini inu anka Šavrinke začelo uprizarjati zgodbe iz Marijinih Šavrinskih zgodb.

Predstave so oživile Marijine zgodbe, v katerih so igralci poustvarjali in preigravali, gledalci pa ugledali svojo preteklost. Skoraj vsaka hiša v Istri je imela namreč mamo, teto, babico, sestro ali sestrično, ki je hodila bodisi po jajca ali služit v Trst, držala tri vogale hiše pokonci, kot sva večkrat slišali, in se obenem ali prav zaradi tega soočala s predsodki takrat prevladujoče patriarhalne družbe prve polovice 20. stoletja. Takole je takratna predsednica društva, Marija Knez, opisala začetke delovanja gledališke skupine, ki segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja.

Glejte, ustanovili smo se šestega decembra, v eni garaži v Gračišču, ker niti svojega prostora nismo imeli. Sem rekla, če smo se takrat predstavile na Radiu Trst z dvogovori iz Šavrinskih zgodb, dajmo nadaljevat s tem. […] Smo imeli enourni kulturni program v Kopru. Zdaj pa si zamislite, ti moji ljudje, mi igralci, smo bili sami amaterji. Trije izmed njih so bili prvič v gledališču, in to ne na sedežih, ampak na odru. Prvič v gledališču! […] To niso igralci, to so ljudje, ki na odru zaživijo izpred sto let nazaj. Zaživijo in živijo in igrajo. Igrajo tisto življenje, ki ga živijo, ki so ga živeli. In je v njih in ga spet živijo.

Marija Knez, 25. 8. 1999

Čeprav so imeli umetniški, predvsem literarni, posegi nedvomno velik vpliv na odkrivanje ženskih migracij v kontekstu  motivov magične Istre, ženskega trpljenja, odrekanja, samostojnosti, eroticizma, pa jih ne gre precenjevati. Pevski zbor Šavrinke, ustanovljen štiri leta pred izidom Tomšičevega romana, bi prav gotovo deloval tudi brez umetniških upodobitev. Prav tako krajevne zbirke in druga kulturna društva,  ki so v svojih nastopih poudarjali aktivno vlogo žensk in preigravali njihove nekdanje in sedanje vloge. Zgodba trgovk je bila evokativna v meri, da je poleg spominjanja omogočila tudi kreativno poustvarjanje. Poustvarjanje, ki je ključno za tvorjenje nesnovne dediščine (Smith, Akagawa 2009; Hafstein 2018). Tako je kreativno delo kulturnega društva Šavrini in anka Šavrinke opisala takratna predsednica:

Lepilo, moka, časopisni papir … In te maske smo naredili in res je bilo vse originalno. S tem smo se pojavljali v Portorožu … in povsod smo vlekli prve nagrade. Jaz sem imela takšno masko in ko sem se s to masko predstavljala v Portorožu na tistem glavnem trgu, je Marčelo, bratranec, zaklical: »Lejo, lejo! Maria Franca dopia.« Kakor dvojnica, dvojnica Marije Franca … Tista silhueta Šavrinke, ki jo je dostikrat upodabljal Pohlen. Imamo tudi glasbenike, ki smo jih od nekje povzeli … In tako smo tudi mi vpeljali … recimo list od oleandra. Recimo moj mož igra tudi na list od oleandra. In ga predstavimo, da to je muzika, ki igra samo po ušesih, ker not ne poznamo. Pravijo, da po notah lahko igrajo vsi …

Marija Knez, 25. 8. 1999

V zadnjem desetletju je Šavrinka pogumno sestopila iz zaledja Istre na obalo in zajadrala v dediščinska morja. Na obmorski promenadi med Piranom in Portorožem je bila tako Šavrinka predstavljena v okviru fotografske razstave na prostem z naslovom Male štorije naše dediščine. Razstavo je kot del dogodkov v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine zasnovalo obalno društvo Anbot Piran. Prizore, postavljene v inscenirane ambiente, je fotografiral Ubald Trnkoczy. Šavrinka se množično  pojavlja tudi na razglednicah, pomanjšana in lična stoji v izložbah mnogih obalnih trgovin s spominki, povabljena je na praznovanje obalnih občinskih praznikov, ugledna koprska založba ji je posvetila znanstveno monografijo (Celestina, Todorović 2017). Samozavestno nastopa tudi na spletu, kot del kulturne dediščine slovenske Istre.^[1] Na nek način se v Šavrinki zrcali zmaga »avtentičnega«, slovenskega, istrskega podeželja nad obalo, kot ugotavlja antropolog Bojan Baskar (2002a). Zaledje Istre je bilo namreč skozi zgodovino povezano s prevladujoče slovansko govorečim prebivalstvom, medtem ko je bila današnja slovensko obala vse do sredine 20. stoletja povezana z beneško govorečim prebivalstvom. Pravzaprav se je pri Šavrinki, tisti, ki je postala dediščina, poleg lokalnih iniciativ in ločnice med slovanskim zaledjem in beneško govorečo obalo, prekrilo več stvari.

Dediščinjenje je proces, ki ima tako kulturne, ekonomske kot politične vzgibe. Da bi se nekaj ali nekdo prilegal kalupu dediščine, je  potrebno sovpadanje med lokalnim, nacionalnim in širše regionalnim, včasih celo globalnim. In pri dediščinjenju Šavrinke  je nedvomno prišlo do uspešnega sovpadanja: prvič, zgodovinsko utemeljena razlika med slovanskim podeželskim zaledjem in beneško urbano obalo; drugič, novonastala meja med Slovenijo in Hrvaško leta 1991, zaradi katere je Šavrinka postala prikladna predstavnica slovenskega dela Istre; tretjič, Šavrinka je postala motiv umetniških upodobitev; četrtič, vzniknila je iz krajevnega nabora spominov in novodobnih lokalnih pobud posameznic in kulturnih društev. In naposled, v procesu dediščinjenja Šavrinke so bile pomembne tudi več kot sto kilometrov dolge trgovske poti, ki so v času pospešenega razvoja turizma, rekreacije in pohodništva enostavno navdušile. Nenazadnje tudi naju, ki sva v okviru raziskave prehodile eno izmed trgovskih pešpoti, jo fotografsko dokumentirali in na koncu ubesedili in predstavili v knjigi Potepanja po poteh Šavrinke Marije in istoimenski etnografski razstavi. Prav vsi smo pridali svoj kamenček v mozaik današnje Šavrinke.^[2]

In danes?

Šavrinka je prerasla lokalne istrske okvirje in postala nacionalna dediščina. Všeč pa je tudi (mednarodnim) turistom. Pogumna samostojna ženska iz preteklosti današnje slovenske Istre, ki je na svoji krožni trgovski poti tedensko prehodila več kot sto kilometrov –  le kdo je ne bi občudoval! Včasih so se v intervjujih moški šalili, da je bilo s Šavrinko težko živeti. Danes, ko jo opazujemo tako od daleč, prikrojeno času in prostoru, gre morda lažje. Ali pa se morda samo tako dozdeva.