Pot miru – od zbiranja orožja do promocije miru   

Pot miru,¹ eden bolj znanih turističnih produktov na Slovenskem, ni le pohodniška pot, pač pa prvenstveno dediščinska pobuda, ki povezuje ostanke soške fronte od Julijskih Alp do Jadranskega morja v Sloveniji in Italiji. Lahko jo razumemo kot »asemblaž dediščine« (Macdonald 2013), ki obsega materialne prvine (poti, vojaška pokopališča, rove, kostnice, kapelice, spomenike, križe, nagrobnike in spominske plošče), ustanove (fundacijo, muzeje, društva in območne večnivojske strukture upravljanja – občine, države in Evropsko unijo) in druge akterje (zbiralce, prebivalce in turiste oz. pohodnike) ter dediščinske prakse (spominjanje, obeleževanje, zbiranje, ponovno uprizarjanje, vodenje, interpretacijo in hojo).  

Pot je s Fundacijo Poti miru v Posočju (v nadaljevanju Fundacijo) ustanovljeno leta 2000 pridobila središčno vlogo pri dediščinjenju prve svetovne vojne, sprva v Zgornjem Posočju, kasneje na celotnem območju nekdanje soške fronte, kot tudi pri čezmejnem povezovanju Posočja in dežele Furlanije Julijske krajine ter pri zastopanju Slovenije ob obeleževanju stoletnic prve svetovne vojne (Fikfak in Jezernik 2018; Ledinek Lozej in Pisk 2021; Kravanja 2023). Prav dediščinjenje vojne nam razkriva, kako gre pri dediščini vedno za proces selektivne rabe preteklosti za sodobne družbeno-politične potrebe (Gegner in Ziini 2012: 1). Na – pogosto disonantno – lokalno, čezmejno, nacionalno in nadnacionalno dediščinjenje prve svetovne vojne in soške fronte, ki je v Posočju in onkraj pogosto (ne pa izključno) reprezentirano s Potjo miru, gledava iz različnih diahronih in sinhronih perspektiv.  

Disonantne naracije

Pričetki obeleževanja dogodkov soške fronte na Goriškem – če odmislimo spomenike na vojaških pokopališčih ter spominske cerkve (npr. cerkev Sv. Duha v Javorci) in ostala obeležja, postavljena že med vojno (Štepec 2025: 18) – segajo v čas po koncu prve svetovne vojne. Območje soške fronte je bilo z rapalsko pogodbo – tako kot druga ozemlja nekdanjega avstrijskega Primorja­ – priključeno h Kraljevini Italiji. Italijanska vlada je posmrtne ostanke vojakov, ki so se bojevali za Italijo, prenesla v kostnice v Kobaridu, Redipulji (it. Redipuglia) pri Tržiču (it. Monfalcone) in na Oslavju (it. Oslavia) pri Gorici (it. Gorizia). (Materializirani) spomin na vojno je bil del italijanizacije (po)krajine; ob žalovanju je omogočal nacionalne identifikacije – spominjati se je pomenilo potrjevati nacionalno skupnost (Zilli 2015: 80). Spomin na mrtve je po prihodu fašistične stranke na oblast leta 1922 prekrila mitologizacija in glorifikacija prve svetovne vojne (Štepec 2025: 50), npr. s postavljanjem spomenikov »neznanemu vojaku«² v slehernem italijanskem kraju. Naracije o dogodkih prve svetovne vojne (t. i. Velike vojne) so postale ustanovni mit italijanske države; vojna pokopališča in kostnice pa romarski kraji italijanskega naroda. Fašistični režim je sicer prizanesel avstrijskim in nemškim kostnicam ter pokopališčem, prizadeval pa si je za izbris vseh ostalih habsburških in neitalijanskih pomnikov v pokrajini, arhitekturi, kulturi in jeziku. V sosednji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in pozneje Jugoslaviji za zbiranje vojnega gradiva ni načrtno skrbela nobena državna ustanova, so pa spominske plošče in spomenike padlim vojakom postavljali slovenska veteranska organizacija, svojci in Cerkev. Vojni veterani so v želji po ohranitvi spomina in premagovanju travmatičnih izkušenj zapisovali spomine, obiskovali bojišča in iskali druge ostanke iz svojih vojaških dni. Dogodki, s katerimi so veterani zbirali denar, in množična srečanja ob odkritjih spomenikov so bili v Kraljevini Jugoslaviji pogosto razumljeni kot politična dejanja (Štepec 2024: 50–53). Na drugi strani pa so sočasno zbiranje materialnih ostankov s soške fronte pogosto motivirali gospodarski interesi, npr. ponovna uporaba ali prodaja zbranega železa in predmetov.

Po drugi svetovni vojni, leta 1947, je s pariško mirovno pogodbo nova meja med Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo razdelila območje nekdanje soške fronte na dva dela. Na italijanski strani so bila prizorišča spomina na prvo svetovno vojno še naprej namenjena slavljenju »padlih junakov«, utrjevanju narodotvornega mita in objokovanju izgube ozemlja Italije po drugi svetovni vojni. Na jugoslovanski strani pa je bilo javno obeleževanje dogodkov prve svetovne vojne opuščeno; nadomestilo ga je spominjanje in poveličevanje partizanstva in narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno. Pokopališča, spomeniki in druge ostaline prve svetovne vojne so bili v prvih desetletjih druge polovice 20. stoletja v primerjavi s spomeniki druge svetovne vojne zanemarjeni. Gmotne ostaline soške fronte in s tem spomini na prvo svetovno vojno so zanimali le posamezne zagnane zbiratelje, ki so od 70. let 20. stoletja oblikovali zasebne zbirke orožja in drugih predmetov, ki so jih našli na nekdanjih bojiščih in v kavernah soške fronte.

Spremembam v odnosu do zgodovinjenja in dediščinjenja prve svetovne vojne – tako v zgodovinopisju, dediščinskih ustanovah kot v širši javnosti – sledimo od začetka 80. let 20. stoletja. Povezane so z družbeno-političnimi premenami, ki so spremenile krožišča osrednjih ideoloških pripovedi. Prva čvrstejša znanilca sprememb uradnega spominjanja in dediščinjenja na nacionalni ravni sta bili obnovi dveh emblematičnih spomenikov – spominske cerkve Svetega Duha v Javorci³ in Ruske kapelice pod prelazom Vršič⁴ v 80. in 90. letih 20. stoletja. Dediščinjenje soške fronte je obsegalo sistematično evidentiranje, vrednotenje in vpis posameznih elementov v register nepremične kulturne dediščine ter celovitejše muzejske predstavitve, ki so presegle dotedanja zbirateljska prizadevanja (npr. razstava Soška fronta: 1915–1917 Draga Sedmaka v Goriškem muzeju), pa tudi intenzivnejše preučevanje spomenikov padlim v prvi svetovni vojni (npr. Čopič 1987), tudi v povezavi z raziskovanjem zgodovine prve svetovne vojne (npr. Svoljšak 1994). Glede vidnosti soške fronte je bilo prebojno odprtje Kobariškega muzeja, zasebnega muzeja lokalnih entuziastov, ki je že takoj po odprtju leta 1990 pritegnil pozornost širše in strokovne javnosti (Kravanja 2018). Sprva se je osredinjal na podrobno predstavitev 12. soške bitke (24. oktober–19. november 1917), ki jo je ena vojskujoča se stran imenovala »čudež pri Kobaridu«, druga pa »poraz pri Kobaridu«, katere rezultat je bil poraz italijanske vojske in s tem konec soške fronte. Muzej je izpostavljal pripovedi o soški fronti in ne predmetov; v ospredju je bilo trpljenje vojakov različnih narodnosti, ne glede na to, na kateri strani so se borili, ter s tem protivojno sporočilo, ki so jim naklonjene nadnacionalne evropske institucije.⁵ Pripoved o miru in spravi med narodi je od leta 2000 Fundacija Poti miru v Posočju nadgrajevala v širši območni, čezmejni, nacionalni ter v zadnjih letih nadnacionalni asemblaž dediščine – Pot miru (Ledinek Lozej in Pisk 2021, 2025; Pisk in Ledinek Lozej 2023), asemblaž, ki sicer gradi na prizoriščih, ostalinah in dogodkih vojne, a se promovira in osmišljuje s sporočili o miru.

Dediščinjenje v imenu miru in sprave…

Idejo o »poti miru« v povezavi z ohranjanjem ostalin prve svetovne vojne je kot prvi lansiral avstrijski zgodovinar Walther Schaumann v 70. letih 20. stoletja. S kulturnim društvom Dolomitenfreunde/Amici delle Dolomiti [Prijatelji Dolomitov] si je prizadeval za ohranitev ostankov prve svetovne vojne v Dolomitih. Na podlagi te pobude je v 90. letih 20. stoletja Kobariški muzej lansiral zamisel o »poti miru« v Posočju. Zamisel je dobila podporo na nacionalni ravni,⁶ leta 2000 je Republika Slovenija ustanovila Fundacijo in sprejela program ohranjanja, prenove, raziskovanja in turistične uporabe dediščine soške fronte ter zagotovila finančno podporo za izvajanje programa. Fundacija je leta 2007 povezala Kobariški ter Tolminski muzej, najpomembnejše spomenike in obeležja soške fronte, nekatere naravne znamenitosti, zasebne zbirke in turistično-informacijske centre v pot, imenovano Pot miru v Zgornjem Posočju. V naslednjih letih se je – predvsem s sredstvi čezmejnega sodelovanja Interreg⁷ – začela širiti na celotno čezmejno območje fronte. V času stote obletnice prve svetovne vojne, tj. med 2014 in 2018, je postala pomembna pri obeleževanju obletnic prve svetovne vojne na nacionalni ravni. Vlada Republike Slovenije ter različne strokovne ustanove so podprle Fundacijo, da je skupaj s Posoškim razvojnim centrom in italijanskimi partnerji sooblikovala strateški projekt čezmejnega sodelovanja Walk of Peace. Prebojnemu strateškemu projektu so sledili še številni drugi nacionalni, čezmejni in evropski projekti⁸ ter pobude – npr. predlog vpisa v Unescov seznam svetovne dediščine ali med kulturne poti Sveta Evrope, s katerim sta si Pot miru in Fundacija utrjevali položaj v domačem okolju, gradili prepoznavnost ter prevzemali koordinacijsko pobudo na mednarodni ravni. Pot miru je postala preplet večnivojsko in večresorsko podprtih lokalnih pobud, podjetniških idej in dediščinskih (zbirateljskih, poustvarjalnih, interpretativnih) praks, vpetih v postsocialistični pospešen razvoj turizma v Posočju in vizij dediščinjenja, ki so se institucionalizirale v oziroma s Fundacijo. Fundacija je uspela preseči lokalne zbirateljske in muzeološke okvirje prav s »sporočilom miru, sodelovanja in prijateljstva med narodi«, ki so se nekoč borili na soški fronti. S spodbujanjem sprave med narodi ter s pripovedjo o sočutju do vseh padlih žrtev konflikta (Jagetić Andersen in Prokkola 2021) je Fundacija dobila podporo nacionalnih in nadnacionalnih struktur (Clarke idr. 2017; Kravanja 2023) ter zlasti regionalne oziroma kohezijske politike EU. Grajenje miru in sprave na prizoriščih, ostalinah in dogodkih vojne ni vedno potekalo gladko, saj se številni zbiralci zanimajo prvenstveno za orožje oziroma uniforme vojakov s soške fronte, prav tako so nekatera društva – v sodelovanju s Fundacijo (!) – kot vrhunec obeleževanja obletnic prve svetovne vojne pripravila kar se da avtentično poustvaritev 12. soške bitke na Kolovratu. Boštjan Kravanja (2023: 308) je prisotna trenja označil kot trenja med »očeti ustanovitelji«, tj. ljubiteljskimi zbiratelji in lokalnimi društvi, zbiralci orožja in poustvarjalci bitk, in »novo generacijo deležnikov«, tj. Fundacijo. Ni pa prihajalo do neskladij le med Fundacijo na eni ter zbiratelji in društvi na drugi strani, torej na lokalni ravni, kolizije so bile, kot opisujeva v sledečem razdelku, evidentirane tudi na mednarodni ravni.

...med različnimi narodi, ki so se borili na soški fronti 

Soška fronta ima poseben pomen tudi za druge nacionalne države, katerih predstavniki so se borili v dvanajstih bitkah. Med njimi so bili – poleg že omenjenih Italijanov in Slovencev – še Nemci, Avstrijci, Madžari, Hrvati, Srbi, Bošnjaki, Čehi, Ukrajinci, Belorusi, Črnogorci, Slovaki in drugi. Še zlasti v času obeleževanja stote obletnice prve svetovne vojne med 2014 in 2018 je bila kozmopolitska drža Fundacije z geslom o »miru in spravi med narodi« in osredinjenostjo na vse žrtve trpljenja, ključna pri nagovarjanju in povezovanju predstavnikov različnih narodov. Pot miru je imela in ima velik potencial v t. i. dediščinski diplomaciji (ang. heritage diplomacy; Winter 2015) kot vsestranski vir t. i. »mehke moči« (ang. soft power) za pospeševanje političnih ciljev Slovenije, promocijo njene vloge v regiji in širše v Evropski uniji (Clarke idr. 2017: 667) ter pri doprinosu k spravi in stabilnosti v Evropi (Wassenberg 2020). Vendar pa so nekateri obeleževalni dogodki in spomeniki, ki so jih prav v tem času organizirali oz. postavili različni akterji, tiho ali glasno spodbujali nacionalistična čustva in spodbijali spravno diplomacijo Fundacije in države.

Nacionalno in versko zaznamovana so bila že nekatera svetišča, postavljena med vojno (npr. madžarski oltar na Mrzlem vrhu; pravoslavna kapelica pod Vršičem, sunitska mošeja v Logu pod Mangrtom). Nekatera svetišča – toda ne vsa (npr. cerkev Svetega Duha v Javorci⁹) – so dobila nacionalno naglasitev šele po koncu vojne (pravoslavna kapelica sv. Vladimirja je npr. postala »ruska« kapelica¹⁰), najočitneje s postavljanjem nacionalnih kostnic (na območju soške fronte npr. številne italijanske in ena nemška kostnica) ter spomenikov nacionalnim »neznanim« junakom. Vendar pa so bili številni nacionalni spomeniki postavljeni tudi v letih obeleževanja stoletnica prve svetovne vojne – npr. spomenik madžarskim,¹¹ slovaškim in ukrajinskim vojakom, padlim na soški fronti. Takšna nacionalno zaznamovana obeležja in komemoracije so (bili) – prav tako kot nekatere zbirateljske in poustvarjalne iniciative – težje združljivi s premiso o miru med narodi. Postavljanje nacionalnih spomenikov in nacionalne komemoracije, med katerimi so – tudi zaradi vojne med Rusijo in Ukrajino – gotovo najodmevnejše spominske slovesnosti ob Ruski kapelici,¹² potrjujejo, da gre razvoj Poti miru tudi »svojo pot« in da so dediščinske prakse gnetljive in prilagodljive širšim geopolitičnim dogodkom.

Poleg utrditve na nacionalni in preboja na mednarodno raven je imela Pot miru dragoceno vlogo pri vzpostavljanju vezi na območju med Severnim Jadranom in jugovzhodnimi Alpami, ki je bilo od leta 1947 razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo, od leta 1991 pa med Italijo in Slovenijo. Fundacija je spretno izkoristila možnosti evropskega financiranja čezmejnega sodelovanja ter sodelovala pri vzpostavljanju povezav, ki so na dolgi rok med drugim omogočile pripravo letošnje prve čezmejne evropske prestolnice kulture – Nove Gorice in Gorice (2025). Prav dolgoročna čezmejna sodelovanja, kot je Pot miru, so pomembna pri grajenju praktičnih, vsakdanjih odnosov ter preseganju antagonizmov nacionalnih diskurzov. Pot miru je – vsaj na nomotetični ravni in v omejenem obsegu pri glavnini deležnikov, s katerimi sodelujejo – uspela preseči nasprotje med »italijanskimi« in »slovenskimi« narativi o »veliki vojni« z lansiranjem kozmopolitske naracije o spravi in miru med narodi (prim. tudi Clarke idr. 2017: 663). Seveda pa tako dogodki ob prvi čezmejni evropski prestolnici kulture kot tudi zgoraj opisano govore, da kljub sloganom o brezmejnosti¹³ in o miru ter spravi med narodi (nacionalne) države še vedno ostajajo ključne pri organizaciji teritorijev in njihovih pomenov (prim. tudi Paasi 2009).

Sklepi

Opazovanje Poti miru in teženj po preoblikovanju »težavne« oziroma na nekaterih mestih celo »temačne« dediščine vojne med sovražnimi narodi v manj »sporno«, manj »disonantno« dediščino »miru med narodi« je pokazalo, da je Fundacija, glavna gonilna sila Poti miru, tudi sama »prehodila dolgo pot« od lokalne pobude in spodbujevalca čezmejnega sodelovanja do akterja v državni diplomaciji in primera »dobre prakse« rokovanja s »težavno«, »temačno«, »disonantno« oziroma »sporno« dediščino na mednarodni ravni. Postala je akter v mednarodnih obeleževanjih stoletnic prve svetovne vojne in lansirala idejo o vseevropski Poti miru, kjer bi replicirala lastne izkušnje grajenja in upravljanja dediščine prve svetovne vojne. Z retoriko o »miru med narodi« je prevzela nadzor nad dediščinskim diskurzom, povezanim s prvo svetovno vojno, najprej v Zgornjem Posočju, zatem na celotnem območju soške fronte in – v manjši meri – tudi na državni ravni. V določeni meri ji je uspelo preoblikovati nacionalistično zaznamovane antagonistične naracije v kozmopolitske. Takšna dediščina je bila primerna za oblikovanje turističnega produkta, ki mu je – poleg medsektorske proaktivnosti – dolgoživost zagotovila podpora na državni ravni.¹⁴

Kozmopolitski potencial soške fronte odkrivajo tudi nekateri drugi akterji – ruševine prve džamije na današnjih slovenskih tleh bo kot »nonmonument« na 61. Beneškem bienalu predstavil umetniško-raziskovalni kolektiv Nonmonument Group. Po njihovih besedah naj bi »paviljon odpiral širši razmislek o religiji, vojaški infrastrukturi, ruševinah in imperijih v današnjem času reparacij, ki ga zaznamuje kozmopolitska etika kot protiutež novi kolonialni, nacionalistični in ekpanzivni drži«. Komisija je med drugim prepoznala »velik potencial projekta za vzpostavljanje dialoga v okviru ene od najpomembnejših razstav sodobne umetnosti na svetu«. Precizna kuratorska obravnava bo zagotovo doprinesla k poglobitvi in razširitvi razmislekov o potencialih partikularnih ruševin džamije. V kolikšni meri bo umetniško-raziskovalnemu kolektivu Nonmonumnet Group uspelo preseči enega od temeljnih paradoksov dediščinjenja, tj. homogenizacijo prvin, ki prizorišča nasilja in smrti (lahko) rekonfigurirajo v pokrajine miru, ter s kozmopolitsko etiko in univerzalističnim diskurzom ovreči instrumentalizacijo spomenikov (ali nespomenikov, nomonumentov) za politične, diplomatske, tržne oziroma, v zadnjem primeru, za umetniško-raziskovalne cilje ter predvsem nasloviti in ne zgolj nevtralizirati lokalne disonance, zgodovinske antagonizme in sodobne geopolitične napetosti ter nasledke zunanjih in notranjih kolonializmov, pa bo pokazal čas.  

Literatura:

Bajuk Senčar 2019 =Bajuk Senčar, T. (2019). Cross-Border Cooperation and the Europeanization of the Slovenian-Hungarian Border Region. Traditiones 48 (1), 213−231.

Benedejčič 2016 =Benedejčič, A. (2016). Slovenija in njeni odnosi z Rusijo v evroatlantskem kontekstu. Teorija in praksa 53 (5), 1143−1171.

Clarke idr. 2017 =Clarke, D., Bull, A. C. in Deganutti, M. (2017). Soft Power and Dark Heritage: Multiple Potentialities. International Journal of Cultural Policy 23 (6): 660–674.

Čopič 1987 =Čopič, Š. (1987). Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni. Kronika 35 (3): 168–177.

Fikfak in Jezernik 2018 =Fikfak, J. in Jezernik, B. (2018). Introduction: The Cultural Heritage of the Isonzo Front. Folklore 73, 7–18.

Gegner in Ziino 2012 =Gegner, M. in Ziino, B. (2012). Introduction: The Heritage of War: Agency, Contingency, Identity. V M. Gegner in Ziino, B. (ur.), The Heritage of War: Agency, Contingency, Identity (str. 1−15). Routledge.

Hanson 2005 =Hanson, N. (2005). The Unknown Soldier: The Story of the Missing of the Great War. Doubleday.

Harvey in Mozaffari 2019 =Harvey, D. in Mozaffari, A. (2019). Foreword. V T. Lähdesmäki, S. Thomas and Y. Zhu (ur.), Politics of Scale: New Directions in Critical Heritage Studies (str. IX–X). Berghahn Books.

Jagetić Andersen in Prokkola 2021 =Jagetić Andersen, D. in Prokkola, E. K. (2021). Heritage as Bordering. Heritage Making, Ontological Struggles and the Politics of Memory in the Croatian and Finnish Borderlands. Journal of Borderlands Studies 36 (3), 405–424.

Klabjan 2010 =Klabjan, B. (2010). Nation and Commemoration in the Adriatic. The Commemoration of the Italian Un-known Soldier in a Multinational Area: the Case of the Former Austrian Littoral. Acta Histriae 18 (3): 399–424.

Košir 2019 =Košir, U. (2019). Legacies of the Soča Front – From Rubbish to Heritage. V U. Košir, M. Črešnar in D. Mlekuž (ur.), Rediscovering the Great War (str. 181–191). Routledge.

Košir 2022 =Košir, U. (2022). Ruska kapelica in grob neznanega ujetnika med mitom in resnico. Kronika 70 (2), 375–386.

Kravanja 2018 =Kravanja, B. (2018). Dediščina soške fronte kot izhodišče za razmislek o sodobnih pristopih k dediščinski politiki. Etnolog 28, 105–122.

Kravanja 2013 =Kravanja, B. (2023). The Predicament of Material Culture: In Situ Legacies of the Isonzo Front After the First World War Centenary (2014– 2018). V P. Cornish in N. J. Saunders (ur), Curating the Great War (str. 307–322). Routledge.

Ledinek Lozej in Pisk 2021 =Ledinek Lozej, Š. in Pisk, M. (2021). Collections, Walks, and Cultural Landscapes: Slovenian–Italian Cross-Border Heritage Initiatives. Traditiones 50 (1): 79–105.

Ledinek Lozej in Pisk 2025 =Ledinek Lozej, Š. in Pisk, M. (2025). V A. Mozaffari in D. Harvey, D. (ur.). Border Straddling Heritages: Containment, Contestation, and Appreciation of Shared Pasts (str. 250-279). Berghahn Books.

Macdonald 2013 =Macdonald, S. (2013). Memorylands: Heritage and Identity in Europe Today. Routledge.

Mozaffari in Harvey 2025 =Mozaffari, A., Harvey, D. (ur.). Border Straddling Heritages: Containment, Contestation, and Appreciation of Shared Pasts. Berghahn Books. 

Opiłowska 2018 =Opiłowska, E. (2018). Reconciliation Through Europeanization: Secondary Foreign Policy in the German– Polish Borderlands. V M. Klatt in B. Wassenberg (ur.), Secondary Foreign Policy in Local International Relations: Peace- building and Reconciliation in Border Regions (str. 79–100). Routledge.

Paasi 2009 =Paasi, A. (2009). Bounded Spaces in a “Borderless World”: Border Studies, Power and the Anatomy of Territory. Journal of Power 2 (2): 213–234.

Pisk in Ledinek Lozej 2023 =Pisk, M. in Ledinek Lozej, Š. (2023). Cross-border landscape as heritage?: insights from Slovenian borderlands. V G. Pettenati (ur.), Landscape as Heritage: International Critical Perspectives (str. 136–147). Routledge.

Svoljšak 1994 =Svoljšak, P. (1994). Soška fronta. Cankarjeva založba.

Štepec 2024 =Štepec, M. (2024). Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne. Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Winter 2015 =Winter, T. (2015). Heritage Diplomacy. International Journal of Heritage Studies 21 (10), 997–1015.

Zilli 2015 =Zilli, S. (2015). The First World War and the Use of Memory in the Landscape of the Isonzo/ Soča Front. V A. Gosar, M. Koderman and M. Rodela (ur.), Dark Tourism: Post- WWI Destinations of Human Tragedies and Opportunities for Tourism Development (str. 77–86). Univerza na Primorskem.  

1. Pričujoči prispevek je predelana in skrajšana različica poglavja z naslovom The Walk of Peace. Heritage-Border Complex Between Slovenia and Italy (Ledinek Lozerj in Pisk 2025), ki je izšlo v knjigi Border-Straddling Heritage. Containment, Contestation, and Appreciation of Shared Pasts (Mozaffari in Harvey 2025). ↩︎
2. Spomenike »neznanemu vojaku« so postavljali na osnovi premise, da lahko ta reprezentira slehernega vojaka, še posebno tistim, ki ne vedo, kje je njihov pogrešani pokopan (Hanson 2005). Italijani so leta 1921 z različnih bojišč v Oglej (it. Aquileia) prenesli ostanke enajstih »neznanih vojakov«, izmed katerih je Tržačanka Maria Bergamas izbrala tistega, ki je bil pokopan v grob neznanega vojaka v Rimu (Hanson 2005; Klabjan 2010; Košir 2022). Načrte za grob neznanega vojaka so poznali tudi drugi narodi, ne le Italijani. Tako je načrt za grob neznanega slovenskega vojaka na Brezjah na pobudo Zveze bojevnikov v Ljubljani napravil Jože Plečnik, a  spomenik ni bil postavljen (Štepec 2024: 61). ↩︎
3. Kapelico Sv. Duha, ki so jo v arhitekturni manieri dunajskega secesističnega sloga leta 1916 zgradili avstro-ogrski vojaki, so prvič obnovile italijanske enote leta 1934, leta 1957 pa se je manjših vzdrževalnih del lotil Tolminski muzej. V 60. letih jo je kot spomenik evidentiral Zavod za spomeniško varstvo, a je zaradi pomanjkanja sredstev in prepovedi oblasti, da bi obnovo financirala Katoliška cerkev, ostala v slabem stanju (Štepec 2024: 30). Prva obsežnejša obnova je bila izvedena šele med letoma 1980 in 1982. Leta 1999 je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2007 pa je prejela znak evropske dediščine; danes je promovirana kot spomenik sprave, kraj evropskega spomina in osrednji pomnik Poti miru. Nad cerkvenim vhodom se namreč dviga zvonik s sončno uro, grbom avstro-ogrske monarhije in napisom PAX (mir). Zunanjost krasijo grbi osemnajstih dežel Avstro-Ogrske ter Reke in Trsta, notranjost pa barvite poslikave. Na hrastovih ploščah, ki se odpirajo kot listi knjige, je vžganih 2565 imen avstro-ogrskih vojakov različnih narodnosti, ki so padli na bližnjih vrhovih. ↩︎
4. Pravoslavna kapelica sv. Vladimirja je bila postavljena za zagotavljanje duhovne oskrbe vojnih ujetnikov iz Ruskega imperija, ki so gradili cesto na Vršič. Gradnja lesene kapele se je začela leta 1915, dokončana pa je bila v prvi tretjini januarja 1916. Ob njej sta tudi grob vojaka Petra Polovčeva ter piramidasta grobnica posmrtnih ostankov ruskih vojnih ujetnikov, za katere ni znano, od kod so bili prineseni, z napisom v ruščini: »Sinovom Rusije«. Grobnica je bila postavljena med letoma 1937 in 1938 (Košir 2022). Naknadno je kapelica postala spominski objekt za žrtve, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Ruska kapelica je bila leta 2015 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. ↩︎
5. Kočljivejše tematike, kot sta, na primer, beg in predaja več tisoč italijanskih vojakov sovražniku po porazu v 12. bitki ter italijanska fašistični okupacija po koncu vojne, niso bile obravnavane (Clarke idr. 2017), ker bi, domnevno, porušile kozmopolitsko pripoved o miru med narodi, ki so se bojevali na soški fronti. Leta 1992 je bil muzej nagrajen z Valvasorjevo nagrado, leta 1993 pa z nagrado Sveta Evrope in nominacijo za evropski muzej leta. ↩︎
6. Podprli so jo predstavniki Ministrstva za znanost in tehnologijo, Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Inštituta Jožef Štefan. ↩︎
7. Prvi čezmejni projekt z naslovom Pot miru / Via di Pace – Zgodovinske poti prve svetovne vojne od Alp do Jadrana (2012–2015) je koordinirala Goriška pokrajina, ker Fundacija takrat še ni bila dovolj pomemben akter na širšem čezmejnem območju za prevzem koordinatorstva. ↩︎
8. Pregled vseh projektov prim. spletno stran Uspešni razpisi. ↩︎
9. Prim. op. št. 3. ↩︎
10. Prim. op. št. 4. ↩︎
11. Prav postavitev spomenika padlim madžarskim vojakom na prominentni lokaciji nad Novo Gorico, ki je bila financirana s strani madžarskih ustanov, je vzbudila težnje po primerljivem spomeniku na enako imenitni lokaciji ter načrte za prihodnjo »slovensko ploščad«, ki bo sestavljala večji Park narodov. Edini nacionalni spomenik padlim Slovencem na območju nekdanje soške fronte se namreč nahaja v Doberdobu v Italiji. ↩︎
12. Pri Ruski kapelici so spominske slovesnosti prirejali že od 20. let 20. stoletja; od leta 1932 je za njih skrbela Ruska Matica, ki je tudi odkupila zemljišče (Košir 2022: 378). Po drugi svetovni vojni so srečanja »izgubila na zamahu«, kot so zapisali na spletišču Društva Slovenija Rusija, znova pa so zaživela z novoustanovljeno državo Slovenijo in še posebej po letu 1996, ko je organizacijo slovesnosti na dan sv. Vladimirja, zavetnika kapelice (zadnji vikend v juliju), prevzelo Društvo Slovenija Rusija skupaj z občino Kranjska Gora in Veleposlaništvom Ruske federacije. Od leta 2000 naj bi se jih udeleževalo čedalje več predstavnikov ruskega in slovenskega verskega, kulturnega, političnega, diplomatskega in gospodarskega življenja. Leta 2015 je kljub napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom kapelico obiskal ruski premier Dmitrij Medvedjev, leta 2016 pa se je ruski predsednik Vladimir Putin udeležil praznovanja stoletnice kapelice (Benedejčič 2016). Obisk so nekateri mediji in ukrajinski veleposlanik razglasili za sporen (Brodovych 2016; Soban 2024). Leta 2021 je bil spominski dan pri Ruski kapelici razglašen za dan slovensko-ruskega prijateljstva; le leto pozneje, leta 2022, pa je bila zaradi ruske agresije na Ukrajino organizirana diskretna spominska prireditev, ki so se je udeležili le člani Društva Slovenija Rusija, brez aktualnih predstavnikov slovenske ali ruske vlade. ↩︎
13. »GO! Borderless« je geslo (novo)goriške evropske prestolnice kulture, pri čemer je kratica GO sočasno okrajšava tako za Novo Gorico kot za Gorico in za širšo goriško regijo na obeh straneh meje, kot poziv k ukrepanju za doseganje brezmejnosti. ↩︎
14. Prav državna podpora omogoča redno (so)financiranje, dostop do sredstev EU (razen evropskih skladov za regionalni razvoj čezmejnega sodelovanja) in vpis na Unescove sezname. O potrebni državni podpori prim. tudi Bajuk Senčar (2019) ter Ledinek Lozej in Pisk (2021). ↩︎