Refleksija naše umeščenosti v prostor je v zadnjih desetletjih prisotna tako znotraj družbenih ved kot znotraj humanistike, pri tem pa je, kot ugotavljajo raziskovalci, pokrajina ostala nedisciplinirana. Kompleksnejše interpretacije in metafore pokrajine, ki poudarjajo razmerja moči (npr. panoptikum, palimpsest, heterotopija, prostorske prakse), segajo v sedemdeseta leta 20. stoletja. Od t. i. prostorskega obrata dalje pokrajina ni več razumljena kot zgolj pasivno ozadje, temveč kot aktivno ospredje, ki kreira in ga kreirajo različni deležniki v nenehnem in vzajemno prežemajočem procesu postajanja. Prav dediščinjenje je eden izmed načinov tvornega upomenjanja pokrajine, ki pa ni nujno nesporno za vse deležnike. Dediščinske pokrajine so večplastne, dediščinska prizorišča večpomenska, povezana s krajevnimi, nacionalnimi in nadnacionalnimi interesi, s subjektivnimi spomini in različnimi uradnimi zgodovinopisji, z dandanašnjo vpetostjo v različne projekte in politike ter z raznolikimi vizijami prihodnosti, ki presegajo statične in nepremične kategorije naravne in kulturne, premične in nepremične, snovne in nesnovne dediščine.
Pot miru, eden bolj znanih turističnih produktov na Slovenskem, ni le pohodniška pot, pač pa prvenstveno dediščinska pobuda, ki povezuje ostanke soške fronte od Julijskih Alp do Jadranskega morja v…
Uvod Pokrajino Sečoveljskih solin smo preučili s pomočjo literature, filmov, video posnetkov, prostovoljnega dela in ob številnih obiskih in poglobljenem terenskem raziskovanju. V prispevku opozarjamo na neusklajenost med akterji oziroma…
Kmetijske terase so med najbolj prepoznavnimi pokrajinskimi prvinami, ki jih je človek oblikoval postopno, ko se je prilagajal naravnim razmeram in izboljševal svoje možnosti za preživetje. S terasiranjem si je…
