Refleksija naše umeščenosti v prostor je v zadnjih desetletjih prisotna tako znotraj družbenih ved kot znotraj humanistike, pri tem pa je, kot ugotavljajo raziskovalci, pokrajina ostala nedisciplinirana. Kompleksnejše interpretacije in metafore pokrajine, ki poudarjajo razmerja moči (npr. panoptikum, palimpsest, heterotopija, prostorske prakse), segajo v sedemdeseta leta 20. stoletja. Od t. i. prostorskega obrata dalje pokrajina ni več razumljena kot zgolj pasivno ozadje, temveč kot aktivno ospredje, ki kreira in ga kreirajo različni deležniki v nenehnem in vzajemno prežemajočem procesu postajanja. Prav dediščinjenje je eden izmed načinov tvornega upomenjanja pokrajine, ki pa ni nujno nesporno za vse deležnike. Dediščinske pokrajine so večplastne, dediščinska prizorišča večpomenska, povezana s krajevnimi, nacionalnimi in nadnacionalnimi interesi, s subjektivnimi spomini in različnimi uradnimi zgodovinopisji, z dandanašnjo vpetostjo v različne projekte in politike ter z raznolikimi vizijami prihodnosti, ki presegajo statične in nepremične kategorije naravne in kulturne, premične in nepremične, snovne in nesnovne dediščine.
Spreminjanje meja in državnih ureditev kroji življenja številnih ljudi in skupnosti, na čezmejnih območjih pa so ti procesi še bolj dinamični. Prav lahko se namreč zgodi, da človek vse svoje življenje preživi v isti hiši in vendar ob tem zamenja štiri države. V obmejnih območjih se dominantne politike in mehanizmi namreč stikajo, soočajo in prehajajo, obenem pa ti vmesni prostori delujejo tudi s svojimi lastnimi dinamikami. Pogled, usmerjen v dinamična obmejna območja, niansira pomembne procese in analizira sorodnosti in razlike med njimi. Na zunaj najbolj opazni in prepoznavni so prav procesi oblikovanja dediščine posameznih narodnih, etničnih, jezikovnih, verskih idr. skupnosti. V sklopu Dediščina na spreminjajočih se čezmejnih območjih nas zanimajo prav te raznolike in dinamične prakse spominjanja in tvorjenja dediščine, pri tem pa posvečamo posebno pozornost rabam tradicij in preteklosti v konstrukcijah meja in mejnosti ter njihovemu pomenu za samorazumevanje in samopredstavljanje obmejnih skupnosti. Pod drobnogled postavljamo možnosti in ovire čezmejnih prostorov v dediščinskih procesih in analiziramo izzive in potenciale transnacionalnega dediščinjenja. Dediščinjenje namreč omogoča tako utrjevanje ločnic kot tudi preobrazbo razdiralnih mejnih območij v prostore srečevanj.
Tematski sklop Dediščina v mobilnem svetu postavlja v središče mobilnost in se sprašuje, kakšno dediščino ustvarjajo sodobne migracije ter kaj takšna dediščina sporoča. Izpostavlja večplastne obstoječe in porajajoče se povezave med nacionalnim, globalnim in lokalnim na področju dediščinjenja in spomina. Osredotoča se na dinamike reprezentacij preteklosti in sedanjosti, ki so povezane z migracijami posameznikov in skupin kot tudi z mobilnostjo predmetov in idej. Zanimajo nas primeri snovne in nesnovne dediščine, ki so posledica migracij (npr. umetniška dela migrantskih umetnikov, ohranjanje in spreminjanje folklore, nastanek hibridnih jedi itd.) ali pa so prizorišča s posebnim pomenom za posameznike in skupine z migracijsko izkušnjo (npr. restavracije, železniške postaje, tovarne, mestne četrti, parki, nogometni stadioni). S tega vidika so posebej zanimiva urbana središča, ki delujejo kot katalizatorji hibridnih oblik. Lokacije, ki so se vzpostavile skozi migracijo ali pa jih ta pomembno označuje, lahko skozi čas postanejo zaščitni znak določenega dela mesta ali določene skupine prebivalcev in pomemben vidik skupne preteklosti. Kot takšne jih danes vse bolj prepoznavajo mnoge turistične, muzejske, spomeniškovarstvene in skupnostne pobude ter ustanove bodisi z vključevanjem manjšinskega pogleda v obstoječe narative ali pa z oblikovanjem novih narativ o prispevku migrantskih populacij k t. i. nacionalni dediščini. Dediščinjenje je vse bolj prepoznano kot orodje boja za politično emancipacijo podrejenih skupin, zato je raziskovanje prepleta dediščinjenja in migracij še posebej aktualno.
Tematski sklop Jezik v rabi – raba jezika obravnava družbene in jezikovne procese, jezik kot tak ter individualne in kolektivne jezikovne prakse kot predmet dediščinjenja v manjšinskih skupnostih in hkrati aktiven dejavnik v tem procesu. Jezik nam pri tem ne pomeni (le) knjižnega jezika, temveč vse geografske ali družbene jezikovne različice, idiome. Jezikovna raznolikost, naj gre za večjezičnost ali jezikovno variantnost znotraj enega jezika, je potencialna nesnovna dediščina skupnosti, od lokalnih, preko narodnih, državnih do naddržavnih. V preteklih procesih izgradnje narodov je bila jezikovna raznolikost pogosto zanikana, zatirana in utišana, še danes pa ostaja predmet ideološko motiviranih, v različnih okoljih pogosto nasprotujočih si posplošitev. V tematskem sklopu o jeziku kritično preučujemo in vrednotimo jezikovne prakse v odnosu do prevlade jezikovnih standardov ter poskušamo kritično ovrednotiti vlogo jezika pri dediščinjenju. Prizadevamo si zaznati, razumeti in opisati morebitne pojave opuščanja jezika ter jih v sodelovanju z govorci ublažiti.
Hiše, v katerih živimo, predmeti, ki jih vsakodnevno uporabljamo, ali recepti, po katerih kuhamo, sami po sebi niso dediščina. Dediščina postanejo, ko jih prepoznamo kot dediščino, kar narekuje vrsto vprašanj, odgovori nanja pa niso samoumevni. Zakaj določena stavba postane dediščina, kdo se tako odloči, na podlagi katerih kriterijev in premislekov ter kaj pomeni živeti z dediščino, so vprašanja, ki odpirajo pot raziskovalnim nalogam tega tematskega sklopa. Morda imajo stanovalci in strokovnjaki, ki želijo hišo zaščititi, povsem različna estetska merila, želje in strahove. Ta nikoli dokončani dialog pa ima lahko v hitrem vsakdanjiku enaindvajsetega stoletja nepredvidljive izide. Čeprav je prilaščanje preteklosti občečloveško, se zdi, da so v današnjem času posamezniki in skupnosti toliko bolj poklicani k ponovni oživitvi, ohranjanju in izražanju kulturnih posebnosti, s katerimi naj bi izgubili stik in ki se jih označuje kot dediščino. Takšna dediščina se lahko uporablja v gospodarske namene, za samopredstavitev ali (ponovno) pridobitev vidnosti v družbi, za občutenje pripadnosti, a tudi za izključevanje. Kako vključeni, izključeni, pozabljeni ali nevidni akterji živijo z dediščino, kako jo preoblikujejo ali so preoblikovani, so vprašanja, ki tvorijo osrednjo raziskovalno os tega tematskega sklopa.
