Po ulicah dediščine Nove Gorice
Kako in zakaj dediščiniti v mladem mestu? Kolikšna je časovna distanca, ki je potrebna, da se kritično ovrednoti začetke in razvoj novega mesta? Ta vprašanja so se odpirala, ko smo se ob silhueti kromberškega gradu in cerkve svete Trojice skozi industrijsko cono, mimo nekdanjih velikih tovarn, ponosa Nove Gorice, zapeljali na Kidričevo cesto. Na slavno Ravnikarjevo »magistralo«, kjer poleg upravnih zgradb stoji Perla, igralnica, s katero je Nova Gorica dolgo časa najočitneje sijala prek meje.
Po sestanku in pogovoru z Brankom Marušičem se odpravimo v puhtečo vročino mesta, do makete, pri kateri nas že pričakuje naš vodič Blaž Kosovel. Medtem ko iščemo senco bujnega zelenja in sedimo na spominskem napisu, ki opominja na prvotno idejo, kot jo je pozneje ubesedil Edvard Ravnikar, »zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje«, naš vodič predano razlaga o času in akterjih odločitve, da se na tem kraju, kjer so se raztezali travnik, močvirnata zemlja in opuščeno pokopališče, zgradi novo upravno središče.
Ob ulici je bilo sicer realiziranih nekaj javnih zgradb – med njimi občinska palača (1955), gledališče (1994) in javna knjižnica (2000), poleg tega nekaj stanovanjskih blokov, kot prostor druženja pa ulica nikoli ni zaživela. Avtorica fotografije: Maja Topole (2022)
Sledimo poti Ravnikarjeve ideje in modifikacijam, ki so jih vnesli drugi urbanisti, poslušamo o drevoredu platan, ki jih (še) ni, in alergenih topolov, ki jih več ni. So pa številne druge nevsakdanje drevesne vrste. Kot pravi naš vodič, Nova Gorica ni »mesto park«, kot jo pogosto označujejo, ampak »mesto vrt«. In mesto vrtnic, katere silhuizirana podoba je mimo heraldičnih pravil našla mesto v občinskem grbu.
V urbanistično strogo začrtanem mestu srečujemo izhodiščni ideji neposlušne točke: staro furlansko kmetijo s tipičnimi »škurami« znotraj blokovskega naselja, pripovedi o prašičih, ki naj bi jih novonaseljeni prišleki s podeželja redili v kopalnicah buržuazno zasnovanih stanovanj prvih, t. i. »ruskih« blokov. Poslušamo o neznanski teži praznine prvotne urbanistične ideje, ki so jo prebivalci in poznejši urbanisti napolnili s pomožnimi objekti in novimi, manjšimi bloki.
Urbane legende pomešane s praktikalijami, potrebnimi za preživetje v prostoru, kjer poleg novozgrajenih stavb, ki so kanalizacijo spuščale v Koren, ni bilo prav veliko. Razen skupnega dela brigadirjev, ki so se zatem vrnili v svoje domače kraje, ter obilo upanja, vere v ideal nove družbene stvarnosti, zazrtosti v svetlo bodočnost, ki postopoma ponikuje v strešnih razpokah megalomanskih Argonavtov in dobiva vedno temnejše obrise ob propadu industrije, ponosa socialistične Nove Gorice, in pozneje Perle, ponosa kapitalistične preobrazbe mesta.
Da je dvojna pozaba edini spomin, pričajo nagrobniki na zelenici ob avtobusni postaji, ki so jih menda pozabili odstraniti in pripovedujejo o raznolikosti prebivalcev Goriške 19. stoletja ter o obsegu pokopališča, ki so ga po 1. sv. vojni opustili in po 2. sv. vojni pozidali z novonastalim mestom. Pokopališča, do katerega je vodila pot, ki še danes edina neposredno povezuje italijansko Gorizio/Gorico in Novo Gorico, precej bolj konkretno kot simbolni Trg Evrope, do katerega se zapeljemo. Tako kot se z druge strani meje pripelje poln avtobus italijanskih turistov. Vsak od nas s svoje strani meje posname fotografijo talnega mozaika Franca Vecchietija in ostane na »svoji« polovici trga.
Kje je mesto dediščine med meandri ravno začrtane prihodnosti, ki zaradi praktičnih razlogov izpeljave kanalizacije začne slediti nepredvidljivemu toku poplavljajočega Korena? Je prostor za dediščinjenje sploh odprt ali se mu raje vsi izognemo? Ali pa je, nasprotno, prav mlado mesto lahko eksemplarični primer dediščinskih procesov? Vprašanja, ki kar kličejo, da se še večkrat odpravimo v Novo Gorico.
